Pri vrtoglavici gre največkrat za prehodne motnje v delovanju ravnotežnega sistema. Težave so sicer zoprne, niso pa nevarne. Vendar pa je lahko vrtoglavica tudi znak resnega obolenja ali stanja, ki ogroža bolnikovo življenje, torej jo je treba takoj obravnavati in zdraviti.
Pri vrtoglavici ima bolnik občutek, da je močno prizadet, in njegove življenjske funkcije so ovirane. Nastopi vegetativna reakcija, ki se kaže s slabostjo, bruhanjem, potenjem in bledico, pojavi se strah, ki težave še stopnjuje. Pri kroničnih ali ponavljajočih se težavah z vrtoglavico se omenjeni znaki zmanjšajo, pojavijo pa se nezadovoljstvo, izguba zaupanja, sumničavost, moteno osebno življenje in zmanjšana motiviranost za delo.
Vrtoglavica je simptom, vzroki zanjo pa so številni. Podatki, ki jih ob pregledu navaja bolnik, so zaradi njegove splošne prizadetosti in strahu pogosto nezanesljivi in nepopolni. Težave pri obravnavanju motenj v ravnotežju ima tudi zdravnik, ker delovanje ravnotežnega sistema še ni povsem razjasnjeno. Testi ravnotežja ne dajejo vseh želenih podatkov, njihova specifičnost in občutljivost pa sta nizki.
Anamneza, torej opis težav, je pri diagnostiki vrtoglavice zelo pomembna. V 70 do 80 odstotkih lahko že iz anamneze z veliko verjetnostjo sklepamo o vzroku težav in s tem prihranimo bolniku nepotrebne preiskave ter obiske pri različnih specialistih, zato je pomembna dobra komunikacija med bolnikom in zdravnikom.
Vzroki za vrtoglavico
Vzrokov za vrtoglavico je veliko. Vrtoglavica je lahko po mestu nastanka vestibularna, torej je vzrok zanjo v ravnotežnem sistemu, ali nevestibularna, z vzrokom v drugih organih, ki sodelujejo pri vzdrževanju ravnotežja. Periferna vestibularna vrtoglavica daje občutek gibanja, vrtenja, padanja ali lebdenja, centralna vestibularna vrtoglavica pa občutek nihanja, pijanosti, splošne nestabilnosti in motnje koordinacije. Nevestibularna vrtoglavica povzroča občutek nenadne omotičnosti, slabosti v nogah, stanja kot pred izgubo zavesti, dvojnega vida, temnenja ali iskrenja pred očmi, občutek utrujenosti, strahu, celo panike. Te težave bolniki pogosto imenujejo omotica. Poleg opisanih značilnih znakov periferne vestibularne vrtoglavice se lahko pojavijo še poslabšanje sluha, šumenje ali drugi zvoki v ušesih, motnje vida, motnje v delovanju mišic na obrazu ali telesu, glavobol, motnje govora, spomina, koncentracije ter znaki infekta.
Bolnik sam ne more oceniti, kako resne so težave, saj se stopnja težav in prizadetosti ne ujema vedno s tem, kako huda je bolezen, zato mora takoj, ko težave nastanejo, na pregled k zdravniku.
Težave lahko trajajo različno dolgo – odvisno od njihovega vzroka –, od nekaj sekund do nekaj mesecev ali let. Prisotne so lahko stalno ali se ponavljajo, pojavljajo se lahko spontano ali na provokacijo.
Med pogostejšimi vzroki za vestibularno vrtoglavico so benigna paroksizmalna položajna vrtoglavica (manj kot minuto trajajoča vrtoglavica pri določenem položaju telesa, navadno poleganju), Menierova bolezen, paroksizmalna vrtoglavica in nevronitis vestibularis. Med redkejšimi vzroki pa so vnetje ravnotežnega organa zaradi širjenja vnetja iz srednjega ušesa – labirintitis –, herpes zoster oticus, nenadna idiopatska naglušnost, borelioza, perilimfatična fistula, otoskleroza, različne vrste poškodb glave in vratne hrbtenice, migrena itd.
Načeloma lahko bolnik sam loči vrtoglavico od omotice, vendar mora o vrtoglavici nekaj vedeti, jo opazovati in tudi znati opisati, kar pa je pri splošni prizadetosti težko.
Naše izkušnje kažejo, da le manjši del bolnikov sam zadovoljivo opiše težave. Še tako značilnih težav, kakršne so pri benigni paroksizmalni položajni vrtoglavici, skoraj 50 odstotkov bolnikov ne zna pravilno opisati. Težave se med trajanjem bolezni zaradi različnih vzrokov tudi spreminjajo in zato je razločevanje med vestibularno in nevestibularno vrtoglavico (omotico) oteženo. Če bolnik premaga paniko, lahko ugotovi, kakšno vrtoglavico ima in ali ima tudi druge težave. Če gre še za druge težave, govorimo o kombinirani okvari ali pa gre za funkcionalne motnje ravnotežja, pri katerih je osnovni vzrok drugje.
Vrtoglavica in zdravniški pregled
Bolnik sam ne more oceniti, kako resne so težave, saj se stopnja težav in prizadetosti ne ujema vedno s tem, kako huda je bolezen, zato mora takoj, ko težave nastanejo, na pregled k zdravniku. Osebni, dežurni zdravnik ali specialist druge dejavnosti, ki na svojem področju ni našel vzroka za bolnikove težave, vendar sumi, da bi bile lahko posledica perifernih vestibularnih motenj, bolnika napoti k otorinolaringologu in ta opravi temeljite preiskave. Bolnika že pri prihodu v ambulanto opazujemo, da ocenimo njegovo hojo, morebiten odklon pri gibanju v eno smer, motnje v koordinaciji, splošno prizadetost, barvo kože in morebitno siljenje na bruhanje. Nato se z njim pogovorimo in bolnik nam s svojimi besedami opiše težave. Sledi pregled ušes, nosa in grla ter orientacijsko testiranje sluha s šepetom. Orientacijsko pregledamo tudi delovanje drugih možganskih živcev. Preverimo, kako bolnik stoji in hodi in kakšna je njegova koordinacija. V drugem delu pregleda natančneje testiramo sluh in ravnotežje. Kalorični preskus ravnotežja nam pove, kako deluje posamezen ravnotežni aparat v notranjem ušesu. Naredimo ga tako, da bolniku izperemo sluhovod z vodo, ki je sedem stopinj Celzija nad ali pod telesno temperaturo. S tem povzročimo draženje ravnotežnega organa, odgovor pa je občutek rahlega vrtenja. Težave, ki nastanejo pri izpiranju, so prehodne in izzvenijo približno v dveh minutah. Pri ljudeh, ki imajo že sicer zelo občutljivo ravnotežje, ne prenašajo višine, vrtenja ali vožnje, je lahko občutek povzročene vrtoglavice izrazitejši, toda le izjemoma se pojavita tudi slabost in bruhanje. Temu se poskušamo izogniti, tako da potek preiskave jasno razložimo in bolnika zamotimo na primer s pogovorom. Po potrebi opravimo še druge teste ravnotežja.
Zdravljenje vrtoglavice
Zdravljenje začnemo tako, da bolniku najprej razložimo, kakšno je stanje, ga opogumimo in pomirimo. Že to lahko precej zmanjša njegovo prizadetost, saj se ljudje največkrat bojijo, da jih je zadela možganska kap. Ravnotežje poleg ravnotežnega organa vzdržujejo še vid in podatki iz mišic ter skeleta. Če je okrnjen en del ravnotežnega sistema, lahko drugi del prevzame funkcije prvega, tako da postane aktivnejši in tako zmanjša težave.
Zato bolnikom svetujemo vaje za ravnotežje, glede na sposobnosti prizadetega tudi jogo, taj-či ali druge vrste telovadbe. Vaje za ravnotežje lahko začne bolnik delati že dan ali dva po nastanku težav in jih stopnjuje od preprostih do zahtevnejših. Z vajami je priporočljivo začeti čim prej, saj pospešijo vzpostavljanje novega ravnotežja.
Pri benigni paroksizmalni položajni vrtoglavici naredimo repozicijski manever. Z določenim položajem, obračanjem bolnika, poskušamo kamenček, ki se prosto giblje v ravnotežnem organu, spraviti nazaj v takšen položaj, v katerem ne povzroča več draženja.
Seveda pa za zdravljenje vrtoglavice uporabljamo tudi zdravila. Če je le mogoče, bolniku ne dajemo pomirjeval – morda le za dan ali dva, da se pomiri. Zaradi spremljajočih znakov vrtoglavice, kot so slabost, bruhanje in slabo počutje, mu dajemo najprej zdravila proti slabosti in bruhanju.
Od zdravil za vrtoglavico je na voljo betahistin, ki vpliva na mikrocirkulacijo v notranjem ušesu, pospešuje centralno kompenzacijo in zmanjšuje pogostost in moč napadov. To je zdravilo izbora pri Menierovi bolezni. Ker težav ne umiri takoj, ampak postopoma, ga je treba jemati dlje časa.
Cinarizin je zdravilo, ki deluje kot vestibularni sedativ. Ne predpisujemo ga pri akutnih težavah, razmeroma dobro pa deluje pri simptomatskih in kroničnih težavah, pri kinetozah (gibalnih boleznih). Če se težave dolgo ne umirijo ne z zdravili ne z vajami, če ne pride do centralne kompenzacije in je za bolnika takšno stanje nevzdržno, se odločimo za uničenje perifeme funkcije. To lahko naredimo z zdravilom, navadno z gentamicinom, ali z operacijo, s katero uničimo perifemi ravnotežni organ ali prerežemo živec. Za tak poseg se odločimo le izjemoma, saj lahko povzroči dodatne težave, redko pa vrtoglavica ostane ali se ponovi.
Vestibularne vaje
Vestibularne vaje pospešujejo prilagoditev možganov na delovanje okvarjenega čutila za ravnotežje. Vaditi začnite čim prej. Dokler še ne morete vstati, vaje izvajajte leže. Ko vam bolezen dopušča sedenje, vadite sede in končno tudi stoje. Vaje delajte vztrajno, trikrat dnevno, vsaj za pet minut. Priporočamo redno vadbo, dokler traja vrtoglavica. Na začetku vadite zelo počasi, nato pa postopoma vedno hitreje. Kadar lahko vajo ponovite 10- do 15-krat s primerno hitrostjo, pomeni, da jo obvladate in lahko preidete k naslednji. Med izvajanjem vaj poiščite tak položaj glave oziroma izvajajte gibe tako, da se pojavi še znosna vrtoglavica. Kolikor večje je število izzvanih vrtoglavic, toliko hitreje se možgani privajajo na novo situacijo.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 10, april 2007.
