Drage bralke in dragi bralci, v prejšnji številki smo vam predočili kar nekaj priročnih nasvetov o ponovoletnem čiščenju telesa, dali ste si lahko tudi novoletno zaobljubo, da se boste več in bolje gibali ter ukvarjali s športom ter da boste znali sebe in svoje gibanje umestiti v svoj popolnoma nenatrpani urnik in še posebej v zadnjem času v svoje absolutno nestresno življenje.
Ker ste tako od izida prejšnje številke živeli skrajno zdravo, je torej čas, da vas malo zamastimo. Da ne bo pomote, ta revija je predvsem namenjena zdravemu načinu življenja in jaz vas tukaj samo opominjam, da morate kdaj pojesti tudi kaj mastnega. Če še ne veste, maščobe in holesterol niso nujno samo slabi. Iz holesterola se tvorijo tudi in predvsem življenjsko pomembni hormoni, na primer testosteron. Maščobe pa so po ustnem izročilu moje babice, ki je imela prijateljico, ki je enkrat še v bivši FLRJ v Beogradu skoraj umrla od bronhitisa, pomembne zato, da pljuča mažejo. To je rekel srbski zdravnik preklasti gospe in gospa je ozdravela, potem ko je začela z mastno dieto.
Vsi vemo, da vlada trenutno vsesplošna slovenska kolinarska evforija: eni bodisi šele koljejo, drugi dimijo, tretji pa že režejo novembrske klobase, krače, jezike, bržole in podobne suho-slane kose mesa. Vse lepo po protokolu folklore. Po folklori velja tudi to, da bolj ko rasteš po družbeni lestvici navzgor, bolj te ljudje obdarujejo z vsem mogočim in vmes je tudi ogromno klobas in suhnin. Nimam nič proti. Tu bi celo pripomnil, da je zame kot zobozdravnika boljše, če mi prinesete en suh konc (suha klobasa) kot pa belgijsko čokolado.
Potem so tu sosedi: »Uf, probi to, kake pečenice mi je dav pavr*, so glih klali.« Potem je lahko tu rahlo vinjen prijatelj, ki naroči trideset klobas cel trd v petek po službi in pol jih v soboto je cela banda za večerjo. Tu so še starši, ki v skladu s folkloro kljub zgornjemu tlaku sto šestdeset in že preživelim vnetjem trebušne slike še vedno vsako leto naročijo svinjsko polovičko iz Prekmurja. »Ja za klobase menda, bumbar, ko ne veš, kaj je dobro.«
Pa hvala bogu, naše ribe so pozimi mlečne, zelenjava je sveža kot kislo zelje in repa, zunaj je mrzlo in sneg komaj čaka, da krvava sled pokaže, v kateri bajti je ta pravi dec doma.
In kako naj bo potem človek, ki je del folklore, drugačen od nje? Res je, ko sem se v študentskih časih na nek, ne še finančen način osamosvojil, sem bil vedno za to, da se na izlet s sabo vzame pohan zrezek in da je v hladilniku vedno kak domač suh konc. Predvsem slednji me je skupaj s prijatelji večkrat reševal pred napadi lakote.
Ko mi je zmanjkalo domišljije pri narezkih, sem začel suhe mesnine uporabljati v kuhi. Logično, čisto po naključju. Nedelja, trgovine zaprte, divja sobota, trije lačni študenti. Ko sem prvič naredil testenine s suho salamo, se spomnim ogorčenja in zgražanja enega mojih bratrancev, ki mu je suh konc prav tako svet kot Gorenjcem Triglav.
A ni bilo več poti nazaj.
Vedno ko boste uporabljali suhe konce za kuhanje, jih narežite na kolobarje, debele do dva milimetra, nato jih prerežite na pol in na četrtinke. Okrog suhih koncev v kuhi ni neke blazno zahtevne filozofije, razen tega da morajo že v štartu biti dobri, od dobrega kmeta, mesarja, soseda ali strica Mirkota. Tako kot je z vsemi ostalimi stvarmi, ki jih pripravljate.
Vedno najprej v dobri teflonski posodi na suho in na srednjem ognju pražite koščke suhih koncev ali druge suhe mesnine, ki vsebuje vsaj malo maščobe, zato da se le-ta izpusti. Ko se maščoba izpusti, imate dobro osnovo za karkoli naprej. V Naši lekarni sem enkrat že pisal o kmečkih testeninah, ki bazirajo na opisani osnovi, ki jo zalijete s paradižnikovo mezgo, solite, poprate, začinite s timijanom, lovorovim listom, baziliko, origanom, malo majarona. Nato dodaste narezane gobe, na kolobarje narezano čebulo, na pol prerezane stroke česna in tik pred koncem še koruzo. Ko se malo zgosti, imate odlično, iskreno prebogato omako za špagete, ki pa je vseeno v moji kuhinji železni repertoar, ker je čisto moja.
Druga jed, ki jo lahko prav tako oplemenitite s suhimi konci, je mineštra, ki je zaradi vseh stročnic res premalo sočna. In kaj je boljšega kot košček suhega konca na žlici v kupu fižola in raznobarvnih leč? Za okus nič kaj drugega.
Tudi mineštro sem v tej reviji že pripravljal, zato vas samo opomnim, da je vse isto, samo na začetku opražite koščke suhega konca in zalijte z vodo. Začinite s poprom, lovorom, muškatnim oreščkom, malo soli. Kuhajte pol ure, nato dodajte stročnice in še te kuhajte toliko, da se vam ne razkuhajo preveč, in to je to.
Če se vam zdi, da ste v teh meglenih dnevih nizkotlačni in da vreme tiši dol, potem je suh konc edina logična izbira, da vas malo dvigne. Ko bo pa sijalo sonce in ne bo več tako mrzlo, pa ponovno vzemite v roke prejšnjo številko revije, se prehranjujte in gibljite po zdravih navodilih in ugotovite, kaj v tej reviji manjka.
Pa dober tek, tak in ta pravi.
* Pavr: kmet po koroško.
