Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zaživijo. (Goethe)
Skrivnost in kompleksnost človekovega spomina že stoletja vznemirjata duhove. Prave znanstvene raziskave spomina so se začele šele konec 19. stoletja s proučevanjem t. i. dolgoročnega spomina. Lahko bi rekli, da ima spomin dolgo preteklost, a kratko zgodovino.
O naravi spomina prvi logično in bolj razumsko razmišljajo grški filozofi. Najbolj znana je Platonova primerjava spomina z voščeno ploščo, kamor naj bi se zapisovale doživete izkušnje. Velikost plošče in čvrstost voska se razlikujeta od posameznika do posameznika. Doživetja, občutja in razmišljanje, ki jih sprejme razum, so različnih jakosti, in zato so tudi sledi v vosku različno kakovostne. Platon je spomin primerjal tudi s pticami, ujetimi v kletko. Ta ponazoritev se ujema z danes razširjenim mnenjem, da je spomin kletka, v katero so ujeti podatki, ki je brez ključne informacije ne morejo zapustiti in ostanejo neozaveščeni.
Aristotel je menil, da je spomin posebno stanje zaznavanja ali predstavljanja, ki sčasoma bledi. Menil je, da je spomin predmet preteklosti in da imajo sposobnost pomnjenja le tista bitja, ki so sposobna zaznati čas.
Za 19. stoletje je značilna prevlada t. i. količinskega raziskovanja spomina, ki so ga pojmovali kot skladišče podatkov. V tem obdobju je raziskovalce zanimala predvsem povezava med učenjem in spominom. V 20. stoletju se je spomin še vedno vrednotil na osnovi količine priklicanih informacij. Na koncu šestdesetih let pa je prišlo do vzpona kognitivne psihologije, ki je človekov spoznavni sistem primerjala z računalniškim. V zadnjih letih v raziskovanju ni več tako poudarjena količina priklicanih informacij, ampak njihova natančnost. Razumevanje spomina pa se razvija v smeri proučevanja možganske strukture, nevronskih povezav ter vpliva okolja na zaznavanje. Še vedno smo daleč od zadovoljivega razumevanja delovanja človeškega spomina, vendar se mozaik nepoznanega počasi zapolnjuje.
Informacije, ki si jih želimo zapomniti za dalj časa, moramo v kratkoročnem spominu kodirati – smiselno organizirati, da jih lahko shranimo v dolgoročni spomin. Dolgoročni spomin je nekakšna shramba vseh informacij, njegov obseg in trajanje pa sta neomejena.
Zakaj se ljudje natančno spomnimo dogodkov iz otroštva? Zakaj ne pozabimo, kako se vozi kolo, čeprav ga nismo vozili že 20 let? Zakaj se nam dogaja, da se ne moremo spomniti besede, ki jo imamo na koncu jezika? Odgovori na ta vprašanja ležijo v skrivnostih človeških možganov in v delovanju spomina.
Kaj je spomin in kako deluje
Spomin je sposobnost sprejemanja, shranjevanja in ponovne uporabe informacij.
Omogoča nam ohranjanje, priklic in izražanje naučenega znanja ter podoživljanje osebnih izkušenj. Ločimo več vrst spomina, ki so umeščeni v različne predele možganov. Bolje ko je podatek kodiran, laže ga bomo našli in priklicali v spomin.
Pa poglejmo, kaj se nam dogaja.
Neko informacijo si zapomnimo v treh fazah. Prva faza se imenuje senzorni spomin, kjer gre za neposredno sled dražljaja, njegovo zaznavo, ne pa tudi prepoznavo (kar vidimo, slišimo, občutimo z dotikom ...). Informacijo lahko nato shranimo v kratkoročnem (delovnem) spominu. Kratkoročni spomin je nosilec zavesti in odločanja (prepoznamo dražljaj, sprejemamo odločitve, uporabimo informacije …) Pomemben je za razumevanje govora, oblikovanega v povedi. Če kratkoročni spomin ne bi deloval pravilno, si ne bi mogli zapomniti začetka povedi in ga s koncem povezati v smiselno celoto. V tej fazi informacije shranimo le za nekaj sekund do ene minute. To je na primer čas, ko pogledate v telefonski imenik in odtipkate številko, ki ste jo prebrali. Kratkoročni spomin hitro zbledi, kar ima za možgane varovalno funkcijo.
Informacije, ki si jih želimo zapomniti za dalj časa, moramo v kratkoročnem spominu kodirati – smiselno organizirati, da jih lahko shranimo v dolgoročni spomin. Dolgoročni spomin je nekakšna shramba vseh informacij, njegov obseg in trajanje pa sta neomejena. Dolgoročni spomin vsebuje informacije, za katere se je posameznik zavedno ali nezavedno trudil, da jih ohrani, ker so zanj osebnega pomena (npr. datumi rojstnih dni), ker jih potrebuje (praktično znanje) ali ker so močno čustveno obarvane (npr. smrt pomembne osebe, rojstvo otroka, prvi šolski dan). Veliko informacij ostane shranjenih za vse življenje. Seveda pa si jih bomo laže in bolje zapomnili s ponavljanjem.
Procesa staranja možganov ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in omilimo z ustrezno prehrano, telesno in možgansko vadbo.
Dolgoročni spomin glede na podatke razdelimo v več skupin. Spomin na doživete dogodke imenujemo epizodni spomin. Spomin za splošno znanje (šolsko znanje, znanje iz knjig, računanje …) se imenuje semantični spomin. Proceduralni spomin pa je pomemben za usvajanje spretnosti in veščin, denimo vožnje s kolesom, plavanja, smučanja … Proceduralni spomin je odgovoren za avtomatsko izvajanje veščine. Avtomatizirana dejanja se shranjujejo v malih možganih. Ta vrsta spomina naj bi bila stalna in globoko zakoreninjena, saj jo moramo ponoviti tisočkrat, da bi postala avtomatizirana. Dolgoročno pomanjkanje treninga sicer lahko vodi v slabšo izvedbo (npr. slabše igranje klavirja zaradi nezadostnih vaj), ne pa v pozabo.
Pomembnosti spomina se v vsakdanjem življenju niti ne zavedamo. Spomin nam omogoča, da v življenju postanemo bolj izkušeni, učeni in da na starost ne ostanemo osamljeni. S staranjem naši spomini začnejo bledeti. Tega procesa ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in omilimo z ustrezno prehrano, telesno in možgansko vadbo …
Nadaljevanje članka: Staranje nam ne sme ukrasti spominov
