Tek na smučeh je gotovo eden najkompleksnejših in najlepših športov, ki človeka pri njegovem razvoju spremlja že stoletja. Način življenja ljudi se je sčasoma seveda spreminjal in prav tako se je spreminjal pomen teka na smučeh za ljudi. Včasih je bilo znanje smučanja predvsem pomembno za preživetje v težkih zimskih razmerah, danes pa ima človek povsem drugačne potrebe in zahteve. Vendar ima tek na smučeh vse potrebne lastnosti, ki lahko zadovoljijo tudi modernega človeka: omogoča ritmično gibanje na prostem, nudi možnost zabave, igre, tekmovanja, druženja, sprostitve, iskanja miru, povezave z naravo in s samim seboj. Lahko zadovolji tudi večno človekovo potrebo po avanturi, odkrivanju nečesa novega ob stiku z naravo. Predvsem pa je primeren in zanimiv za vse, od najmlajših do najstarejših, od aktivnih tekačev do ljudi, ki se na smuči podajo nekajkrat na leto.
Seveda mora vsak izbrati sebi primerno obliko. Tek na smučeh poznamo predvsem kot tekmovalni in rekreacijski tek na posebej za to urejenih progah, vedno bolj pa tudi kot pohodništvo v dolinah, sredogorju in visokogorju, zunaj urejenih smučin. Prav ta oblika pa lahko ljudem, ki jih tek po urejenih, razmeroma kratkih tekaških progah omejuje, ponuja paleto novih možnosti, pri katerih velikokrat bolj kot fizične sposobnosti prevladuje doživljanje prvobitnosti narave.
Prvi koraki
Včasih se je tehnika gibanja na snegu razvijala spontano, danes pa se je tega treba učiti. Učitelj ali trener je tisti, ki bo iz velikega nabora vaj in različnih načinov gibanja izbral tiste, ki so v danem trenutku za skupino ali posameznika, ki ga poučuje, najprimernejše. Vrhunski tekmovalci bodo uporabljali množico posebnih vaj, da bodo do podrobnosti izpilili tehniko posameznega koraka, rekreativni tekači, otroci, pohodniki in tudi manj zahtevni tekmovalci pa bodo zadovoljni z osnovnimi načini gibanja, ki jim bodo omogočili sproščeno in učinkovito gibanje na snegu. Najprijetnejši, mnogokrat pa tudi najučinkovitejši način učenja tako za otroke kot odrasle je igra, saj posebno odrasli vse preradi razmišljamo in skušamo z logičnimi shemami uravnavati svoje telo, to pa tudi na snegu ne prinaša dobrih rezultatov. Prav sproščenost je osnovni pogoj za uspešno učenje.
Klasična ali drsalna tehnika?
Poznamo dve tehniki teka na smučeh – klasično in drsalno. Vsaka ima svoje značilnosti, svoje prednosti in slabosti. Drsalna tehnika je prav gotovo hitrejša, saj se pri njej odrivamo od drseče smučke, pri klasični tehniki pa smučka v trenutku odriva stoji. Vendar tudi drsalna tehnika ni za vsakogar hitrejša, saj je pot, ki jo moramo opraviti pri drsalni tehniki, daljša kot pri klasični, saj se od drseče smučke lahko odrinemo le vstran. Povrhu je pot daljša pri manjših hitrostih, ker je kot smučke glede na smer teka večji. Tako morajo prav šibkejši tekači, ki ne zmorejo dosegati velikih hitrosti, opraviti še daljšo pot. Ta tehnika zahteva tudi dobro ravnotežje, gibčnost in koordinacijo ter dobro pripravljeno progo in hitre smuči. Zato je primerna le za tekače, ki jim ravnotežje ne dela več težav in lahko ohranijo drsenje smučke tudi pri manjših hitrostih.
Vrhunski tekmovalci in dobri rekreativci seveda uporabljajo obe tehniki, za začetnike pa je priporočljivejša klasična tehnika, saj omogoča tudi zelo počasno gibanje in hojo, ki je za mnoge tudi edini način premikanja na tekaških smučeh.
Osnovna elementa klasične tehnike sta dvotaktni diagonalni korak in korak s soročnim odrivom, pri drsalni tehniki pa največ uporabljamo enojni drsalni korak, simetrični in nesimetrični dvojni drsalni korak ter diagonalno drsanje. Poleg tega poznamo še skupne elemente, ki jih uporabljamo pri obeh tehnikah.
Ujeti ritem
Če bi morali z eno besedo opisati značilnost teka na smučeh, bi bila verjetno najprimernejša beseda ritem. Tek na smučeh je ritmično gibanje, in to velja tako za klasično kot drsalno tehniko. Brez ritma je to kaj klavrno početje. Zato je predvsem na začetku sezone zelo pomembno, da čim več tečemo enakomerno pri zmerni hitrosti na ne preveč zahtevnem terenu. S takim tekom tudi najbolj pridobimo občutek za sneg in drsenje, pri klasični tehniki pa še za oprijem in učinkovit odriv. In takrat je tudi najbolje, da tečemo sami ali s skupino tekačev, s katero smo navajeni teči, sicer se tek vse prevečkrat razvije v tekmo.
Pozornost pri izbiri opreme ne bo odveč
Če hočemo na snegu res uživati, je zelo pomembno, da izberemo primerno opremo. Predvsem moramo paziti pri izbiri smuči in obutve, čeprav nam tudi neprimerna obleka lahko precej zagreni ure na snegu. Izbiramo glede na svoje potrebe, znanje, želje, telesno pripravljenost, težo in višino. Smuči za klasično tehniko naj bodo za odrasle 20 do 30 cm, za otroke pa do 10 cm daljše od telesne višine. Za odrasle začetnike, pohodnike in za učenje teka v šoli v naravi so primernejše nekoliko širše, nemazalne smuči z narebreno oprijemalno cono, ki pri odrivanju preprečuje zdrsavanje nazaj. Za naprednejše tekače pa priporočamo smuči za mazanje. Zelo pomembna je tudi pravilna trdota smuči. Premehke smuči bodo slabo drsele, na pretrdih pa odriv ne bo učinkovit. Najpreprostejši način izbire pravilne trdote je, da obrnemo smuči z drsno ploskvijo drugo proti drugi. Ko stisnemo smuči z eno roko, mora med drsnima ploskvama ostati reža v dolžini oprijemalne cone (kjer so smuči narebrene),ko pa smuči stisnemo z obema rokama, se ploskvi stakneta po celi dolžini. Pri tem potrebujemo nekaj izkušenj, zato je mogoče bolje, da za pomoč poprosimo strokovnjaka. Pri boljših modelih lahko izberemo ustrezne smuči s tabelami za izbiro primerne dolžine in trdote glede na telesno višino in težo. Palice naj segajo do ramen in naj imajo usnjen ali plutovinast ročaj s pentljo. Za začetnike in šibkejše tekače je primernejša dolžina palic do podpazduhe.
Čevlji naj segajo čez gležnje, da nudijo dodatno podporo in zaščito. Taki so primernejši
tudi za neurejene smučine. Čevlji za klasično tehniko morajo imeti mehek podplat, ki se lahko upogne, da nam omogoči dober odriv prek prstov. Hkrati s čevlji kupimo tudi ustrezne vezi. Čevlji za drsalno tehniko za tek v klasični tehniki niso primerni.
Za drsalno tehniko teka izberemo smuči, ki so 10 do 20 cm daljše od telesne višine tekača, z gladko drsno ploskvijo, do brade ali nosu segajoče palice in nekoliko višje čevlje z močno
oporno manšeto in trdim podplatom.
Kje in kako začeti
V Sloveniji je kar nekaj središč z urejenimi tekaškimi progami. Na Rogli sta lepo urejeni
progi dolžine 3 in 5 km, poleg tega pa so znani tekaški kraji Planica, Tamar, Pokljuka, Bohinj, Gorjuše in novo tekaško središče na Vojskem, ki imajo ob ugodnih snežnih razmerah bolj ali manj redno vzdrževane proge tako za klasično kot drsalno tehniko. Prav gotovo so najbolj zagnani na Vojskem; tam skupina zanesenjakov dokazuje, da se tudi danes, v dobi potrošniškega kapitalizma, da s prostovoljnim delom veliko narediti. Uredili so popolnoma nov snežni stadion in 10 km proge. Škoda, da kaj takega ne uspeva v krajih, kjer imajo za tek še mnogo boljše razmere.
Kadar je sneg v dolinah, so urejene proge praktično na vsakem vogalu. Naj naštejemo samo nekaj najbolj znanih: Koseze, Zadvor, Brdo v Ljubljani, Medvode, Jeprca, Bloke, Bled, Martuljek, Dražgoše …
Za začetnike je prav gotovo najbolje, da naredijo prve korake pod vodstvom izkušenega učitelja. SD Krplje Ljubljana že trideset let prireja tradicionalne družinske tečaje na Pokljuki. Tam se vsako leto prvi konec tedna v decembru in tretji konec tedna v marcu na tridnevnem tečaju zberejo stari in mladi tekači z različnimi izkušnjami in znanjem. Glede na snežne razmere isto društvo organizira tekaške tečaje še na Vojskem in v Medvodah ter še več enodnevnih tečajev v različnih krajih, v večjih smučarskih središčih pa se lahko naučite teka v okviru šol smučanja.
Tekaške prireditve − rekreacija in druženje
Tekačev na smučeh je pri nas vedno več. To se pozna tudi na množičnih prireditvah, ki po večletnem premoru sicer še ne dosegajo veličine nekdanjih trnovskih in bloških maratonov z nekaj tisoč tekači, so pa v zadnjih letih spet v vzponu. Glavno zaslugo za to imajo organizatorji pokala sloski maraton, v katerem so združeni prireditelji množičnih tekov na Blokah, Pokljuki, Vojskem, Osankarici, v Logarski dolini, Tamarju in na Trnovskem gozdu. Večina tekačev, ki si želi tekmovanj, seveda obiskuje znane maratone v tujini: Vasaloppet, Marcialonga, Finlandia hiihto, Dolomitenlauf, Birkebeiner … Kar nekaj naših rekreativcev pa je že uspešno opravilo serijo maratonov Worldloppet, med njimi tudi Božena Lipej kot edina predstavnica ženskega spola.
Tekmovalno manj zagnani, bolj željni večdnevnih potepanj po brezmejnih prostranstvih severa, pa že deset let obiskujejo enega najdaljših organiziranih tekov na smučeh Rajalta Rajalle hiihto, na katerem v sedmih dneh pretečejo 440 km prek Finske od ruske do švedske meje. Podobna prireditev z imenom pps (Po planotah Slovenije) bo letos tudi pri nas, na njej pa bomo v šestih dneh pretekli 310 km po Pohorju, Menini planini, okoli Snežnika, na Trnovskem gozdu, Jelovici in Pokljuki.
Pohodništvo tudi na tekaških smučeh
Tekaške smuči in opremo vse bolj uporabljamo tudi za sprehode in pohode zunaj urejenih smučin, po planinah in gozdovih sredogorja, pa tudi na planinskih pohodih in turnih smukah v visokogorju. Tekaške smuči nam olajšajo hojo v celcu, sodobna oprema pa omogoča varno spuščanje tudi po velikih strminah. Smučanje seveda ni enako kot na turnih smučeh, smo pa zato gibčnejši, lažji in hitrejši pri hoji navzgor. Večinoma uporabljamo enake korake kot pri teku na urejenih smučinah, le da jih prilagodimo obliki terena, hitrosti in snežnim razmeram. Uporabljamo predvsem korake klasične tehnike, le v zelo ugodnih razmerah lahko uživamo tudi v drsalni tehniki.
Za pohode na tekaških smučeh lahko uporabljamo različno opremo, paziti moramo le, da je primerna za teren, snežne razmere in naše znanje. Čim bolj izjemne so razmere, tem bolj se oprema približuje opremi za turno smučanje. Smuči so širše, krajše, ojačane z robniki, čevlji so močnejši in že malo podobni turnim čevljem, palice so močnejše, z vrtljivimi kovinskimi krpljicami. Tudi obleka in dodatna oprema se spreminjata od klasične tekaške do planinske. Pohod v visokogorje na tekaških smučeh je za vsakogar posebno doživetje. Za tak pohod se je treba dobro pripraviti, pravilno izbrati smer in težavnost pohoda ter vzeti s seboj pijačo in malico. Oprema mora biti kakovostna, trpežna in topla, z nekaj rezervnimi deli (krivine, palice, orodje). Upoštevamo enake napotke kot pri turnem smučanju.
* Iztok Kordiš, dolgoletni vodja komisije za tek pri zuts – Zvezi učiteljev in trenerjev Slovenije, član sd Krplje, pobudnik in organizator različnih tekaških prireditev, soavtor različnih strokovnih publikacij s področja teka na smučeh in direktor Waldorfske šole Ljubljana.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 18, januar 2008.
