Z doc. dr. Zlatkom Frasom, dr. med., strokovnim direktorjem Interne klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani in priznanim specialistom interne medicine, ki se usmerjeno ukvarja s področjem preventivne srčnožilne medicine, smo se ob svetovnem dnevu bolnika pogovarjali o vse bolj naraščajoči vlogi bolnika v procesu zdravljenja.
“Bolnik preprosto mora postati pomembnejši in dejanski partner v procesu zdravstvene obravnave, še zlasti zato, ker na drugi strani dobiva mnoge informacije in signale, ki so lahko pogosto tudi zavajajoči,” poudarja doc. dr. Zlatko Fras. Pravi, da sam nobene terapevtske odločitve, naj bo še tako banalna, ne sprejme brez bolnikovega soglasja. Zavzema se za vzpostavitev takega zdravstvenega sistema, v katerem bi lahko bil prvenstveni varuh bolnikovih pravic njegov osebni oz. lečeči zdravnik. Kot predsednik Evropskega združenja zdravnikov specialistov (UEMS) si je za enega od poglavitnih ciljev zadal tudi prizadevanje za ustvarjanje pogojev, da bolnikom v Evropi ne bo več treba hoditi v druge države po (bolj) kakovostne zdravniške storitve. Povsod bi morali imeti enako dostopnost do njih in biti enako obravnavani.
Kako v svojih terapevtskih odločitvah, tudi v vlogi strokovnega direktorja Interne klinike UKC v Ljubljani, uravnavate neko zdravo mejo med ekonomijo, med tem, da ste človek, in med tem, da ste zdravnik?
Včasih je res precej težko, saj tovrstne dileme zahtevajo razmislek in sprejemanje odločitev na različnih ravneh. Sam skušam vedno znova sistematično iti skozi vse. Prvo in osnovno je kar najboljše poznavanje razvoja in dosežkov stroke, vedenje o tem, kakšna je konkretna prednost novega, sodobnega in naprednega zdravila ali posega, ki so običajno vsaj v začetnem obdobju uvajanja praviloma zelo dragi. Sem absolutno za, da se nek nov ali izboljšan poseg ali zdravilo začne čim prej uvajati tudi pri nas, takoj ko imamo na voljo dovolj dokazov, da ima potencial postati ustaljen in uspešnejši in/ali učinkovitejši način zdravljenja od že obstoječega. Tudi v primeru, da v tistem trenutku še nimamo zagotovljenega celotnega finančnega pokritja za takšno uvedbo. Če bi morali vedno čakati na to, nikoli ne bi bilo nobenega napredka. Druga raven razmišljanja in odločanja je etična – vsakemu bolniku želim v vsakem trenutku in situaciji zagotoviti najboljše možno. In tretje, kot strokovni direktor moram v vlogi upravljalca aktivno sodelovati pri zagotavljanju absolutne finančne vzdržnosti delovanja ustanove, ki jo vodim, oziroma količine in kakovosti zdravstvene oskrbe, ki jo lahko nudimo v okviru klinike. To je (ne samo zaradi krize) trenutno najtežje. Navedeno sestaviti v celoto, življenje, je prava umetnost, pravzaprav kot večno potovanje med Scilo in Karibdo. Enkrat prevlada ena raven, drugič druga. A najpomembnejši je rezultat: vsakič znova in na daljši rok – ravnotežje vseh treh.
Kako pa krmarite med bolnikovimi potrebami, pravicami in načini, kako te pravice in potrebe zagotoviti? Na odločitve vplivajo tudi vrednote, zatorej gre v procesu zdravljenja za pomembne življenjske dileme, kajne?
Spet gre za izjemno pomembno vlogo poznavanja različnih vidikov in možnosti ter najnovejših znanstvenih dosežkov in razvoja različnih metod zdravljenja v svetu. Tudi medicina kot odnos se skozi zgodovino vseskozi in vztrajno spreminja – od neke popolnoma avtoritarne medicine do vztrajnega povečevanja vloge bolnika pri izbiri in sprejemanju odločitev (angl. “patient empowerment”). Poznavanje teh trendov je zelo dobra osnova, da poskušaš in končno tudi zmoreš tovrstne svoje izkušnje, ki nadgrajujejo strokovno znanje in so prepletene z etičnimi vrednotami, v svoji vsakodnevni medicini tudi udejanjiti. Je podobno kot v vsakdanjem življenju. Kot starši poskušamo otrokom že zelo zgodaj posredovati, predati vsa osnovna etična merila, ki pa jih lahko dejansko sprejmejo in se jih tudi zavedajo šele skozi svoje lastno socialno okolje.
Nedvomno je prva in osnovna stvar prepričanje, da je življenje sveto. Če potem dosledno sestaviš v svoji glavi še vse “naučene” etične norme, svoje lastno (s)poznavanje (in doživetje) etičnih vrednot in kako se je (in se še) ta etika razvijala v medicinski stroki, je rezultat končno vedno enak. Že z uporabo lastne pameti lahko udejanjaš, kar od tebe potem na drugi strani zahteva zakonodaja.
Sprašujemo in razpravljamo na primer, kaj naj pacient v obliki nekakšnega vseobsegajočega informiranega privoljenja podpiše, da bo to zdravnika odvezalo odgovornosti za neugodne izide oziroma zaplete zdravljenja. Ga bo res? Kaj tak papir dejansko in zares pomeni v praksi? Manjše odgovornosti zdravnika zagotovo ne. Ali dejstvo, da je določen bolnik, kot rečemo, opravilno sposoben, pomeni zadostno zagotovilo, da tudi dejansko razume vse v pogovoru navedene možne posledice zdravstvene obravnave? Ali so operacije, samo zato ker gre za poseganje v človekovo telo, potencialno bolj ali manj škodljive od, na primer, zdravljenja z zdravili? Pa bolniku za slednje, vsaj zaenkrat, še ni treba podpisovati informiranega privoljenja. In končno – ali bi torej moral bolnik vedno in za vsak ukrep tudi podpisati nek papir? Ali nikoli?
To so težko ali sploh nemerljive stvari, zato so tudi v teh odnosih v pravih in zadostnih odmerkih pomembni znanje, izkušnje in tudi intuicija. Sam običajno vsakega bolnika že uvodoma, v okviru socialne anamneze, dovolj podrobno izprašam tudi o tem, da si lahko ustvarim svojo sodbo, koliko bo lahko razumel, kar mu bom povedal o zdravljenju.
Nekateri formalni predpisi so včasih dobrodošli tudi zato, da z njihovo pomočjo lažje obvarujemo vsaj minimalno strokovno integriteto, morda niti ne toliko bolnikove varnosti. Daleč največjo vrednost dajem še vedno kar najbolj pristnemu kontaktu in vzpostavitvi partnerskega odnosa z bolnikom. Menim, da bi morali na tem delati bistveno več – bolnik mora tudi dejansko postati partner v celotnih procesih krepitve, ohranjanja in obnavljanja svojega zdravja.
Se pravi, da se nagibate k temu, da nobene odločitve o tem, kaj boste bolniku ali predpisali ali naredili, ne bi smeli sprejeti brez njegovega soglasja?
Da. Na podlagi izdelane diagnoze in obstoječih možnosti obravnave lahko bolniku svetujem, kako mislim, da bi bilo najbolje ukrepati v njegovem primeru, predstaviti pa mu moram tudi druge možnosti. Kakor tudi posledice. Pa naj izbere. Nekateri bolniki ob tem negodujejo, češ kaj me to sprašujete, vi se odločite, vi ste strokovnjak. Nenazadnje tudi to pomeni neke vrste bolnikovo odločitev in privoljenje. Za primer, v svoji ambulanti za preventivno kardiologijo, v kateri se v glavnem srečujem z bolniki s kompleksnejšimi motnjami v presnovi maščob, nobene terapevtske odločitve, pa naj bo še tako preprosta, ne sprejmem brez bolnikovega soglasja. Nenazadnje je to zame in za moje bolnike tudi neke vrste test, da je takšno postopanje v praksi tudi resnično izvedljivo. Je pa za to pogosto potrebno žrtvovati opredeljene časovne okvire specialistične ambulantne obravnave, ki so nam na voljo s strani plačnika.
Togi in minimalni časovni normativi, ki jih imamo na voljo za specialistično ambulantno obravnavo, so zagotovo korak v čisto nasprotno smer od siceršnje in sodobne nuje po ustvarjanju pravega partnerstva z bolnikom, v celotnem procesu diagnostične obravnave in zdravljenja. Slednje je tako zelo pomembno tudi zato, ker so bolniki, kot sem že opozoril, na drugi strani izpostavljeni veliki količini podatkov, pridobivajo mnoge informacije in signale iz različnih virov, ki so lahko zavajajoči. Med take signale uvrščam tudi številne odnose z javnostmi farmacevtske industrije. Ta bi seveda naredila vse, da bi čim več bolnikov želelo in uporabljalo njihova zdravila. In smo spet pri dilemi, pravzaprav trku interesov – ali bolnikom omogočiti vse informacije, vključno z oglaševanjem zdravil – koliko imajo oni sami po sebi pravice do tega in koliko bi bilo že potencialno škodljivega? Ali neetičnega?
Seveda se o pravici do kar najbolj relevantnih in popolnih informacij na strokovno-etični ravni strinjamo vsi. Če si zamišljam kot bolnika samega sebe, hočem vedeti o možnostih, poteku in nenazadnje tudi nevarnostih zdravljenja vse in še več.
Ampak kje je zdaj meja, ko želja in pravica do informiranosti preideta v reklamo, ki je lahko zavajajoča?
Če to dopustimo, moramo na drugi strani zagotoviti tudi, da bodo obstajali kompetentni viri, ki bodo bolnika zmogli varovati pred potencialnimi zlorabami. In v tej vlogi vidim le enega – osebnega oz. lečečega zdravnika, ki pa za svojega bolnika ne bo imel na voljo le nekaj minut. Ne želim, da izzveni slabšalno, a po moje je v številnih primerih trenutni, zakonsko opredeljeni varuh bolnikovih pravic le institucija, ki, če se izrazim malce bolj slikovito, ustvarja določeno scenografijo. Pravi varuh bolnikovih pravic pa bi moral biti, in v večini primerov dejansko tudi je, njegov osebni oziroma lečeči zdravnik. To je v zgodovini vendarle vedno tako bilo.
In navsezadnje tudi mora biti tako, a za to moramo vzpostaviti posebne mehanizme ...
Da. Mi pa moramo vzpostaviti mehanizme, kako bomo zdravnika vzgojili in zavezali, da bo vedno in prvenstveno tudi varuh bolnikovih pravic. Žalosti me, da se v medijih zdravnikom pogosto že skoraj posplošujoče pripisuje lastnosti nedelavnosti, skoraj lenobe, pridobitništva, goljufivosti, celo kriminala … Naj ne izzveni patetično, a tudi zdravniki smo samo ljudje. Tudi med nami so posamezniki z izkrivljenimi etičnimi normami, drugačnimi vrednotami, kot v vseh poklicih. Trdim pa, da je vsaj 98 % zdravnikov takih, ki hočemo svojemu bolniku zares in samo dobro.
Vse večja vloga bolnika je tudi dvorezen meč. Za sabo namreč želja po aktivnem in namenskem iskanju informacij, po vse večjem partnerstvu v procesu zdravljenja in obenem skrbi zase potegne tudi odgovornost. Težo slednje se je potrebno zavedati in včasih tudi nositi posledice. Se tega “sodobni” bolniki zavedajo?
V tem je bistvo. Obstaja velik delež ljudi, ki zdravniku popolnoma zaupajo in se s tem sploh ne bodo ukvarjali. Tudi sam imam nekaj bolnikov, med katerimi so tudi vrhunski intelektualci, pomembne osebnosti, ki o svojih boleznih ne želijo vedeti skoraj nič. Verjetno v resnici ne želijo prevzeti odgovornosti. Rečejo mi na primer: »Jaz vam zaupam in verjamem, da boste naredili najboljše zame. Samo ne mi pripovedovati preveč podrobnosti o zdravljenju.« Morda neprimerna primerjava, a ko sem pri frizerju in me vpraša, kako naj me postriže, vedno rečem: »Vi ste frizer, naredite tako, kot menite, da bo najbolje zame.« Na drugi strani imate manjši delež bolnikov, ki so popolnoma nezaupljivi. Kot zgoraj omenjeni imajo tudi oni do takšne osebne naravnanosti popolnoma vso pravico. In še posebno njim je potrebno zagotoviti kar najbolj podrobne, kakovostne, objektivne in celovite informacije.
Kako pa kakovostne informacije, ki bodo tudi objektivne, lahko zagotovite?
Ponavljam, prvenstveni in ključni varuh bolnikovih pravic je in mora ostati njegov osebni oziroma lečeči zdravnik. Seveda pa morajo biti v zagotavljanje kakovostnih in objektivnih informacij vključeni vsi tisti, ki so del procesa bolnikove zdravstvene obravnave. Od osebnega zdravnika, ki je prvi in ključni nosilec, medicinske sestre, drugih zdravstvenih sodelavcev, in če se pogovarjava o zdravilih, tudi farmacevta, ki bolniku zdravilo pripravi oziroma izda. Vsak od njih ima svojo vlogo, ki je nikakor ni mogoče popolnoma uokviriti. Ni kalupa. Zagotovo pa je potrebno breme informiranja sorazmerno porazdeliti med vse naštete in še koga. Menim, da je v naši praksi v vseh segmentih tega premalo. V Nemčiji so leta 2005 opravili dokaj obsežno študijo (DELPHI-4) med bolniki oziroma zavarovanci o tem, koliko so informirani o različnih vrstah in postopkih zdravljenja, kaj s tega področja si sploh želijo, kdo naj bi jim dajal informacije oziroma jih ne bi smel da(ja)ti. Večina anketiranih (74 %) je odgovorila, da si poleg tistih, ki jim jih podajo njihovi osebni (lečeči) zdravniki, želijo dodatnih informacij, v prvi vrsti od farmacevta v lekarni (62,5 %), še najmanj pa si želijo pridobiti dodatne informacije od farmacevtskih podjetij oziroma njihovih predstavnikov (6,5 %).
Kdo je torej po vašem mnenju pristojen za kakovostne, nepristranske informacije o zdravilih?
Če je država tista, ki naj skrbi za čim večjo blaginjo oziroma splošno dobro svojih državljanov, kar indirektno pomeni tudi za njihovo čim boljše zdravje, bi morala poleg medicinske stroke aktivno delovati in pomagati tudi v zagotavljanju manjkajočih informacij glede postopkov zdravljenja. Morda bi lahko tudi Agencija za zdravila do določene mere (so)odigrala vlogo pomočnika laičnemu informiranju potrošnikov – v sodelovanju z organizacijami potrošnikov, takimi, ki delujejo popolnoma transparentno in dejansko v javnem interesu.
Če bi uspeli tudi v praksi vzpostaviti resničen, pošten, zaupen in korekten sistem partnerstva med bolnikom in njegovim osebnim oziroma lečečim zdravnikom, ki bi bil tudi v funkciji varuha bolnikovih pravic, potem na drugi strani tudi dodatne informacije s strani Agencije za zdravila in/ali društev bolnikov ne bi bile potrebne. V svetu so že bili primeri, ko so obstajali utemeljeni sumi, da so bili v ozadju ustanavljanja posameznih organizacij bolnikov kar veliki proizvajalci zdravil. Zato je potrebno biti pozoren, imeti regulativo, ki tovrstne pojave preprečuje, pa tudi mehanizme nadzora nad njimi.
Občutek imam, da bi bilo potrebno, ne samo v Sloveniji, bolje in dosledno ločevati med objektivnimi, kakovostnimi in nepristranskimi informacijami kot takimi, v pravem pomenu besede (in znanstvenem smislu), ter različnim razumevanjem oziroma interpretacijo teh pridevnikov s strani posameznih interesnih oziroma družbenih skupin. Poglejmo le z vidika znanega dejstva, da postaja zdravstvo iz dneva v dan dražje. Za pokritje vseh potreb in želja po zdravstvenih storitvah je sredstev premalo, stroške in/ali cene je potrebno zmanjševati. Tudi zavarovalnice se trudijo biti stroškovno učinkovite. Ob pojavu novega zdravila, za katero se izkaže, da ima statistično veliko boljše izide od prejšnjega, se ugotovi tudi, da bi bilo potrebno za to, da bi recimo v enem letu preprečili eno smrt zaradi infarkta, zdraviti recimo tisoč ljudi. Kdo je zdaj tisti, ki bo določil vrednost enega življenja? Zdravnik? Direktor zdravstvenega zavoda? Direktor zdravstvene zavarovalnice? Minister za zdravje? Predsednik vlade? Ga ni takega, ki bi si to upal narediti.
Kako bi ocenil delovanje slovenskih društev bolnikov v Sloveniji v povezavi s stroko in informiranjem o različnih boleznih? Njihova vloga sploh ni tako zanemarljiva.
Igrajo zelo pomembno vlogo, v nekaterih primerih predstavljajo svojim članom oziroma bolnikom resnično osrednjo, pogosto pa tudi edino pravo podporo, da se lahko s svojo boleznijo soočijo in nenazadnje tudi spopadejo. S kar nekaj društvi bolnikov v Sloveniji sem sodeloval ali še sodelujem, zato jih tudi bolje poznam in lahko o njih rečem le vse dobro. Eden od teh je Zveza koronarnih klubov in društev Slovenije, ki bolnikov ne združujejo le v družabnem smislu. Imajo tudi zelo pomembno in vzorčno vlogo v procesu njihove doživljenjske rehabilitacije. Izvajajo izjemno pozitivno poslanstvo, zato se tudi osebno zavzemam, da bi bilo čim več koronarnih bolnikov vključenih v tovrstna društva. Sodelujemo tudi z nacionalno Zvezo društev diabetikov, ki ima številno članstvo. V zadnjem času se je veliko slišalo o njih tudi zaradi sodelovanja pri oblikovanju nacionalnega programa za obvladovanje sladkorne bolezni. V slovenskem Forumu za preventivo bolezni srca in žilja delujeta tudi Društvo operiranih na srcu ter Društvo bolnikov, ki imajo vstavljen srčni spodbujevalnik, z zelo zavzetim in predanim članstvom. V funkciji strokovnega direktorja Interne klinike sem se v zadnjih dveh letih srečal tudi z zelo prizadevnimi društvi bolnikov na drugih internističnih področjih, ki se zelo trudijo, da bi skupaj s strokovnjaki določenega področja predstavljali neločljivo zavezništvo v prizadevanjih za kar najboljše pogoje in visoko kakovostno zdravstveno obravnavo. Pred nekaj leti sem na področju zagotavljanja telesne aktivnosti za krepitev zdravja precej aktivno sodeloval z Društvom laringektomiranih Slovenije.
Kako naj zdravniki podajajo objektivne infomacije? Konec koncev informacij ne bi smeli presojati glede na to, kdo jih posreduje, temveč glede na njihovo vrednost po veljavnih merilih kakovosti.
Sam kot zdravnik ne bolnikom in ne javnosti ničesar ne skrivam, trudim se, da so informacije, ki jih posredujem, kar najbolj sodobne in znanstveno podkrepljene. Glede podajanja zavajajočih informacij nimam niti najmanj slabe vesti. Informirnaje bolnikov izvajam v skladu s temeljnimi etičnimi vrednotami.
Osebno nimam nobenega zadržka, če me povabi recimo določena farmacevtska firma, da pripravim strokovno predavanje za neko poklicno skupino. Dokler predavam objektivno, nepristansko, brez poudarjanja zavajajočih podatkov, ni pri tem nič spornega. Zagotovljeni morata biti popolna preglednost in poštenost. Zato predlagam, da bi morali organizatorji vsa predavanja v sklopu stalnega zdravniškega podiplomskega izobraževanja, ki so jim dodeljene kreditne točke za podaljševanje licence, tudi javno objaviti na internetnih straneh katerega od strokovno medicinskih portalov v Sloveniji. Takoj bi bilo vsem zelo transparentno, kar je bilo zdravnikom predavano. In tudi sumničenj o zavajajočih sporočilih bi bilo manj. Potrebno bi se bilo seveda dogovoriti, kdo bi lahko dostopal do njih. Če bi bila to tudi laična javnost, bi s tem kršili trenutno zakonodajo. Le če bi bilo javno dostopno, seveda v skladu z zakonodajo, bo to predavanje kontrolirala tudi strokovna javnost, ki je to predavanje poslušala. Regulatorji bodo lahko pogledali, ali je bilo v predavanju kaj vsebinsko spornega. In tudi avtorju bo s tako transparentnostjo lažje. Imel bo popolnoma čisto vest in obenem tudi boljši položaj do podjetja, ki ga je povabilo k sodelovanju.
Ali ste si v Evropski zvezi zdravnikov specialistov (UEMS), ki ji predsedujete že drugi mandat, zadali kakšne skupne evropske smernice glede informiranja bolnikov? Zagotovo je eden od problemov Evropske unije tudi v tem, da nima enotnih zdravniških informacij.
Nimam zelo trdno utemeljenih razlogov, zakaj bi uporabnikom ali bolnikom onemogočali dostop do številnih informacij, ki so sicer na voljo strokovnjakom, kot so zdravniki ali farmacevti. Po mojem mišljenju vzdrževanja trenutno obstoječih informacijskih preprek ne more opravičiti potencialno omejena sposobnost nekaterih bolnikov, da bi razumeli strokovne informacije. Sam pri sebi sem za popolno in neomejeno liberalizacijo tovrstnih informacij. Zavedam pa se, da to verjetno ni možno oziroma izvedljivo. Prav zaradi vseh možnosti zlorab, zavajanj in različnih interesov ter na drugi strani nesposobnosti za vzpostavitev regulative in predvsem mehanizmov, ki bi to preprečevali oziroma nadzorovali. Tudi zato v UEMS aktivno sodelujemo z obstoječimi evropskimi regulatornimi telesi in skupaj z njimi sledimo tudi siceršnjemu, globalnemu razvoju na tem področju. Kot strokovnjaki na svojih posameznih specialističnih področjih poskušamo dajati strokovna mnenje tudi glede tega. Smo za postopno, in ne radikalno prehajanje iz teme na svetlobo. Nenadna izpostava močni svetlobi te lahko tudi zaslepi, ker ne vidiš ovire, se lahko tudi spotakneš … Že po naravi tako ogromne in kompleksne organizacije smo bolj konzervativni. Imamo sedaj že več kot 50-letno zgodovino in zastopamo skupno skoraj 1,5 milijona evropskih zdravnikov specialistov. O spremembah na področju večje dostopnosti bolnikov do informacij o zdravilih je nujno potrebno razpravljati z več zornih kotov in upoštevati čim več mnenj. Ekskluzivnost ali izključevanje je v naši zvezi absolutno nekaj nesprejemljivega. In večina, pravzaprav skoraj vse odločitve in stališča temeljijo na doseganju konsenza. Samo tako pridemo do splošno sprejemljive resnice.
Kako se vam zdi dandanes biti bolnik v Sloveniji?
Verjetno bi bil kot bolnik v marsikaterem segmentu zdravstvene obravnave slabe volje oziroma celo precej jezen, dobesedno. Kot zdravnik in strokovni direktor Interne klinike UKC v Ljubljani pa imam po drugi strani neke vrste privilegij, da lahko vidim vse segmente. Pravzaprav sem že po »defaultu« tukaj zato, da rešujem najslabše stvari. In paradoks – če bi sistem sam po sebi tudi v resnici že funkcioniral tako, kot bi si želeli, potem direktor ne bi bil več potreben. Kar pa se še nekaj časa ne bo zgodilo. Tudi zato se skušam pogosto vživeti v vlogo bolnika, skušam podoživeti, kaj bi bilo zame kot bolnika najboljše, kaj še sprejemljivo ... In na drugi strani poznam precej sistemskih zadev tudi zunaj zdravstva, tako v Sloveniji kot tudi zunaj naših meja. So primeri in področja, ki so boljši, seveda pa je veliko tudi bistveno slabših. Ko smo skušali najti primere ali izkušnje iz tujine, smo videli, da stvari pri nas niso najslabše.
Kako bi naše zdravstvo primerjali z zdravstvom v Evropski uniji, če že združeno živimo v tej skupnosti?
Ocenjujem, da imamo v primerjavi s preostalo Evropo bistveno boljšo dostopnost do vseh vrst kakovostnih zdravstvenih storitev, tudi vrhunskih, kot bi nam jo lahko nekdo pripisal po bruto nacionalnem dohodku. Ne bom se spuščal na tem mestu v podrobnejše analize, zakaj je tako. Zdi se, da je naš zdravstveni sistem glede na nekatere grobe pokazatelje dokaj kakovosten, čeprav zahtev za stalno zagotavljanje kakovosti nimamo uzakonjenih. Če bi jih uzakonili, bi tudi lažje izboljšali nekatere nevralgične točke v zdravstvenem sistemu. Razveseljivo je, da se bo to verjetno zgodilo že zelo kmalu, s sprejemom prav sedaj nastajajočega novega Zakona o zdravstveni dejavnosti. Ena od posledic bo zagotovo tudi večje zadovoljstvo – tako bolnikov, uporabnikov, kot tudi izvajalcev, zdravstvenih delavcev.
Foto: Katja Krasko
