Pogosto za koga slišimo ali povemo, da je sklerotičen. S tem izrazom pogovorno radi poimenujemo vsakdanjo pozabljivost, ki doleti vsakogar med nami, še posebej v časih, ko moramo misliti na nešteto stvari naenkrat. Povsem nekaj drugega pa je, ko gre za pravo demenco, za splošno propadanje vseh duševnih spodobnosti. Alzheimerjeva bolezen, pri kateri živčne celice v možganih degenerirajo, je najpogostejši vzrok demence, poleg možganskih kapi, bolezni z Lewyjevimi telesci in več kot dvesto drugih različnih bolezni. Demenca bi se lahko primerjala s pljučnico, ki jo povzročijo številni različni mikrobi, vsak od njih pa povzroči vnetje, ki poslabša funkcijo pljuč.
Kaj je demenca in kako jo prepoznamo
Demenca prizadene spominske in druge umske sposobnosti, kar v pogovoru nekateri opisujejo kot sklerozo. Začetne spremembe se večinoma začnejo neopazno in trajajo mesece ali leta. Bolezenski znaki redkeje nastopijo hitro (npr. po možganski kapi ali hudi poškodbi).
Težave s spominom se navadno pojavijo zgodaj. Bolniki pozabljajo dogodke zadnjih dni, tednov ali mesecev, vsaj v začetnem stadiju demence pa se še lahko spomnijo dogodkov izpred več let ali celo iz mladosti. Podobno tudi ne vedo svoje starosti, čeprav še znajo povedati točen datum rojstva. Sami se pogosto ne pritožujejo zaradi težav s spominom ali pa jih celo zanikajo, svojci pa si težave lahko razlagajo s pomanjkanjem interesa in starostjo. Sicer težave s spominom pogosteje navajajo depresivni bolniki kot pa bolniki z demenco.
Prej ali slej se pojavijo tudi težave z izražanjem. Navadno se sprva težko spomnijo imen posameznih predmetov, pozneje postajajo čedalje bolj redkobesedni in ponavljajo samo še posamezne fraze, besede ali zloge. Končno pogovora ali napisanega besedila ne razumejo več, še vedno pa lahko dojemajo neverbalno komunikacijo, mimiko in razpoloženje.
Zaradi težav z orientacijo se hitro zgubijo, zlasti v nepoznanem okolju, kar lahko povzroči tudi izrazito tesnobnost. Z napredovanjem bolezni se izgubijo tudi v domačem kraju, celo v stanovanju se ne znajdejo več.
Pogosto se pojavijo obtožbe za kraje za stvari, ki so jih založili in pozabili. Za kraje po navadi obtožujejo najbližje svojce. Lahko pa se počutijo tudi ogrožene, imajo privide ali prisluhe, kar jih praviloma vznemirja. V poznem stadiju demence ne prepoznajo več bližnjih sorodnikov, jih zamenjujejo z drugimi osebami, celo z že pokojnimi starši.
S slabljenjem kritičnosti popuščajo naučene socialne zavore in se izraziteje pokažejo spremembe vedenja, interesov in osebnosti, kot so izguba volje do dela ali drugih dejavnosti, ki so bile do tedaj za bolnika zanimive. Lahko se pokaže pretirana zavzetost s posameznimi idejami ali dejanji, razdražljivost, spremenjen odnos do bližnjih, nenavadna sumničavost, pretirana natančnost ali površnost, nenavadna šegavost ali pogostejše neustrezne pripombe. Čustvovanje postane labilno, hitro se zjočejo ali razjezijo, vendar pa se tudi hitro umirijo.
Čeprav se še lahko samostojno gibljejo in imajo dovolj moči, se niso sposobni obleči in poskrbeti za obroke hrane in so zato povsem odvisni od pomoči drugih. Tavanje nekaterih bolnikov je zelo obremenjujoče, ker je treba zagotoviti stalen nadzor. To je še zlasti naporno v nočnih urah, saj so pogosto nespeči. Nekateri ure in ure ponavljajo posamezne gibe, ki posnemajo na primer brisanje prahu ali pometanje. Zaradi oslabelega teka lahko izrazito shujšajo, niso več sposobni zadržati blata ali vode. Nazadnje ostanejo vezani na posteljo, občutljivejši za vnetja in druge telesne bolezni, zaradi katerih umrejo.
Alzheimerjeva bolezen
Alzheimerjeva bolezen je vzrok 50 do 65 odstotkom vseh demenc, pri ljudeh, starejših od 65 let, pa kar za 75 odstotkov demenc. Bolezen traja od 3 do 20 let, navadno pa 8 do 10 let. Imenuje se po nemškem nevrologu Aloisu Alzheimerju, ki je živel v letih 1864 do 1915. Pri 51-letni bolnici Augusti je omenjeni zdravnik opazil spominske motnje, motnje govora, poimenovanja in razumevanja, sumničavost in težave z orientacijo v stanovanju. Ko je pred sto leti, po štirih letih in pol bolezni Augusta umrla, je pod mikroskopom opazil nenavadne spremembe v njenih možganih, za katere je menil, da so povezane z boleznijo. Opažene spremembe, ki jih imenujemo senilne lehe in nevrofibrilarne pentlje, so domnevno vzrok za moteno delovanje in odmiranje živčnih celic v možganih.
Alzheimerjeva bolezen se navadno začne s spominskimi motnjami. Številne raziskave so pokazale, da je pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo zmanjšana tudi količina tako imenovanih kemičnih snovi, t. i. nevrotransmiterjev, ki omogočajo prenos signalov med živčnimi celicami. Zlasti značilno je zmanjšanje količine acetilholina, ki ga poskušamo nadomestiti z zdravili.
Od tedaj so znanstveniki dodobra spoznali, kaj se dogaja med napredovanjem bolezni. Kljub temu jim še ni uspelo izdelati zdravila, ki bi bolezen ozdravilo. To pa ne pomeni, da bolnikom ni mogoče pomagati.
Ugotovili so, da so nevrofibrilarne pentlje bolezensko spremenjeni deli živčnih celic. Senilne lehe pa ležijo zunaj živčnih celic in so sestavljene iz amiloidnega proteina beta. To je beljakovina, ki nastane po nepravilnem razpadu amiloidnega prekurzorskega proteina, ki je sicer nujno potreben za normalen razvoj možganov. Zaradi do zdaj še večinoma nepoznanih vzrokov se začne amiloidni prekurzorski protein cepiti v delčke, ki se med seboj zelo radi združujejo in oblikujejo amiloidni protein beta. Ta pa skupaj z nevrofibrilarnimi pentljami moti delovanje živčnih celic in končno povzroči njihovo odmiranje. Ker je to povezano z zmanjšanjem količine acetilholina v možganih, so razvili zdravila, ki povečajo količino tega prenašalca signalov med živčnimi celicami.
Zdravljenje Alzheimerjeve bolezni
Zadnjih osem let so tudi v Sloveniji na voljo zdravila, ki jih s skupnim imenom označujemo inhibitorji acetilholinesteraze. Med temi je bil prvi dostopen donepezil, sledila sta mu še galantamin in rivastigmin. Skupna lastnost tej skupini zdravil je, da povečajo količino acetilholina v možganih, ki je med drugim potreben za primerno delovanje spomina. Zdravilo, ki deluje drugače kot prej omenjena zdravila in se uporablja za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni v srednjem in poznem stadiju, pa je memantin.
Sedanja zdravila sicer ne morejo zaustaviti nastajanja bolezenskih sprememb (senilnih leh in nevrofibrilarnih pentelj), lahko pa v povprečju za obdobje približno enega leta zadržijo upadanje spominskih in ostalih umskih sposobnosti. Brez zdravil bi bilo v tem času ob pravilno postavljeni diagnozi poslabšanje sposobnosti neizogibno.
Učinkovitost zdravil za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni
Učinkovitost zdravil za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni so dokazale številne klinične študije, bolniki z demenco in njihovi svojci pa poročajo o izboljšanju pri treh od štirih bolnikov. Zdravljenje naj bi začeli čim prej, pri bolnikih z blago ali vsaj zmerno obliko Alzheimerjeve demence. Pri bolnikih, pri katerih je bolezen že napredovala do poznega stadija, se omenjenih zdravil ne predpisuje, saj učinkovitost ni bila dokazana. V poznem stadiju bolezni je smiselno prekiniti zdravljenje. Ob zgodaj postavljeni diagnozi naj bi torej zdravljenje Alzheimerjeve bolezni predvidoma trajalo več let. Pri zdravljenju vedno težimo k največjemu možnemu odmerku zdravil, ker je s tem povezana učinkovitost. Najpogostejši neželeni učinki so slabost, siljenje na bruhanje in driske. Po navadi so prehodni in minejo v nekaj dneh. Redkeje se pojavljajo utrujenost ali vznemirjenost ter pomanjkanje teka.
Poleg tega za lajšanje spremljajočih zapletov, ki so pri demenci pogosti, uporabljamo številna druga zdravila, kot so antidepresivi (kadar demenco spremlja depresivno razpoloženje), antipsihotiki (za lajšanje vznemirjenosti, ki je posledica prividov, prisluhov, drugih halucinacij ali blodenj) in druga zdravila. Kadar motenj spanja ni mogoče drugače obvladovati, je smiselno uporabiti uspavala in nekatere antidepresive ali antipsihotike.
Trenutno potekajo številne raziskave, katerih cilj je razviti zdravilo, ki bi uspešno zaustavilo napredovanje Alzheimerjeve bolezni. Upamo, da bodo znanstveniki pri tem uspešni in da bodo zdravila čim prej na voljo bolnikom.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 5, november 2006.
Sorodne teme:
