Osamljenost se v tempu sodobnega življenja povečuje in je prisotna v vseh družbenih slojih, kulturah, starostnih skupinah in je enakovredno prisotna med spoli, pa kljub temu o njej težko spregovorimo v družbi. Le redko slišimo nekoga, ki bi odkrito rekel, da je osamljen ali se počuti osamljeno.
Sodobni način življenja podpira osamljenost. Povečuje se individualizem in usmerjenost vase, obenem pa se zmanjšuje vrednost pristnih medosebnih odnosov, to pa v človeku kot odnosnemu bitju sproža notranji konflikt. Ljudje smo namreč družabna bitja, ki se v odnosu z drugimi razvijamo, rastemo in zadovoljujemo številne za nas pomembne potrebe, ki pomembno vplivajo na našo kakovost življenja.
Sam ali osamljen?
Biti sam s sabo je sposobnost, ki se jo v odnosu z najbližjimi naučimo v našem zgodnjem obdobju življenja in je kasneje v življenju izredno pomembna. Daje nam možnost, da se umaknemo od burnega dogajanja, si zbistrimo misli, se umirimo, se ponovno povežemo sami s seboj ter naberemo nove energije za izzive. V različnih obdobjih življenja se lahko vsi srečamo z njo v obliki kratkotrajnega počutja, na primer ob izgubi bližnjega, ko pogrešamo osebo, ki nam je zelo blizu in je že nekaj časa odsotna, ko smo mi na daljšem potovanju in nekoga močno pogrešamo.
Osamljenost pa je trajno čustvo, ki izvira iz naših zgodnjih odnosov. Vemo, da se v odnosu razvijamo, bogatimo, oblikujemo občutek o sebi in drugih. Če pa smo imeli izkušnjo, da je lahko čustven odnos z bližnjim nevaren in v nas povzroča bolečino, razočaranja, prizadetost, lahko sklepamo, da je bolj varno, če se umaknemo in ohranjamo varno distanco.
Tovrstno ravnanje nam je bilo ob takšnih negativnih izkušnjah v pomoč, da smo se zaščitili pred čustveno bolečino, v splošnem pa prinaša umik iz odnosov ali odnose na varni razdalji. To lahko začutimo tako, da se počutimo osamljeni tudi takrat, ko smo v krogu družine, v partnerskem odnosu, med prijatelji, kjer ne čutimo globlje, notranje, čustvene povezanosti. V nas se prebujajo občutki praznine, žalosti, nemoči, obupa, zapuščenosti, ki vplivajo na razvoj nizke samopodobe, občutke manjvrednosti, nezaupanja do ljudi, težave z vzpostavljanjem ter ohranjanjem intimnih ali prijateljskih odnosov.
Osamljenost v družbi ne velja za del posameznikovega življenja, ampak za dejanje, ob katerem čutimo sram, krivdo in občutke manjvrednosti, ker si ne uspemo poiskati primerne družbe.
Soočanje z občutki osamljenosti je težko, celo neznosno
Družbena omrežja nam dajejo občutek, da nismo sami, obenem pa ohranjamo varno distanco v svojih odnosih.
Zato se želimo tem občutkom izogniti na različne načine. Poleg tega osamljenost v družbi ne velja za del posameznikovega življenja, ampak za dejanje, ob katerem čutimo sram, krivdo in občutke manjvrednosti, ker si ne uspemo poiskati primerne družbe. Zato se zatekamo k ravnanjem, ki prikrivajo osamljenost. Lahko smo na primer zelo aktivni v virtualnem svetu, na družabnih omrežjih, kjer imamo veliko prijateljev. To nam daje občutek, da nismo sami, obenem pa ohranjamo varno distanco v odnosu. Lahko tudi bežimo v polno zaposlenost, kjer nimamo časa za druge, si poiščemo takšno službo, ki nam onemogoča, da bi bili dlje časa na enem mestu in ne moremo stkati tesnih medosebnih vezi in podobno.
Ne potlačimo občutka osamljenosti
Čutiti in se zavedati občutkov osamljenosti je dragoceno, saj nam sporočajo, da v odnosu z drugimi nekaj pogrešamo, in nas vabijo k zadovoljitvi potrebe po pristnem medčloveškem odnosu. Pomembno je, da jih ozavestimo in usmerimo svojo energijo v spremembo obstoječega počutja. Pogovorimo se, na primer, z nam bližnjo osebo, ponovno obudimo speč partnerski odnos, se aktiviramo v stvareh, ki smo jih v preteklosti radi počeli, obudimo stike s prijatelji. Če zaznamo, da premika ne zmoremo narediti sami, ker so strahovi pregloboki, si poiščimo ustrezno strokovno pomoč, kjer bomo počasi odkrivali svoje notranje vzroke, ki nas vodijo v osamljenost. Na tak način aktivno pristopamo k osamljenosti in si sporočamo, da smo si v svojem bistvu vredni.
Osamljeni so lahko naši bližnji
Če se sami ne soočamo s takimi težavami, pa bodimo pozorni na svojo okolico. Bodimo odprti in sočutni za prijatelje, sorodnike, sosede, ki so nam blizu, in začutimo njihovo stisko med prazniki. Včasih je dovolj že to, da to osebo opazimo in si vzamemo nekaj časa zanjo. Bodimo odprti za drug drugega, ne le med prazniki, ampak vse dni v letu, saj je stiska osamljenosti del našega vsakdana.
Korak naprej
Premik v raziskovanje svoje osamljenosti je velik izziv za posameznika, saj ga vzpodbudi, da se sooči sam s seboj, kar ni vedno lahko, je pa vredno zaradi samega sebe in kvalitete življenja. Če pa pasivno ostajamo z občutki osamljenosti in ne naredimo ničesar, se ti poglabljajo, nas odmikajo od družbe in dolgoročno vplivajo tako na naše psihično kot telesno zdravje.
Med prazniki je še posebej težko
Čutiti in se zavedati občutkov osamljenosti je dragoceno, saj nam sporočajo, da v odnosu z drugimi nekaj pogrešamo.
Če se bomo odkrito pogovarjali o osamljenosti, bo občutek sramu, krivde in manjvrednosti manjši. Drugače pa nas ta občutja lahko pahnejo še bolj v osamo. Še posebej je to pomembno v prazničnih dneh, ko pride osamljenost še bolj do izraza.
Praznični dnevi so za mnoge vir notranje bolečine, saj se še bolj zavedamo, česa nimamo in kaj pogrešamo. Mediji na različne načine vsiljujejo predstavo o praznikih, ki naj bi bili povezani z idiličnim družinskih življenjem, bogato obloženimi mizami, prijetnimi druženji, vsesplošnim obdarovanjem in bučnimi praznovanji. S tem smo dnevno prežeti prek oglasov, filmov, okrašene okolice. Ob tem se nekdo, ki ni imel izkušnje družinske povezanosti ali se je ta pred kratkim zaradi določenih razlogov zaključila, počuti še bolj osamljeno in manjvredno.
Besede »Jaz sem pa tako osamljen« ali »Počutim se osamljeno« le redko slišimo.
Pomembno je, da ozavestimo prihod praznikov in ugotovimo, kakšen pomen imajo za nas. Če se zavedamo, da bi bili lahko za nas zahtevni, je pomembno, da se nanje pripravimo in poskrbimo, da nam bo prijetno. Povežimo se z nam prijetnimi prijatelji, si organizirajmo nam ljube stvari ali podobno. Vedno lahko pokličemo na brezplačni zaupni telefon za klic v stiski, kjer se lahko pogovorimo o svoji stiski in začutimo, da z njo nismo sami.
