S staranjem prebivalstva postajajo nevrodegenerativne bolezni čedalje večji problem – tako zdravstveni kot tudi socialni in ekonomski. Evropa in Slovenija sta pred vrati prave epidemije nevrodegenerativnih bolezni starejših in med temi posebej izstopa demenca in z njo povezane blage kognitivne motnje.
Strokovnjaki opisujejo dve vrsti blage kognitivne motnje: amnezično, pri kateri je prisoten le upad spominskih funkcij, in neamnezično, pri kateri so prizadete tudi druge spoznavne sposobnosti. Spominski sistem pomeni osnovo delovanja mnogih kognitivnih funkcij (mišljenje, orientacija, razumevanje, računske sposobnosti, sposobnost učenja, govornega izražanja, presoja), hkrati pa je tudi sam pomembno odvisen od delovanja drugih kognitivnih procesov.
Se tudi vam pogosto zgodi, da …
- pozabljate imena, dogodke, navodila,
- ponavljate ista vprašanja, zgodbe, zahteve,
- imate težave najti pravo besedo,
- težko vzdržujete pozornost,
- so svojci, prijatelji in sodelavci opazili vaše težave s pomnjenjem,
- se težave s pozabljanjem pojavljajo pogosteje kot prej …?
Za ohranjanje bistrine spomina je pomembno ravnovesje med pomnjenjem in pozabljanjem. Sposobnost pomnjenja se kaže kot učinkovitost procesov, s katerimi shranjujemo informacije in jih izročamo dolgoročnemu spominu. Seveda se lahko informacije tudi pozabijo. Pri pozabljivosti je pomembno ločevati med normalno, starostno in bolezensko pozabljivostjo. Kako dolgo se bo informacija ohranila v dolgoročnem spominu, je odvisno predvsem od tega, kako pogosto informacijo uporabljamo in jo s tem obenem ponavljamo in kako zapomljiva je bila informacija. Procesiranje informacij je treba prilagoditi lastnostim in sposobnostim posameznika. Pri tem je zelo učinkovito:
- vključevanje različnih čutov (vida, npr. uporaba različnih barv, voha, okusa)
- povezovanje informacij s stvarmi, ki so že poznane,
- organiziranje informacij (beležke, miselni vzorci) in
- ponavljanje naučenega glede na individualni učni stil (slušni ali vizualni tip).
Kaj je značilno za spomin v starosti
Starostniki imajo dokazano težave s pozornostjo in z zmanjšanjem reakcijske hitrosti ter kapacitete kratkoročnega spomina. Prav tako imajo včasih težave s priklicem informacij, ki so jih shranili v dolgoročnem spominu. Pogosto se ne morejo spomniti določenega podatka (imena, dogodka), a jim ga po daljšem premisleku uspe priklicati v spomin.
Starostniki imajo slabši epizodični spomin (spomin na pretekle dogodke, ki so se človeku zgodili), manj pa imajo prizadet semantični spomin (spomin na podatke, ki niso vezani na prostor in čas) in povsem ohranjen proceduralni spomin (znanje o tem, kako izvajati določene procese, od gibalnih do umskih veščin).
Prave motnje spomina so pri starostnikih največkrat prvi znak resnih težav, ki jih je treba zdraviti tudi z zdravili in se pri veliki večini bolnikov postopoma slabšajo. Vsekakor pa je pomemben podatek, da se pri nekaterih bolnikih težave s spominom in drugimi spoznavnimi sposobnostmi z leti ne povečujejo in se nikoli ne razvije demenca, pri drugih pa težave sčasoma celo minejo.
Ali lahko preprečimo pešanje spomina?
Upadanje spomina je povezano z našo biološko starostjo in tudi z drugimi dejavniki, ki pospešujejo staranje naših možganskih celic. Med rizične dejavnike poleg staranja spadajo tudi okvare v delovanju možganov zaradi pomanjkanja kisika, obsevanje, strupi v okolju, vnos škodljivih snovi (alkohol, pomirjevala) itd.
Ojačevalci spomina (učinkovine za obnavljanje živčnih celic – piracetam, psihostimulansi, antidepresivi, kofein, ekstrakt lista ginka …) delujejo na možgane in spreminjajo našo sposobnost mišljenja oziroma spoznavanja. Prav tako pa lahko varno in preprosto z miselnim treningom spreminjamo možgane (učenje, vaje za vadbo spomina in pozornosti, psihoterapija itd.).
Dejstvo je, da konstantna miselna aktivnost, ki presega vsakdanjo rutino in monotonijo, pripomore k boljši kvaliteti življenja in izboljša spomin ter preostale spoznavne sposobnosti. Znanstvene raziskave potrjujejo, da ostajajo naši možgani dinamični do pozne starosti in zato je smiselno, da redno izvajamo vaje za vadbo spomina in pozornosti ter s tem utrjujemo različne miselne poti in obnavljamo povezave med živčnimi celicami. Vaje poiščite na spletni strani www.bistrinaspomina.si, lahko pa si izmislite tudi čisto svoje vaje.
Kaj je blaga kognitivna motnja
Pojem blage kognitivne motnje so nevrologi uvedli, da bi označili zelo zgodnjo stopnjo Alzheimerjeve bolezni, ko bolnik navaja blago pozabljivost, preostale kognitivne funkcije pa so ohranjene. Novi kriteriji za blago kognitivno motnjo so poleg težav s spominom vpeljali še druge vrste kognitivnega upada, ki pozneje vodi v razvoj različnih oblik demenc, ne le Alzheimerjeve bolezni.
Znanstveniki so ugotovili, da imajo bistveno večjo verjetnost za nastanek Alzheimerjeve bolezni, tj. najpogostejše oblike demence, tiste osebe, ki so imele poleg težav s spominom tudi motnje drugih kognitivnih funkcij (govora, branja, pisanja, pozornosti, sposobnosti načrtovanja). Raziskava, ki bi pokazala, pri katerih posameznikih bo blaga kognitivna motnja napredovala do demence in pri katerih ne, ne obstaja.
Obravnava bolnika z blago kognitivno motnjo
O težavi mora predvsem potožiti bolnik sam. Zdravnik nato skuša ugotoviti, ali je bolnikova zaskrbljenost brez osnove ali pa bi pri bolniku lahko posumili na razvoj demence. To ugotovi s kombinacijo podatkov iz:
- bolnikovega opisa (anamneza),
- pripovedi svojcev in znancev (heteroanamneza),
- kratkih usmerjenih preskusov spoznavnih sposobnosti (med njimi je najbolj znan Kratek preskus spoznavnih sposobnosti),
- nevropsihološkega poročila,
- po potrebi pa še s pomočjo rezultatov drugih (npr. slikovnih ali biokemičnih) preiskav.
Diagnozo blage kognitivne motnje bo nevrolog postavil, če na osnovi pridobljenih podatkov bolnika ne bo mogel uvrstiti niti med popolnoma zdrave niti mu ne bo mogel potrditi diagnoze demence. Ugotavljal bo, da pri bolniku sicer gre za kognitivno motnjo, vendar so dnevne aktivnosti neprizadete.
Zdravljenje blage kognitivne motnje
Diagnozo blage kognitivne motnje je treba postaviti čim prej in bolnika seznaniti z diagnozo in s prognozo. Bolnik si mora organizirati življenje; treba mu je vlivati optimizem in upanje ter začeti zdravljenje, ki bi lahko ublažilo simptome bolezni, obenem pa upočasnilo, če že ne preprečilo, razvoj blage kognitivne motnje v demenco.
Raziskovalci so doslej opravili pet velikih raziskav z zdravili, ki jih sicer uporabljajo pri bolnikih s klinično razvito demenco: z donepezilom, vitaminom E, rivastigminom, galantaminom in rofekoksibom. Delno pozitivne rezultate je dal le donepezil, ki je v prvem letu nekoliko zmanjšal možnost razvoja BKM v demenco. Rezultati študij s preostalimi zdravili so bili negativni.
Poleg naštetih zdravil, ki jih sicer že ustaljeno uporabljamo pri demenci, se nizajo poročila o učinku drugih zdravil in substanc. Zdravilo piracetam (nootropil) je dokazano klinično učinkovito za zdravljenje kognitivnih motenj, ki so posledica degenerativnih sprememb možganov v procesu staranja. Zdravnik ga predpiše na obnovljivi samoplačniški recept, ki velja eno leto. Piracetam je na tržišču že od leta 1971 kot prva učinkovina z nootropičnim delovanjem, ki obnavlja in ščiti živčne celice in povezave med njimi ter izboljša mikrocirkulacijo (pretok krvi v majhnih žilah). S svojim pozitivnim učinkom na spoznavne procese, kot so učenje, spomin in koncentracija, izboljša miselne funkcije.
Poleg zdravljenja z zdravili so zelo pomembni tudi drugi ukrepi, ki vključujejo miselno, telesno in družbeno aktivnost. Izvajanje različnih vaj za vadbo spomina in pozornosti je zelo učinkovit način ohranjanja miselne prožnosti. Tako bomo lažje priklicali informacije, ki jih naši možgani skladiščijo kot različne vrste spominov in so dosegljive po različnih poteh (prek različnih čutil, miselnih procesov itd.). Ob priklicu informacije se namreč aktivira isti vzorec povezav živčnih celic, kot se je v času, ko smo informacijo shranjevali v spomin.
Več informacij in vaj za vadbo spomina lahko najdete na www.bistrinaspomina.si
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 31, marec 2009.
