Oktober je v koledarju označen kot svetovni mesec boja proti raku dojk. Zato smo k sodelovanju povabili prim. Mojco Senčar, dr. med., Slovenko leta 2005 in predsednico Slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna. Gospa Mojca je s svojo energijo srce in duša te organizacije, vendar pa, kot sama takoj doda, brez dobre ekipe ne bi bilo nič.
Mojca Senčar se je po končanem študiju medicine zaposlila kot anestezistka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer je delala kar 36 let. Po 17 letih dela je tudi sama zbolela za rakom dojk. Z osebno izkušnjo in strokovnim znanjem lahko pristno pomaga in svetuje bolnicam, ki pridejo k njej po nasvet. Svojemu delu je zelo predana, saj je na svetovalnem telefonu dosegljiva praktično 24 ur na dan.
Pogovor s prim. Mojco Senčar, dr. med.
Oktober je svetovni mesec boja proti raku dojk. Verjetno ste pri združenju v tem času zelo zaposleni. Kakšne aktivnosti načrtujete v tem mesecu?
V Europi Donni smo aktivni vse leto. Letos smo septembra že peto leto zapored v Mariboru in Ljubljani organizirali Tek ali hojo za upanje. To je bil tudi uvodni dogodek v rožnati oktober, svetovni mesec boja proti raku dojk, v katerem se bo Europa Donna tokrat posvetila temi rehabilitacije. Letos je tudi prvo leto, ko je 15. oktober v Evropi razglašen za dan zdravih dojk.
Najbolj vas poznamo kot predsednico združenja Europa Donna. Prebrala sem, da je bila Slovenija med ustanovnimi članicami na ustanovni skupščini Europe Donne. Kdaj ste se združenju pridružili vi in kako dolgo že opravljate to funkcijo?
Res je. Predstavnica Slovenije, prim. Vegelj, je bila leta 1994 na ustanovni skupščini Europe Donne v Milanu, ko se je na pobudo prof. Umberta Veronesija 20 držav sestalo in ustanovilo Europo Donno. Danes je v organizacijo vključenih že 41 držav. Je izjemno aktivna organizacija, ki je veliko dosegla tudi v evropskem parlamentu. Predsednica slovenske Europe Donne sem od leta 2001.
Zdi se mi, da ste srce in duša slovenske Europe Donne.
Jaz sem že lahko duša organizacije, vendar brez ekipe ne gre. Če ne bi imela okoli sebe tako zavzetih ljudi različnih profilov, ne bi mogli funkcionirati. Povezujemo – kar je pomembno – ne samo bolnic, ampak tudi zdrave ženske, moške in vse v boju proti raku dojk. Danes nas je že več kakor 2000 članov, to pa je številka, ki je niti politika niti stroka ne moreta kar tako prezreti.
Del vašega dela je tudi svetovanje bolnicam, ki se spopadajo z diagnozo rak dojk. Slišite veliko hudih in težkih zgodb. Kje črpate energijo, da ostajate pozitivni in da to svojo pozitivno naravnanost širite med ljudi, ki pridejo k vam po pomoč?
Ko sem sama zbolela za rakom dojk pred več kot 27 leti, se mi je sesul svet. Pa čeprav sem bila zdravnica na onkološkem inštitutu in sem se s tem vsak dan spoprijemala. Ko sem zbolela za rakom, je bila moja hči stara 13 let, sin pa je ravno maturiral. Rekla sem si, da moram živeti še pet let, da še hči maturira. Zdaj je tega že več kot 27 let, sem babica šestih vnukov in sem presrečna. S svetovanjem se ukvarjam, ker sem zdravnica, imam znanje iz onkologije in imam lastno izkušnjo, zaradi katere mi ljudje čisto drugače zaupajo. Bolnika moraš prepričati, da se je vredno bojevati. Meni ni treba niti veliko govoriti. Dokaz je 27 let, lepo prosim! Izjemno sem vesela, da tudi oba otroka podpirata moje delo, saj sta bila v času moje bolezni zelo prizadeta. Zdaj pa pravita: »Mati, to moraš početi!«
Številka vašega mobilnega telefona je objavljena tudi na spletnih straneh združenja kot svetovalni telefon. Ali to pomeni, da ste bolnicam vedno na voljo, ko potrebujejo nasvet ali samo toplo besedo?
Tako je. In če me ne dobijo, vedno pokličem nazaj. Veste, če pomagaš vsaj enemu človeku v življenju, si osmislil svoje življenje.
Nasveti izhajajo iz lastne izkušnje in strokovnega znanja. Kakšen je vaš nasvet ženski, ko izve, da je zbolela za rakom dojke? Kako se sploh začeti spopadati z mislijo, da je zbolela za rakom in pri tem ne čisto obupati?
Vsaka ženska se mora že zgodaj seznaniti s tem, da lahko samo zato, ker je ženska, enkrat zboli za rakom dojk. Svetujem, da se skrbno pregleduje, da bo, če se ji to že mora zgoditi, ugotovila dovolj zgodaj. Če najde spremembo v dojki, ki traja več kot en mesec, naj ne čaka z obiskom pri zdravniku. Vedeti moramo, da je le 30 % sprememb na dojkah rak. Če pa je diagnoza potrjena, naj poišče pomoč v kakšni skupini ter ustanovo, kjer se bo zdravila in ki ji zaupa. Danes je zdravljenje prilagojeno vsaki ženski posebej, vsak primer se obravnava popolnoma individualno.
Bolezen ste uspešno premagali. Kako vas je ta izkušnja zaznamovala? Ali ste spremenili pogled na svet, način življenja?
Zagotovo te tako težka izkušnja spremeni. Po takšni bolezni si moraš na novo sestaviti lestvico vrednot. Vidiš, da je glavna vrednota zdravje in ne denar. Znaš se veseliti majhnih reči. Zame je vsak dan lep in če ga ne preživiš dobro, je izgubljen. Mislim, da lahko po takšni izkušnji živiš še kakovostneje, če seveda to zmoreš, saj pomeni ogromno dela na sebi. Veliko bolj se zavedaš, kako si minljiv. Tri sošolke iz gimnazije smo zbolele za rakom dojk. Jaz sem bila prva in edino jaz sem še živa. Rekla sem si, da me je bog pustil živo z razlogom in ta razlog moram upravičiti.
Gospa Darja Rojec v svoji knjigi opisuje tudi delo združenja Europa Donna. Ste kot družina. Pri zdravljenju raka verjetno zelo veliko pomeni to, da spoznaš ljudi z enako ali podobno izkušnjo.
Res je, v našem združenju vlada velika pripadnost. Lahko rečem, da se čutimo med sabo. In seveda je lažje prenašati bolezen, če poznaš ljudi, ki imajo podobno izkušnjo.
Ste zelo aktivna ženska, ki ji verjetno ni nikoli dolgčas. S čim vse se ukvarjate in kako najdete čas za vse?
Veliko se ukvarjam s svetovanji, predavam po Sloveniji. Slediti moram stroki, ne samo na področju raka dojk, ampak na področju celotne onkologije in zdravega načina življenja. Tudi krovna organizacija Europa Donna zahteva, da smo izobraženi. Zelo skrbim za to, da sem telesno aktivna. Danes sem bila že dve uri v telovadnici. Priporočam vsem! Premalo se zavedamo, kako zelo je pomembna telesna aktivnost za ohranjanje našega zdravja. Tudi če smo že zboleli, nam pomaga, da bolezen premagamo. Telesna aktivnost je poleg pametnega načina prehranjevanja in primerne telesne teže eden najpomembnejših dejavnikov za naše zdravje. Poleg vsega tega pa uživam ob svojih vnukih, zelo rada imam vse vrste dobre glasbe, veliko hodim v hribe, se družim s prijatelji. No, potem pa počasi zmanjka časa.
Energija sije iz vas na vsakem koraku. Večkrat vas srečam v mestu ali trgovini in zdi se mi, da vas nič ne ustavi. Obstaja kakšna stvar, ki vas izčrpa?
Izčrpajo me ljudje, ki širijo negativno energijo, ki v ničemer ne vidijo nič dobrega in so prepirljivi. Na srečo takšnih ljudi ni veliko ali pa jih jaz ne srečam oziroma se jim poskušam izogniti.
Združenje se je zavzemalo in aktivno sodelovalo za vzpostavitev nacionalnega programa zgodnjega odkrivanja raka dojk DORA, ki se je začel izvajati aprila letos.
Program Dora se je sicer začel, ampak trenutno pilotsko poteka samo v Ljubljani in okolici. Ministrstvo za zdravje je imenovalo dva stacionarna centra, to sta Ljubljana in Maribor, pozneje pa bi priskrbeli še mobilne enote. Rak dojk je posebna bolezen in z njo se morajo ukvarjati samo institucije, ki imajo dovolj izkušenj in znanja. Evropske strokovne smernice so jasno postavljene in Europa Donna se absolutno zavzema za to, da se pri nas vzpostavi program po teh smernicah. Zavzemamo se tudi za to, da bi vsaka ženska v Sloveniji in v širšem evropskem prostoru ne glede na to, od kod prihaja, kako je izobražena, kakšne veroizpovedi je in kako je bogata, imela enake možnosti za zgodnje odkritje bolezni, takojšen začetek zdravljenja in rehabilitacijo. Dokler ne bomo tega dosegli, ne bomo dali miru!
Kakšno je vaše sporočilo našim bralkam in bralcem?
Zavedati se moramo, da je skrb za zdravje naša dolžnost. Narediti moramo vse za to, da ne bomo zboleli ali da bomo zboleli čim pozneje. Predvsem pa bodimo pozitivno naravnani, veselimo se vsakega trenutka, ki nam je dan. Bodimo telesno aktivni, pametno se prehranjujmo, udeležujmo se programov Svit, Dora in Zora. Skrb za zdravje mora biti aktivna.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 26, oktober 2008.
