Letošnja zima s precej hladnimi temperaturami že od novembra naprej znova poraja številna vprašanja zdravih in kronično bolnih ljudi, kako se obnašati, gibati, oblačiti, da ne bodo akutno zboleli s prehladom, akutnim vnetjem v dihalih ali s poslabšanjem simptomov kronične bolezni. Ta vprašanja so razlog za bolj polne čakalnice pred družinskim zdravnikom, otroškim zdravnikom, pulmologom. Zato je primerno spregovoriti o dogajanjih v naših dihalih, ko se gibljemo v mrazu, mokrem okolju, sneženju. Kdo sme in komu ne priporočamo gibanja zunaj pri nizkih temperaturah zraka?
Sluznica dihalnih poti je že v vstopni dvorani nosnega organa zadolžena, da zrak ogreje in navlaži, tako da v globlja pljuča pride zrak, segret na temperaturo, ki je blizu naše notranje telesne temperature. Mrzel zrak je absolutno suh, ko pa se v pljučih ogreje, tudi njegova relativna vlažnost pade na nič. Absolutna vlažnost zraka je namreč količina vodne pare v gramih na določen volumen zraka, relativna vlažnost zraka pa je razmerje med dejansko absolutno vlažnostjo in maksimalno možno absolutno vlažnostjo zraka pri neki temperaturi. To dobro vedo športniki, ki se primerno oblečeni ne izogibajo treningom v mrazu. Nelagodje v prsih v mrzlem zraku povzroča nizka absolutna vlažnost mrzlega zraka, in ne nizka temperatura.
Obrambni mehanizmi dihal pred mrazom
V sluznici dihalnih poti so tudi številne obrambne celice makrofagi in dendritične celice, ki imajo trojno vlogo: izločanje snovi, ki vzdržujejo zdravo okolje brez vnetja, požiranje škodljivih delcev v vdihanem zraku, vključno z mikroorganizmi, in proizvodnjo zaščitnih protiteles proti infekcijam. Tako pride do pljučnih mešičkov že ogret zrak, ki je brez infektivnih delcev. Gibanje v hladnem zraku zdravih ljudi ne ogroža, naravni mehanizmi vzdržujejo primerno prekrvavitev pljučne strukture in pogoje za zdravo vstopanje kisika v telo ter izločanje odpadnega CO2 in produktov oksidacije preko sten pljučnih mešičkov. Prilagoditveni mehanizmi na nivoju mrežja pljučnih kapilar v teh stenah so tako aktivni, da pljučni mešički ne občutijo temperature zunanjega zraka.
Stene dihalnih poti spremlja tudi bogat sistem imunsko odzivnih celic v večjih in proti periferiji pljuč vse manjših bezgavkah, nazadnje le še kot otočkih obrambnih celic, in ta sistem nas obvaruje pred infekcijo tudi v nizki zunanji temperaturi. Seveda pa moramo omenjeni sistem tudi podpirati, tako da ne pijemo mrzlih pijač, nismo zunaj v mokrih oblačilih, s čimer bi izzivali ekstremno nenormalne pogoje, v kakršnih tudi »pametna fiziologija« ustroja dihal odpove.
Migetalke delujejo kot dihalna metla
Sluznica dihalnih poti je pokrita s celicami, ki imajo na svoji površini množico migetalk, ki delujejo kot dihalna metla, saj utripajo navzven proti žrelu in pometajo prispelo nesnago. V sluznici so tudi celice, ki producirajo sluz v ravno pravšnji količini, da le-ta predstavlja transportni sistem za odnašanje neustreznih snovi proti žrelu. To se vrši stalno, tudi pri zdravih, in manjšo količino snovi nezavedno odstranimo iz žrela. Ta proces se imenuje fizikalni obrambni mehanizem dihalnih poti in je neke vrste metla bronhialnega sistema. Zrak vstopa v pljuča že toliko ogret, da tudi migetalk te metle ne ohromi. Seveda je ves ta sistem drugačen pri bolnikih s kroničnimi pljučnimi boleznimi, ki imajo migetalčno metlo okvarjeno, proizvaja pa se jim preveč bronhialne sluzi, zato bronhitikom vendarle ne svetujemo gibanja zunaj v hudem mrazu. Pri njih je večja nevarnost razvoja infekcijskega vnetja pljuč, celo pljučnice, ki je nevarna bolezen. Zelo pomembna je pozimi tudi skrb za zadostno hidracijo telesa, torej moramo organizmu tekočino dovajati, piti čaje, da zmanjšamo učinke suhega mrzlega zraka od zunaj. Suh in hladen zrak zlasti v dehidraciji telesa razdraži tudi živčne končiče v bronhijih, ki sprožijo kašelj. Nekateri ljudje v takih razmerah prično naporno kašljati.
Kronični bolniki v mrazu ven samo za krajši čas
V splošnem se zdrav in primerno hidriran človek lahko giblje v mrzlem zraku neomejeno dolgo, bolnik s kroničnim bronhitisom ali astmo kot drugo pogosto vnetno boleznijo v dihalih pa le krajši čas, po možnosti v opoldanskem, manj mrzlem zraku. Mraz in padavine naj torej ne bodo razlog, da bi opustili dejavnosti na prostem.
Nasvet mamicam z otroki
Mamice lahko peljejo dojenčke ven tudi pozimi, pri temperaturah pod ničlo, seveda primerno zaščitene v vozičku, večje otroke pa primerno oblečene. Tudi prve mesece življenja mamicam ni treba čakati na pomlad, da otrokom šele takrat privoščijo svež zrak in sonce. Zimske temperature pri nas niso okoliščina, v kateri otroci ne bi smeli ven. Fiziologija dihalnih poti in imunski sistem v dihalih sta naravnana tako, da hladnejši zrak za zdrave otroke kot tudi zdrave odrasle ni škodljiv. Zdravi otroci naj gredo primerno oblečeni ven v vsaki zimski temperaturi, torej tudi v večjem mrazu. Priporočamo pa izogibanje okolju z veliko ljudi, med katerimi so tudi prehlajeni, ki kihajo in kašljajo, tam je namreč možnost, da se infekcija z zračnim aerosolom širi tudi na druge, in večjega vdora infektivnih delcev v dihala obrambni sistem ne more vselej premagati.
Nos in usta zaščitimo s šalom
Razumno oblačenje pozimi naj bo tako, da se v oblačilih ne preznojimo in da oblačila znoj prepuščajo. Mokra oblačila so slab izolator toplote, zato se telesna toplota pospešeno izgublja. Tudi prekomerna količina oblačil se ne priporoča, pač pa tanjša oblačila, ki znoj odvajajo navzven. Zelo pomembna je ustrezna obutev, naj bo tudi nepremočljiva. Šal preko nosu in ust je koristen, saj v njegovem zavetrju povečamo vlažnost neposredno vdihanega zraka skozi nos, zmanjšamo izgubljanje vode, pa tudi temperaturo zraka zvečamo že pred vstopom v nos. Vsekakor priporočamo dihanje skozi nos, ker ima nos veliko vlogo pri segrevanju in vlaženju zraka.
Svetuje se tudi zaščita vratu in oprsja, kjer poteka sapnik proti bronhijem.
Na slikah zgoraj so migetalke sluznice dihalnih poti. Te neprestano odstranjujejo nečistoče s površine sluznice: sluz, ki se nenehoma izloča, služi kot »transportno« sredstvo, na katerega se prime umazanija, migetalke pa jo potem premikajo proti žrelu. Na sliki zgoraj desno vidimo migetalke ob bronhitisu.
Zdravi vsak dan na svež zrak
Kot rečeno, je zrak, ki ga vdihnemo v pljuča, absolutno preveč suh. Zdrav človek ta problem prepreči z zagotovitvijo tekočin telesu in ustreznim oblačenjem. Za zdravega mrzel zrak ni škodljiv. Ravnamo se glede na zdravje ali bolezen. V času prestajanja prehladnih vnetij v dihalih se ne izpostavljamo predolgo, za krajši čas pa se vdihavanje svežega zraka priporoča prav vsakemu, vsak dan. Narobe je, da si ljudje ne upajo zračiti spalnice in preko noči na tesno zapirajo okna. Razumljivo pa je, da se ne izpostavljamo hladu, če imamo hudo povišano telesno temperaturo ali celo ugotovljeno pljučnico. No, tedaj smo sploh huje bolni in nismo sposobni hoje zunaj.
Pozimi je problem tudi onesnažen zrak zaradi izpušnih plinov, megle, večje koncentracije virusov in bakterij v okolju, kjer se zadržuje več ljudi. Torej ne le izogib hladnemu zraku, ampak je zelo pomembno tudi izogibanje okoliščinam s povzročitelji prehladov.
Bolnikom s kroničnim bronhitisom, kroničnimi boleznimi področja pljučnih mešičkov pa zadrževanja v mrzlem zraku daljši čas ne priporočamo. V tako obolelih pljučih so okvarjeni prilagoditveni mehanizmi pljučnega krvnega obtoka in obrambni mehanizmi proti infektom, neučinkovit je tudi fizikalni čistilni mehanizem sluznice dihalnih poti. Pri njih je velika možnost poslabšanja bronhitisa, infekcije, povečane produkcije bronhialne sluzi, ki postane gnojna in jo bolnik obilno izkašljuje. Posledica je hudo poslabšanje oviranega dihanja, to je dušenja, pri napredovalih boleznih in starostnikih v takih okoliščinah opeša tudi srce. Kronični bolnik naj bi šel na sprehod le za krajši čas v opoldanskih urah.
Bolezni prinašajo virusi in bakterije, ne mrzel zrak
Sam mrzel zrak pri razumnem gibanju zdravih ljudi zunaj ne sme biti problem. Je pa oteževalna okoliščina za ljudi s kroničnimi obolenji dihal. Torej zdravi gremo pogumno na rekreacijo tudi v mrzel dan, bolniki pa le po priporočilih zdravnika in ne v premrzlo jutro ali večer. Oboji pa se moramo izogibati prehlajenim in vidno na dihalih obolelim ljudem, prostorom z večjimi skupinami ljudi, razkuževati si moramo roke in se ne preveč radodarno rokovati s človekom, ki si je ravnokar brisal nos ali kašljal v roko. Mnogo večji problem kot mrzel zrak so torej mikroorganizmi, ki pa seveda v mrzlem zraku kronično bolnih najdejo zase ugoden teren. Soočanje obrambnih mehanizmov v dihalih z mikroorganizmi ima torej mnogo večjo vlogo kot pa sam mrzel zrak.
