Marec ali kam v šolo?

Pogovor z Iztokom Kordišem, direktorjem Waldorfske šole Ljubljana

Zvesti bralci naše revije, zlasti športno usmerjeni, zagotovo niste spregledali zanimivega in poučnega članka o teku na smučeh , ki ga je za našo revijo napisal Iztok Kordiš. Za članek sva se dogovarjala po telefonu in elektronski pošti in že takrat sem vedela, da je moj sogovornik nekaj posebnega, saj je energija kar vela iz njegovega glasu.

Naključje je hotelo, da sem ga že v kratkem spoznala tudi osebno. Težko bi se namreč uprla vabilu na potopisno predavanje o potepanju čez Finsko, kjer je skupina nadobudnežev srednjih let v enem mesecu prepotovala 1.811 km, kolikor meri Finska po dolgem. S tekaškimi smučmi, da ne bo pomote!

Skozi popotovanje nas je popeljal Iztok Kordiš, član popotniške družbe, ki se je, kot sam pravi, s tekaškimi smučkami na nogah že rodil. Toda Iztok Kordiš je mnogo več kot samo športni navdušenec in učitelj teka na smučeh.

Je tudi direktor Waldorfske šole Ljubljana. Glede na to, da je marec ( še) čas vpisa v šolo za številne otroke in mladostnike, sva se pogovarjala o waldorfskem vrtcu, osnovni šoli in gimnaziji. Znano je, da je waldorfska pedagogika nekoliko drugačna od klasične, le malokdo pa pozna ključne razlike.

Intervju z Iztokom Kordišem ni potekal na vsakdanji način, torej vprašanje-odgovor, ampak sva drsela iz teme v temo. S sogovornikom, ki živi tako polno življenje, je ozko usmerjen intervju neizvedljiv. Zato sva začela tam, kjer je najbolj doma – v šoli v naravi.

Šola v naravi je za waldorfsko pedagogiko nekaj posebnega; predvsem jih organiziramo več kot v drugih šolah, to je dve letno ali 13 šol v naravi za učence od 4. do 9. razreda. Šole v naravi so vedno organizirane kot popotovanje, učenci torej potujejo iz točke v točko, pri tem spoznavajo nove kraje in ljudi in se na poti spoprijemajo z različnimi težavami. V šoli v naravi ne poznamo mobilnih telefonov, za vse, kar potrebujemo, se moramo potruditi sami in se torej tudi dobro organizirati. Skupaj smo 24 ur dnevno, kar omogoča medsebojno spoznavanje. Pogosto se spoznamo v precej drugačni luči, kot se poznamo iz šolskih klopi. To velja tudi za učitelje, ki spremljajo skupino, saj spoznajo svoje učence, s katerimi delajo vsak dan, na drugačen način in tako še bolj prepoznajo veščine, v katerih se odlikujejo ali ki jim delajo težave. To je doživljajska pedagogika, o kateri vse pogosteje govorimo.

Programi šol v naravi so zelo različni; posebej bi omenil na primer šolo v naravi kot pohod po poteh soške fronte s Krnskim pogorjem ali čez Pohorje do Slovenj Gradca ali popotovanje po sedmih izvirih Ljubljanice, kjer potujemo s kanuji. Imamo tudi šolo smučanja, tako alpskega kot teka na smučeh. Gre torej za spoznavanje in učenje številnih osebnostnih in telesnih veščin.

Prav poseben dogodek pa je waldorfska olimpijada, ki se je udeležijo učenci petega razreda. To je mednarodno srečanje naših šol, v naši regiji sodelujejo poleg nas še Hrvaška, Avstrija, Italija in Češka. Dobimo se v Schenovu pri Dunaju, olimpijada pa poteka v starogrškem duhu. Tekmujejo vsi učenci, oblečeni so v starogrška oblačila, ki jih izdelamo sami. Tako kot v antični Grčiji tudi mi ne tekmujemo v času in hitrosti, temveč v lepoti, usklajenosti gibanja in tako imenovanem »fair playu«, torej pošteni igri. Dolžino merimo v puščicah in ne metrih, višino prilagajamo višini posameznega učenca, tako da je merska enota njegova hrbtenica. Seveda so tudi discipline takšne, kot so jih poznali na prvi olimpijadi v Grčiji. To je posebno doživetje, vsi sodelujemo in zelo uživamo.

Šola v naravi je učencem zagotovo zelo všeč. Kako pa je s pravo šolo, torej učnim programom? V čem se waldorfska šola razlikuje od klasičnih šol?

Ja, imate prav, šole v naravi so samo del učnega programa. Ta je seveda tudi v naši šoli podrejen obveznemu učnemu programu, ki ga predpiše ministrstvo za šolstvo, zatorej ni bojazni, da naši učenci ne bo osvojili snovi, ki jo osvojijo učenci v drugih šolah. Ima pa naša šola nekoliko drugačno pedagogiko, tako imenovano waldorfsko pedagogiko. To pomeni, da je šola veliko bolj vpeta v okolje, kjer deluje. Prizadevamo si za čim tesnejše sodelovanje s starši. Poučevanje je bolj naklonjeno razvojnim stopnjam otroka. Če ponazorim: zgodovine pri nas ne začnemo poučevati z antiko, temveč s francosko revolucijo. Mladostniku, ki začne usvajati zgodovino v najstniški dobi, je revolucija takrat dosti bližje. Sam je takrat namreč izrazito revolucionaren, pripravljen spreminjati svet, zato tudi pomen francoske revolucije lažje razume in se z njo bolj poistoveti kot na primer z že omenjeno antiko, o kateri seveda prav tako vse zve, le nekoliko pozneje.

Podobno se ukvarjamo z otroki v našem vrtcu. Ti se učijo s posnemanjem, zato vzgojiteljice v igralnici vedno opravljajo neko smiselno delo, recimo pometajo, pospravljajo, šivajo, pripravljajo jedi … Otroci se jim lahko pridružijo ali pa se igrajo. V vsakem primeru so seveda nadzorovani. V vrtcu otroci razvijejo predvsem občutek za življenjski ritem; praznujejo na primer letne čase, ob isti uri imajo obroke, počitek … V prvi triadi osnovne šole si prizadevamo za uresničitev otrokovih talentov, ki jih v poznejših letih še nadgrajujejo. Vsekakor je waldorfska pedagogika vplivala na razvoj drugih pedagogik in ponosni smo na to.

Če sem prav poučena, je posebnost vaše šole tudi v tem, da imajo učenci v osnovni šoli vseh devet let istega razrednika. Kaj s tem pridobijo?

Drži. V naši šoli razrednik spremlja učence od začetka do konca osnovne šole. To pomeni, da jih tudi uči glavne predmete. Očitali so nam že, da je skorajda nemogoče, da bi bil isti učitelj usposobljen za učenje devetih razredov več predmetov. Prepričani smo, da je to ob stalnem izobraževanju popolnoma mogoče, saj gre za osnovnošolsko poučevanje, ki ga mora biti pedagog, ki je končal najmanj dve stopnji višje šolanje, sposoben izvajati. Danes se veliko govori o vseživljenjskem učenju – in to je natanko to. Prednost takšnega načina dela je, da učitelj tako resnično spremlja otroka v času njegovega odraščanja, torej razvoja, tako v njegovih težjih kot lažjih obdobjih. Ker je vsak dan v stiku z njim, mu je lažje na voljo, če ga potrebuje. Razrednik namreč najmanj dve uri dnevno obvezno preživi s svojim razredom

Letos končuje študij prva generacija vaših osnovnošolcev oz. gimnazijcev. Morda veste, ali so uspešni?

Te informacije nestrpno pričakujemo. Verjamemo pa, da bo naša prva generacija študentov uspešno končala študij. Pogosto nas vprašajo, kako je z uspehom naših maturantov na fakultetah. Lahko se pohvalimo, da smo bili na t. i. ekstercih, ko so še bili, v povprečju tri do štiri točke uspešnejši od drugih osnovnih šol. Še enkrat bi rad poudaril, da je na naši šoli učni program izveden tako kot drugod, le način poučevanja je nekoliko drugačen. Želimo si, da bi naši učenci razvili občutek za okolje in sočloveka. Želimo torej, da bi bili socialno naravnani, vendar nikakor ne uslužno pohlevni! Gre torej za ljudi, ki aktivno delujejo – ali še bodo – v svojem okolju in tudi širše.

Naj še dodam, da naša šola omogoča po končanem štiriletnem gimnazijskem programu še dodatno, peto leto, namenjeno izključno pripravam na maturo. Nekateri dijaki to leto potrebujejo, drugi pač ne. Odločitev o tem največkrat sprejmemo skupaj dijak, starši in učitelj. Veste, včasih so fantje to leto preživeli v vojski in za marsikaterega to ni bilo slabo (se nasmehne).

Tudi matura pri vas ni čisto takšna kot v drugih šolah, mar ne?

Sama matura kot preverjanje znanja je seveda enaka kot v drugih šolah in je podlaga za vstop na fakulteto, ki jo tudi naši dijaki izbirajo zelo poljubno. Je pa res, da pri nas dijaki povsem končajo šolo šele s predstavitvijo svojega lastnega projekta. Projekt mora biti izveden teoretično, nato praktično, konča pa se z umetniško predstavitvijo. To je za naše dijake velik dan, saj na predstavitev pridejo sošolci, njihovi starši in učitelji, pa tudi naključni gledalci, saj so predstavitve odprte za vse. Informacije o predstavitvah so navedene na naši spletni strani.

Ste lahko konkretnejši? Za kakšne projekte gre?

To so zelo raznovrstni projekti, dijaki pa jih morajo izvesti sami. Vedno so zelo zanimivi in poučni. Neka dijakinja, denimo, je izvedla obširno plesno predstavo, neki dijak je predstavil delovanje električnega prometnega znaka, ki ga je sam naredil in ga tudi prinesel na predstavitev. Poseben projekt je izvedla dijakinja, ki si je za cilj zadala popotovanje po mejah Slovenije. Peš, s kolesom in kanujem je prepotovala 1.250 km, v enem mesecu med poletnimi počitnicami.

Kot rečeno, vsak dijak mora projekt predstaviti teoretično, torej načrtovanje in organizacijo dela, izvedbo in predstavitev pred občinstvom. Tudi sicer se veliko posvečamo javnemu nastopanju, kar je zagotovo dobra popotnica za prihodnost.

Marca potekajo vpisi v šolo. Kako je z vpisom pri vas, koliko imate razredov, koliko učencev je v posameznem razredu?

V sistem waldorfske šole je lahko otrok vključen od drugega do devetnajstega leta starosti. Za malčke je na voljo vrtec, nato je devet razredov osnovne šole in štiri oz. pet let gimnazije. Šoli imata eno paralelko, v razredu je od 25 do 28 učencev, kar je zgornja meja v osnovni šoli, oz. 32, kar je zgornja meja v gimnaziji. Vpis v našo šolo se povečuje, letos je  veliko povpraševanje za prvošolčke. V našo šolo se veliko učencev vpiše tudi med šolanjem: nekaj razredov končajo v klasični šoli, nato pa pridejo k nam. V nekaterih razredih imamo tudi učence s posebnimi potrebami, ki so v učni proces vključeni deloma ali v celoti, odvisno od sposobnosti posameznika.

Koliko waldorfskih šol je v Sloveniji in kako je z njihovo razširjenostjo v svetu?

V Sloveniji sva trenutno na klepetu v edini takšni šoli. Imamo pa še organizacijsko enoto v Mariboru (1. do 5. razred), postavljamo pa jo tudi na Jesenicah (predšolska vzgoja ter 1. in 2. razred osnovne šole). Sicer je waldorfska pedagogika zelo razširjena v Nemčiji, kjer je med 100 najbolje ocenjenimi šolami kar deset waldorfskih. Izstopa tudi Skandinavija, kjer so waldorfske šole zelo cenjene. Na Norveškem je spričevalo waldorfske šole že vstopnica na fakulteto, dijakom ni treba opravljati nobenih izpitov ali mature. Sicer pa so waldorfske šole povsod po svetu, trenutno se razvijajo celo v Indiji in na Kitajskem. Rad pa bi poudaril, da to ni licenčna šola. To tudi ne bi bilo mogoče, saj je, kot rečeno, usmeritev naše šole vpetost v domače okolje, prav to pa se med celinami in tudi državami najbolj razlikuje.

S posebnostjo držav in celin ter različnostjo kultur sva se poslovila. Do jeseni, ko bo že spet zadišalo po snegu in novi zimi. Takrat bova spregovorila o Finski in teku na smučeh po planotah Slovenije, športne prireditve pri nas. Zdaj pa je čas za pomlad, sva se strinjala oba.

Waldorfska šola v številkah:

Finančna slika:

Cena vrtca je ekonomska in je določena na enak način kot za druge vrtce.
Delovanje šole večinoma financira država in lokalna skupnost, delno pa se krije s šolnino. Šolnina je določena po lestvici šolnin, ki temelji na podatkih o dohodku na družinskega člana. Šolnina znaša od 40 do 120 €, v ceno pa so vključeni tudi učbeniki in delovni zvezki ter večina pripomočkov, potrebnih za učenje.

Tako v vrtcu kot v šoli lahko otroci in učenci izbirajo med vegetarijansko in navadno prehrano.

Še vabilo …

Waldorfska šola v vsakem razredu organizira dejavnost, ki se ji učenci še posebej posvečajo. V tretjem razredu spoznavajo vrtnarjenje. Ker pa je šola sredi mesta in je obdana s stanovanjskimi bloki, otroci vrtnarijo na zelo majhnem koščku zemlje. Če imate torej vrt, pa ga sami težko obdelujete, se nam oglasite. Tretješolci vam bodo radi priskočili na pomoč ali le na ogled vaših vrtnin.
Če ste jih pripravljeni sprejeti, se nam oglasite v uredništvo (revija Naša lekarna, Pot k sejmišču 30, Ljubljana) ali se nam oglasite na elektronski naslov urednistvo@nasa-lekarna.si. Obisk vašega vrta bo za male nadobudneže zagotovo nepozaben dan!

Več informacij o Waldorfski šoli Ljubljana najdete na spletni strani http://www.waldorf.si.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 20, marec 2008.