O napačnih predstavah o ljubezni in trpljenju, ki jih prinašajo te zablode, smo se pogovarjali s psihoterapevtom dr. Zoranom Milivojevićem, dr. med. Je avtor mnogih knjig in učbenikov: Emocije, Formule ljubezni, Igre, ki jih igrajo narkomani, Mala knjiga za velike starše. Dr. Zoran Milivojević, dr. med., kot psihoterapevt dela v Sloveniji in Srbiji, kjer strokovno vodi tudi inštitut Psihopolis.
»Ljubezen ni isto kot trpljenje, ljubezen je nekaj povsem navadnega, nekaj, do česar ima vsak pravico – da ljubi in da je ljubljen. Ljubezen je kot zdravje,« razlaga dr. Zoran Milivojević, dr. med. Napačne predstave o ljubezni, ki jih je dr. Milivojević opisal v knjigi Formule ljubezni, imajo zelo veliko uničevalno vlogo in se lahko odražajo na vseh življenjskih področjih. »Ljubezenski problem ostaja glavni življenjski problem,« ugotavlja priznani psihoterapevt na področju individualne, partnerske in skupinske terapije. Obenem verjame, da, kar se tiče ljubezni, prihaja do obdobja njene ohladitve in da so »sodobni« starši zaradi vzgajanja v duhu mita o srečnem otroku, ko mu nudijo le pozitivne izkušnje, privedli do tega, da mladi množično odklanjajo odrasti. To pa vodi v začaran krog: starši, ki v vsem ustrežejo svojemu otroku, mu onemogočajo, da bi razvil sposobnost ljubiti drugega.
Po najstarejših mitih je ljubezen nekakšna vesoljska sila, ki je iz kaosa ustvarila harmonijo, omogočila razvoj življenja in s tem tudi nastanek ljudi in bogov. Ampak v resnici, kaj sploh je ljubezen, če začneva na začetku?
Ljubezen je sila, ki povezuje ljudi v bolj trdne odnose. Danes se ta izraz uporablja zelo široko, tako da zajema tudi zaljubljenost, erotično privlačnost, seksualno naklonjenost … Ravno zaradi tega, ker je ljubezen tako pomembna v medosebnih odnosih, moramo razčistiti pojme in zmanjšati nesporazume. Ljubezen je v ožjem pomenu občutenje, obenem pa tudi odnos, ki je nastal iz tega občutenja. Psihološki mehanizem, ki je temelj ljubezni, je čustveno povezovanje. To pomeni, da skozi ljubezen določena oseba postaja čustveno vredna, kar nam prinaša posebno vrsto odnosa. Čustveno povezovanje nam daje občutek pripadnosti, povezanosti, skupnosti, vendar tudi občutek, da to osebo pogrešamo, občutek žalosti v primeru izgube. Ironično je, da smo pojem ljubezni tako zakomplicirali, da se moramo dandanes obračati k primitivnim plemenom, da bi uvideli, kaj je ljubezen v svoji elementarni obliki, brez tistih zaznamovanj, ki so jih v pojem ljubezni uvedli civilizacija in mediji.
Kolikšno veljavo dajemo ljubezni v sodobni družbi oz. ali se njena vloga, pomembnost spreminja zgodovinsko? Kakšen je paradoksalni značaj ljubezni v sodobni kulturi?
Ljubezen je konstanta in brez nje družba ne obstaja. Brez ljubezni tudi ni čustvenega razvoja otroka. V tem je njena pomembnost. V preteklih 150 letih, še posebej po II. svetovni vojni, so mediji prispevali k ustvarjanju predstave o ljubezni, po kateri je dovolj, da najdete nekoga, ki je »ta pravi«, in ste z njim/z njo do konca življenja. Ljudje so začeli verjeti, da je naloga ljubezni, da najdejo srečo, da uživajo s partnerjem tako čustveno kot seksualno. Z drugimi besedami, ljudje so začeli iskati užitek in svoj občutek sreče v ljubezni. In tu je ta paradoks. Ko je ljudem postalo pomembno, kako se sami počutijo, so se obrnili bolj k sebi in svojim občutkom ter manj k partnerju. Zaradi tega je iskanje sreče v ljubezni rezultiralo v odtujevanju od drugega. Posledica tega je porast narcisoidnosti v sodobni družbi. Narcisoidni ljudje so nesposobni ljubiti drugega.
Največ ljubezenskih težav in trpljenja izvira iz tega, da posameznik ne razlikuje ljubezni, h kateri teži, od svoje predstave o ljubezni. Torej v ljubezni bolj trpimo kot ne?
Ljudje imajo zelo različne predstave o tem, kaj ljubezen je in kako jo je treba dajati ter sprejemati, in zato obstajajo številni nesporazumi v ljubezenskem življenju. Šele takrat, ko dojamemo, da imamo določene ideje ali predstave o ljubezni, s katerimi enačimo ljubezen, lahko pogledamo, kaj smo dali v to predstavo in kaj ima naš partner v svoji predstavi.
Šele takrat je mogoče nekaj popraviti ali dopolniti. Predstava o tem, da je ljubezen polna bolečine, izhaja iz literature. Dolgočasno je brati o tuji sreči, vendar je zanimivo brati o nesreči, ker je nesreča univerzalna; to je nekaj, kar se vsakomur lahko zgodi. In tako je nastala predstava o romantični, nesrečni ljubezni. O ljubezni, ki je velika prav zaradi tega, ker je nesrečna. Nekoč je nekdo rekel, da so vse velike ljubezni nesrečne ljubezni. Ja, ampak le v romanih. Že v filmski ljubezni ima predstava o ljubezni srečen konec. Vendar to so le romani in filmi, življenje pa je nekaj čisto drugega. V življenju je trpljenje znak, da je nekaj narobe. Trpljenje je ekvivalent bolečini; ko nas boli, je to signal, da je treba nekaj ukreniti, spremeniti. Ko se nam trpljenje ponavlja, gotovo delamo napako. Ljubezen ni isto kot trpljenje, ljubezen je nekaj povsem navadnega, nekaj, do česar ima vsak pravico – da ljubi in da je ljubljen. Ljubezen je kot zdravje.
Kaj so najpogostejša potencialno disfunkcionalna prepričanja, kot jih poimenujete v knjigi Formule ljubezni, oz. zmote in zablode o ljubezni? Kako ste sploh opredelili teh osem arhetipskih popačenih predstav o ljubezni, ki so temelj Formul ljubezni?
Skozi zgodovino so se predstave o ljubezni spreminjale, tako zablode kot nasprotja. Na primer, tragični ljubezni lahko nasproti postavimo triumfalno ljubezen iz pravljic, ki zmaga nad vsem in ima srečen konec. Nasprotje ljubezenskemu stapljanju je narcisoidnost. Nasprotje čisti, aseksualni in platonski ljubezni je redukcija ljubezni na seks. Nasprotje zrele ljubezni je nora, strastna ljubezen. V sodobni kulturi te predstave soobstajajo tako, da jih mlada oseba, skupaj s starševsko ljubeznijo in predstavo tiste ljubezni, ki jo je doživela pri svojih starših v svoji glavi, zmeša ter najde svojo predstavo. Če je ta predstava zelo nenavadna, potem je težko ali celo nemogoče najti pravo osebo, ki ji odgovarja v zadostni meri. Zato je pomembno, da oseba spozna, da je problem v predstavi, in ne v tem, da zanjo ni prave osebe.
Kako pa sploh nastajajo te predstave o ljubezni v naših glavah, da si izrišemo svoj zemljevid za orientacijo v življenju? Koliko smo pri tem kreativni? To je izjemno pomembno, ker se vedno vedemo tako, kot verjamemo, si zamišljamo, da se je treba vesti, kadar ljubimo.
Na začetku je odnos matere oziroma starša do otroka. Kasneje otrok opazuje ljubezen pri starših, zlasti ko ugotovi, da je določenega spola. Takrat se poistoveti z vlogo starša nasprotnega spola. To je Freud opisal kot ojdipsko situacijo, ki predstavlja normalno razvojno fazo otroka. Kasneje se temu dodajo/pridružijo predstave o ljubezni iz pravljic, stripov, literature in filmov. Na podlagi vsega tega mlada oseba sklepa, kaj ljubezen je, oblikuje svojo predstavo o ljubezni, čeprav še nič ne ve o realnem življenju. Če je ta predstava izkrivljena, bo oseba neuspešna v ljubezenskem življenju, kasneje v življenju z različnimi partnerji. Izkušnje so pokazale, da ljudje šele po tridesetih začnejo ugotavljati, da je nekaj narobe z njimi, z njihovimi predstavami, izbirami. Do takrat ponavadi verjamejo, da je napaka v tem, da nenehno srečujejo napačne osebe.
Koliko je v izoblikovanju teh predstav močna mitologija teh prepričanj, recimo o brezpogojnosti, večnosti, žrtvovanju? Živimo v sodobni družbi, a zdi se mi, da bi vseeno vsi radi bili malo hrepeneči in trpeči Romei in Julije, Odiseji, Erosi oziroma Amorji, verjamemo v mit o androginu.
Ti miti še vedno živijo, vendar ne v izvirni obliki. Le majhno število mladih ljudi bere legende in mite. Na splošno ljudje manj berejo. Vendar odmevi mitov živijo. Predvsem v filmih in v TV novelah. Morebiti prihaja do globalnega segrevanja, vendar ko gre za ljubezen, govorimo o obdobju ohladitve ljubezni. To je čas majhnih in velikih narcisov. Vse manj ljudi se je pripravljeno žrtvovati za drugega človeka. Čas herojev je mimo. Ljudje so danes pripravljeni umreti le za svoje otroke, in takšen odnos, paradoksalno, razvija narcisoidnost pri teh otrocih. Otroku ne zadostuje le, da začuti, da je ljubljen. Imeti mora imeti tudi priložnost pokazati ljubezen drugemu, svojim staršem. Starši, ki v vsem ustrežejo svojem otroku, onemogočajo otroku, da bil razvil sposobnost ljubiti/ imeti rad drugega.
Kolikšno mero krivde lahko pri tem pripišemo vzgoji in kolikšno popkulturnim »trobilom« istih vrednot, meril in prepričanj, kot so na primer mediji in filmi?
Civilizacija se je razvijala tako, da je ena generacija nadaljevala drugo. V psihološkem smislu je to pomenilo, da si nova generacija želi biti podobna stari in da ji je slednja vzor. To pomeni, da so jim bili starejši za zgled. Kar se je zgodilo s prodorom vizualnih medijev v narodno kulturo z vseprisotnimi kinodvoranami in kasneje televizijo, je, da je film ponudil mladim modele, ki so bili precej bolj privlačni kot tisti, ki so jih ti isti mladi ljudje imeli doma. Torej, mladi ne želijo več biti podobni svojim staršem, temveč želijo biti podobni podobam, ki so jih videli v filmu. Takrat mediji postanejo pomembni, ker mladi poskušajo živeti svoje življenje po priljubljenih filmskih scenarijih. Vendar življenje ni film, in takrat pride do problemov.
Kdaj in zakaj pokažejo te napačne predstave oz. potencialno disfunkcionalna prepričanja svoj destruktivni potencial in tako prispevajo k nastanku določene oblike psihopatologije?
Izkrivljene predstave se lahko odražajo na vseh delih ljubezenskega življenja. Od tega, kako nekdo izbira partnerja, vzpostavlja kontakt, do trpljenja zaradi nevrnjene zaljubljenosti, poskusa uresničitve zveze, ljubosumja v zvezi, zahtev brez trohice ravnodušnosti, konflikta, da si v centru pozornosti, pa vse do notranjih konfliktov, ločitve in ponovnega vračanja ter trpljenja ob razhodu. Ko je nekomu ljubezen zelo pomembna in je pri tem nenehno neuspešen, začne močno trpeti. Lahko se celo zgodi, da začne »pokati po šivih« ter razvije določeni simptom. In kot je nekoč rekel Freud, smo ljudje različno krojeni, in zaradi tega različno pokamo po šivih.
Kakšna je lahko njihova uničevalna vloga? Kako te predstave vplivajo na odnose med partnerji oziroma zakonci in na otroke?
Vse dokler nekdo ne dojame, da ima problem zaradi svojih nerealnih pričakovanj, se bo vrtel v krogu z istim ali različnimi partnerji. In tukaj je ta destruktivni potencial, ker to generira močno trpljenje in naredi življenje nekakovostno. Ko nekdo misli, da je določen ljubezenski odnos z določeno osebo smisel njegovega življenja, takrat prenehanje odnosa ni le razlog za žalost, temveč je razlog, da svoje življenje vidi kot brezsmiselno. In takrat je do samomora le majhen korak.
Ali obstajajo podatki, koliko psihopatoloških motenj pri mladih in odraslih lahko pripisujemo ljubezenskemu stresu ali travmi? So v vzponu ali padcu za obe skupini?
Pogosto je ljubezenski problem nekaj, na čemer raste določen simptom, ali je razlog za psihično dekompenzacijo. Mlajša kot je oseba, bolj ji je ljubezen pomembna. Pri adolescentih je to pravilo, vendar se z leti pojavljajo tudi drugi razlogi, na primer problemi na delovnem mestu, vendar še vedno ljubezenski problem ostaja glavni življenjski problem. Z leti in zorenjem ljudje postajamo bolj modri, bolj realno gledamo na sebe, druge in svet ter bolj pravilno razumemo ljubezen.
Kakšne so terapijske strategije transakcijske analize na področju psihoterapije in svetovanja pri razblinjanju teh predstav? Kakšne so metode za prepoznavanje, da se sploh dokopljete do pravega jaza osebe, ki je prišla po pomoč?
Danes različne psihoterapevtske smeri vse več izhajajo ena iz druge. Zlasti transakcijska analiza, ki je tudi tako nastala – kot sinteza psihoanalize, teorije komunikacije in kognitivnih pristopov. Vedno izhajamo iz klienta – iz tega, kar doživlja kot problem, kar bi rad pri sebi spremenil in kar bi rad namesto tega dosegel. To je ena vrsta terapevtske pogodbe, na podlagi katere se oblikuje tako imenovana terapevtska aliansa: racionalni del klienta in terapevt se združita skupaj, da bi premagala iracionalni del pri klientu. Torej del, ki povzroča problem. Predpostavka, iz katere izhaja psihoterapija, je, da se ljudje vedno logično obnašajo, tudi takrat, ko je ta logika iracionalna. Naša naloga je, da skupaj s klientom rekonstruiramo to logiko, kako bi bolje razumel sebe in svoje reakcije ter nato spremenil tisto, kar je napačno. Torej pomagamo posamezniku, da spremeni skrito logiko, ki se odraža v iracionalnem vedenju.
Razmeroma veliko ljudi trpi zaradi napačnih predstav o ljubezni. Kolikšen delež pa se jih nato odloči za psihoterapijo?
Zelo majhen. Terapevti nimajo direktno družbene moči, ker se srečajo z relativno majhnim številom klientov. Zato je pomembno, da terapevti pišejo knjige, da o svojih spoznanjih obvestijo druge. Vedno je najboljše učiti se na napakah drugih, vedno je bolje preprečevati kot zdraviti. Osebno menim, da je dolžnost terapevta, da piše in nastopa v medijih, da tako pokaže svojo družbeno odgovornost. V Srbiji se z veseljem odzovem ženskemu časopisu, ker je to glavni izvor informacij o zdravju. To je tisto, kar se bere in kar oblikuje zavest ter zdravstveno kulturo. Ponosen sem na to, da v Sloveniji že leta sodelujem s časopisom Viva.
Zakaj se moški ne morejo otresti svoje tradicionalne predstave, češ da so pogovori le za ženske oziroma da izgubijo moškost, če se pogovarjajo o svojih težavah, saj številke kažejo, da se po pomoč zateka odločno več žensk kot moških?
Zato, ker jim v otroštvu povedo, da če jokajo, niso pravi moški. Moškim je ukazano, naj bodo močni in da ne smejo imeti pomanjkljivosti. Te pomanjkljivosti so strah, žalost in zaskrbljenost, in zato moški verjame, da ga bo žena zapustila, če ni dovolj možat, če ima probleme, ki jih ne more rešiti sam. Tak odnos ubija bližino. Ampak žene bi morale to razumeti in najprej dati moškim dovoljenje, da občasno pokažejo svoje pomanjkljivosti, slabosti. Morale bi jim povedati, da jih bodo tudi takrat še vedno ljubile ali ljubile še bolj. Ko se moški odprejo, jih je treba podpreti in jim zares pokazati ljubezen.
Kako izvajati preventivno delo med ljudmi, če je trpljenja zaradi ljubezni res veliko?
Ko ljudje trpijo zaradi ljubezni, jih motivira, da nekaj spremenijo. Preventiva je smiselna predvsem pri mladih, ki še ne trpijo. To pomeni, da se je treba o tem pogovarjati, pozvati mlade k razmišljanju, da premislijo o temah, kot so ljubezen, odnos in seksualnost. Zelo sem zadovoljen, ker so ideje iz moje knjige Formule ljubezni postale del kurikuluma poučevanja psihologije v slovenskih srednjih šolah. Ena ali dve zanimivi delavnici z igranjem vlog sta doživetji, ki si ju zapomnimo do konca življenja. To je prava pot.
V knjigi pišete, da ne smemo zapraviti življenja v iskanju prave ljubezni. Ali je sodobna družba blaginje po vašem mišljenju družba večnih puer aeternusov, večnih maminih fantkov v iskanju prave ljubezni, ki je tako in tako nikoli ne bo, obenem pa se ljubezen nenehno ohlaja?
Poglejte, mamin sin si je našel pravo ljubezen, ker ga ima mama rada tako, kot ga ne more ljubiti nobena druga ženska. Starševska ljubezen je v glavnem močnejša kot partnerska ljubezen. Ljudje, ki niso dobili dovolj starševske ljubezni, poskušajo to nadomestiti s partnersko ljubeznijo, in v tem niso uspešni. To je cena, ki jo zahodna civilizacija plačuje mitu o srečnem otroku, o tem, da moramo kot starši otroku nuditi le pozitivne izkušnje, da ga moramo stalno vzdrževati srečnega. Zaradi tega otroštvo postaja zelo udobno, celo tako, da si ga otroci ne želijo zapustiti, ne glede na to, da so telesno dozoreli, da imajo 20, 30, 40 in tudi 50 let. Vendar to niso le moški, obstajajo tudi puelle aeterne, večne deklice in punce. To so punce, ki od partnerja pričakujejo, da nadaljuje tam, kjer so ostali njihovi starši, da jih s svojo ljubeznijo nenehno delajo zaljubljene in srečne. Če zanemarimo spol, je pravo ime za to – razvajen otrok.
Se vam zdi, da poskušamo biti v sodobni družbi, sploh v družbi svojih otrok, vse preveč nekonfliktni, s čimer jih ne učimo pravega življenja? Strokovnjaki opozarjajo, da današnje generacije staršev »proizvajamo« vsenavzočo ljubezen in srečo, ki pa je le navidezna, v resnici je socialna utopija. S tem otrokom ne dajemo dobre popotnice.
Popolnoma se strinjam z vami. Starševske poglede smo usmerili le v to, kako se počuti otrok, in napačno začeli misliti, da smo dobri starši le, če se otrok počuti prijetno, srečno. V družinah zares uspevamo, vsaj v prvih petnajstih letih, da to utopijo tudi ostvarimo. Posledica je, da naši otroci nočejo zapustiti družine in zakorakati v zunanji svet, ki jih straši, deluje dolgočasno in naporno. Pozabili smo, da je naša naloga, da svoje otroke pripravimo za samostojno življenje v človeški družbi. Zato mladi množično odklanjajo odrasti.
Ljubezen naj ne bi bila le občutje, ki traja večno, in ni enaka zaljubljenosti. Se vam zdi, da mladi vse bolj iščejo »instant« ljubezen, za katero se ni treba potruditi, vlagati sebe, se soočati tudi s konflikti, rasti skupaj? Vztrajanje v odnosu preprosto ni »moderno«. Kako bo to vplivalo na razvoj družbe – imate kakšne predikcije?
Glavni problem je v tem, da vsi ti različni trenutki peljejo do tega, da se družba biološko ne obnavlja, da se ne rojeva dovolj otrok. Ko ta »srečen« oziroma razvajen, preveč zaščiten otrok telesno odraste, zavrača odrasti psihološko in socialno. Ne želi si biti starš. Nekateri odprto zavračajo možnost, da bodo kdajkoli starši, drugi to odlagajo za kasneje, ko najdejo »pravo« ljubezen, ko izpolnijo karierne cilje itd. Zaradi tega številni relativno pozno rodijo otroka, in še to samo enega. Praviloma se v relativno bogati družbi ljudje usmerjajo na kakovost življenja, na to, kako se počutijo. Ko se usmerijo v iskanje užitka, postajajo pomembni sami sebi, in ne rojevajo otrok. Vendar bolj revne družbe, na Vzhodu in Jugu »producirajo« otroke, ki so bodoči vladarji tega planeta.
Sodobna družba »proizvaja« torej vse bolj narcisoidne otroke, hedonizem postaja pojem, po katerem je treba stremeti. Gremo torej v smer narcisoidne samoljubezni?
Zares je na zahodu vse več sodobnih ljudi, ki druge doživljajo kot del množice, ne kot ljudi, temveč kot objekte, katerih funkcija je zadovoljevanje njihove začasne želje. Danes vstopamo v človeško družbo kot v supermarket, da bi si vzeli tisto, kar potrebujemo. Ljudje so pozabili, kako ljubiti in imeti radi nekoga, tako da naraščajo praznina, osamljenost in odtujenost.
Ljubezensko življenje tudi dandanes ostaja pomembno in neizčrpno področje za sodobno psihologijo. Kakšna pa je pozitivna vloga ljubezni, da ne bomo govorili le o negativnih posledicah?
Brez ljubezni, brez čustvene navezanosti oziroma povezovanja nam ta svet ne bi bil pomemben. Namesto v skupnosti, paru, družini, širši družini bi živeli v množici osamljenih posameznikov.
