Na koži se pokažejo tudi posledice spremenjenih zunanjih dejavnikov – pozimi svoje naredijo nizka temperatura, posledično tudi nižji parcialni tlak vode v zraku, bolj suh zrak v notranjih prostorih ter manj vlažen zrak na prostem. Veter je pomemben, na sonce pa prav tako v zimskem času ne smemo pozabiti. Najbolj izpostavljeni tem dejavnikom so izpostavljeni predeli kože - obraz in roke, kot posledico pa suhost lahko vidimo tudi na koži celega telesa, poudarja asis. Borut Žgavec, spec. dermatologije, z Dermatološke klinike v Ljubljani in Dermatološko-medicinskega centra Dimnik-Žgavec.
Ali se naša koža sama po sebi prilagaja na spremembe letnih časov?
Koža, kar se tiče strukture in debeline, je preko vseh letnih časov enaka. Se pa koža prilagaja glede na to, koliko je obremenjena na zunanje dejavnike. Človek ima lastnost, ki jo imenujemo obnašanje, in ima pomembno zaščitno funkcijo. Včasih pa se seveda obnašamo malo nenavadno, proti našemu zdravju. Tak značilen primer je sončenje. Zavedamo se, da ni zdravo, da povzroča opekline in poškodbe, a se vseeno sončimo. V takem primeru se zaradi poškodb kože pojavijo obrambne reakcije, na primer pri sončenju dobimo pigmentacijo. Druga zaščitna funkcija, za katero ljudje velikokrat ne vedo, in je prav tako pomembna kot pigmentacija, je odebelitev plasti mrtvice, torej rožene plasti, tudi za 100- do 200%. Debelejša postane prav na teh mestih, ki jih sončimo. Ko nismo več izpostavljeni sončnim žarkom, nekje v roku enega meseca, se zato začnemo bolj luščiti, ker se ta povrhnjica oz. rožena plast tanjša. Temu tudi rečemo sončni otiščanec ali sončni kalus.
Kako se na koži kažejo spremembe v letnih časih in z njimi povezanimi podnebnimi spremembami?
Na koži lahko vidimo posledice spremenjenih zunanjih dejavnikov – poleti zaradi sonca, pozimi pa zaradi vpliva zimskih dejavnikov, kot so nizka temperatura, posledično tudi nižji parcialni tlak vode v zraku ter bolj suh zrak v notranjih prostorih. Z vetrom dobimo še dodaten faktor. Tudi na sonce v zimskem času ne smemo pozabiti, ker lahko pride do določenih obremenitev tistih delov kože, ki so izpostavljeni tem dejavnikom. To so predvsem obraz in roke. Vpliv manj vlažnega zraka in posledice sušenja pa lahko vidimo včasih tudi na koži celega telesa. Najpogostejši skupni dejavnik je izsuševanje kože, ki predstavlja glavni problem kože pozimi.
Kako določimo suhost kože?
Definicijo suhosti kože je zelo težko postaviti, ker pri pacientu suha koža pomeni občutek, ko se dotakne kože in občuti, da je koža suha, luskasta, groba, lahko tudi bolj srbeča ali zategnjena. Dejansko pa se suhost nanaša samo na povrhnjico oz. predvsem na roženo plast. Zatorej ne govorimo o dehidraciji kože zaradi zunanjih dejavnikov v dermisu, ampak o spremembah, ki so v čisto zgornji plasteh povrhnjice. Funkcija povrhnjice pa je seveda nujno potrebna za to, da preko povrhnjice ne izgubljamo tekočine.
Kje pacienti opazijo največ izsušenja kože?
Vakodnevno umivanje, tuširanje, uporaba mil, detergentov, na rokah uporaba raznih čistil, topil, antiseptikov, odplavljajo maščobe z naše povrhnjice in posledično tanjšajo to epidermalno lipidno bariero, kar pripelje do izsušitve kože.
Glavna pregrada, ki preprečuje izsuševanje kože, je maščobna pregrada v roženi plasti. Ljudje, ki imajo že po naravi to bariero bolj tanko ali pa celo drugače spremenjeno, imajo že po naravi malo bolj suho kožo. Različni dejavniki iz našega okolja, najpogosteje vsakodnevno umivanje, tuširanje, uporaba mil, detergentov, na rokah uporaba raznih čistil, topil, antiseptikov, odplavljajo te maščobe z naše povrhnjice in posledično tanjšajo to epidermalno lipidno bariero. Če pa imamo ob tem še dodaten dejavnik, recimo pozimi manj vlage zunaj, preko kože izgubljamo še več vode. V povrhnjici je zato manj vlage, kar pripelje do izsušitve kože. Hkrati pa ta bariera pomeni tudi preprečevanje vhoda drugih substanc v našo kožo. Vsakodnevno prihajamo v stik s tisočimi kemikalijami. Seveda ta naša bariera povrhnjice, torej rožene plasti in maščobe, preprečuje vstopanje mnogih od njih. Če je ta bariera okvarjena, je tudi vstopanje teh substanc bistveno večje. Na taki koži se bistveno hitreje lahko pojavi vnetje in rdečina zaradi zunanjih dejavnikov, čemur pravimo kontaktni dermatitis, ki se včasih lahko pojavi samo zaradi draženja, torej govorimo o iritativnem oz. nealergijskem dermatitisu. Lahko pride tudi do prave alergijske reakcije, čemur pravimo kontaktni alrergijski dermatitis ali ekcem. To seveda ni povezano samo z zimo in zimskim časom. Pozimi vidimo predvsem to, da preko povrhnjice izgubljamo več tekočine, posledica tega je izsušenje kože. To običajno pacienti opazijo na rokah, predvsem na hrbtišču rok, na členkih.
Kakšni pa so znaki res suhe kože?
Ko rečemo, da imajo pacienti zelo suho kožo, jim koža pordi, popoka, se lušči, včasih celo vname, srbi. To je že znak vnetja, na rokah dostikrat zaradi zunanjih dejavnikov, in mu pravimo detritivni dermatitis.
Asteatotični dermatitisi pomenijo tisti, ki se pojavljajo zaradi premalo maščobe, torej zaradi izsušene kože. Vsaka koža, ki je močno izsušena dovolj dolgo časa, se lahko na njej pojavi na nekaterih mestih vnetje. To se vidi kot rdečina, lahko luščenje, lahko srbenje.
Oblika dermatitisa, ki se pozimi pojavi zaradi izsušitve je tudi tako imenovan hiemalni ali »zimski« dermatitis. Je pravzaprav podskupina tako imenovanih asteatotičnih dermatitisov. Največkrat se pojavlja na hrbtiščih rok, zelo pogosto pri starejših na golenih, pri otrocih pa ga opazimo dostikrat na ličkih, nadlakteh, lahko tudi v področju hrbta in stegen, načeloma pa lahko kjerkoli. Pojavi se še izraziteje, če si ti pacienti dodatno tanjšajo epidermalno bariero z vsakodnevnim umivanjem z milom. Zelo skrbne mame, ki vsakodnevno umivajo in milijo svoje otroke, tako njihovo kožo še dodatno močno izsušijo, zaradi česar otroci dobijo hiemalni dermatitis. To je zato najpogostejša težava, ki jo v zimskem času vidimo na koži.
Kdo je še posebej nagnjen k temu?
Posebno so k temu nagnjeni ljudje, ki so atopiki, torej nagnjeni k razvoju atopijskega dermatitisa ali nekaterih drugih alergijskih bolezni, kot so astma in seneni nahod. Pri njih je ta maščoba zelo tanka in tudi drugače sestavljena. K temu so bolj nagnjeni tudi majhni otroci, pri katerih žleze lojnic še ne delujejo, da bi nudile dodatno zaščito. Izpostavljena skupina so tudi starejši. Pri slednjih prihaja prvič do atrofije – povrhnjica je tanjša, zaradi tega je bariera že sama po sebi manjša. Pot, po kateri potuje voda, je krajša, zato je tok izgubljene vode večji. Obenem starejšim keratinociti, torej celice, ki med drugim tvorijo to maščobo, to bariero, z leti počasi pešajo. Seveda s starostjo zato opažamo, da se veča tudi suhost kože, kar je popolnoma normalno.
Kako se pa naj se zaščitijo vse tri omenjen najbolj rizične skupine?
Zaščita je za vse tri enaka. Čeprav so ta navodila priporočljiva za celo leto, se je v zimskem času tega potrebno še bolj držati. Najprej skušamo zmanjšati dodatno tanjšanje te epidermalne bariere. To storimo z izogibanjem prepogostemu umivanju. Sicer se to sliši to malo nenavaden nasvet zdravnika, ampak naša koža, ko smo se filogenetsko razvijali, ni bila narejena za vsakodnevno umivanje. Svetujem uporabo detergentov in mil le na nekaterih področjih, npr. pod pazduho, okrog genitalij, mogoče za stopala in noge. Drugod po koži jih priporočam le enkrat tedensko. Najboljši so čistilni detergenti na osnovi olja, torej olja za tuširanje in kopanje, tudi namakanje v kadi, ki je narejena na osnovi oljne kopeli. Sicer olja odsvetujemo za mazanje kože.
Kako pa najbolje nadomeščamo izgubljene maščobe v koži?
Nadomeščanje maščob je izjemno pomembno. Ljudem, ki imajo stanjšano epidermalno bariero, posebno v zimskem času in če se vsakodnevno tuširajo, zaradi česar je izgubljanje večje, še posebno svetujem nadomeščanje. Mi temu zelo preprosto rečemo pravilo treh minut. Ko se pacient tušira ali namaka v kadi, pride zaradi vode do boljše hidracije povrhnjice. Vendar če mi te vlage ne ujamemo, bo prišlo do hlapenja, in koža se bo izsušila. Zaradi tega svetujem, da se po umivanju kožo celega telesa namaže z ustreznim mazilom, ki vsebuje substance, ki so podobne strukturi dermalne lipidne bariere. Danes imamo na tržišču veliko teh izdelkov.
Na kaj moramo biti pozorni pri izbiri teh izdelkov?
To so kreme, ki vsebujejo ceramide, acilceramide, mnogokrat so dodani še humektanti, ali pa dodatki naravnih vlažilcev, kot so npr. urea. Ti prvič z maščobo nadomeščajo epidermalno lipidno bariero, z drugo vrsto maščobe naredijo malo večji plašč, tako da je ne izgubljajo, hkrati pa z dodajanjem naravnih vlažilcev zadržujejo še vodo v povrhnjici. Na eni strani naredijo oviro za izgubljanje vode, hkrati pa se še dodatne molekule zadržujejo vodo v povrhnjici. Svetujem vsaj enkrat dnevno mazanje kože po celem telesu, predvsem na izsušenih delih. Kožo rok pa tistim, ki imajo zelo suhe, svetujemo kar večkrat dnevno.
Kako pogosto se srečujete s posledicami delovanja nizkih temperatur na kožo?
Zaradi nizkih temperatur se lahko pojavi tako imenovani pernio ali perniosis, vnetje, ki prizadane kožo in celo podkožje. Običajno se pojavi na najbolj izpostavljenih mestih - na nosu, uhljih, rokah, nogah, zelo pogosto tudi na stopalih, predvsem prstih. Pojavi se rdečica, vijoličastega odtenka , saj je vnetje bolj globoko. Neostro prehaja v okolico, pogosto se pojavijo občutki blagega, bolj globokega srbenja, včasih občutka pečenja, kar se najpogosteje pojavi potem, ko človek stopi v topel prostor. Takrat se žile razširijo, zato se lahko pojavijo celo blage otekline na izpostavljenih mestih. Seveda pa ne smemo tega zamenjati s spremembami v barvi, ki nastanejo zaradi krčenja žil zaradi mraza.
Še redkejše so posledice mraza, ki se pojavijo predvsem pri bolnikih, ki imajo običajno, ne pa vedno še druga bolezenska stanja. Taka je na primer urtikarija ali koprivka na hladno. Pacientom, ki so izpostavljeni nizkim temperaturam, se po koži razvijejo urtike ali koprivke. So različne velikosti, značilno v obliki koprivke in z blago rdečico, in so srbeče. Imamo tudi dva tipa urtikarije na mraz. Eno imenujemo kontaktna, ki se pojavi na tistih mestih, ki so bila izpostavljena hladu, najpogosteje na obrazu, dekolteju, na hrbtiščih rok. Lahko pa imamo tudi tako imenovano, ker to ni pravilen izraz zanjo, refleksno urtikarijo, ko se zaradi mraza pojavijo urtike tako na izpostavljenih mestih kot tudi drugje po telesu. Še redkejše so spremebe na žilju, ki zaradi posebnih krvnih beljakovin (npr. krioglobulini, mrzli aglutinini ...), ki pri nizkih temperaturah spremenijo svoje lastnosti in posledično okvarijo žilje.
Zdravega sončenja ni, poudarjate dermatologi. Kako pa je z vplivom sonca v zimskem času?
Pozimi ultravijolični žarki delujejo na našo kožo tako kot poleti. Učinek sončnih žarkov na našo kožo je odvisen od tega, kakšno dozo UV-žarkov dobimo na kožo. Ta odmerek UV-žarkov pa je odvisen od jakosti oz. količine in od časa odmerka. Doza bo tem večja, čim večje je sevanje na našo kožo ter čim večji je čas izpostavljenosti. V zimskem času je kot upada žarkov zaradi pozicije sonca in Zemlje manjši, zaradi česar se od naše kože odbije še več žarkov. Resda je sonce ob 12. uri v zimskem času manj močno kot ob isti uri poleti, imamo pa pozimi izpostavljene samo določena področja naše kože, običajno obraz. To pa je problem, ker je obraz že tako najbolj izpostavljen del naše kože. Obenem večinoma ljudje, glede na izsledke raziskav, ki smo jih delali tudi v Sloveniji, pozimi pozabijo na sonce in se ne zaščitijo. Zaradi tega nemalokrat vidimo različne opekline, ki jih dobijo predvsem v visokogorju. Tam je zaradi višine učinek sončnih UV-žarkov večji, zrak je čistejši in se manj žarkov ustavlja v umazaniji kot če je megleno. Megla je zahrbtna, saj razprši sončne žarke, ki potem padejo na našo kožo pod različnimi koti, zaradi česar je učinek lahko še večji. Zraven dodajmo še odbojne učinke snega. Pozimi smo tudi zelo aktivni, poleti pa ob visokih temperaturah to ne drži. Pozimi nam ni vroče, učinka neposrednega sonca ne čutimo, torej tudi toplotnega efekta infrardečih žarkov, UV-žarki pa enako delujejo. Druga težava, ki jo pozimi vidimo, je obisk solarija.
Kaj bi svetovali za zaščito pred soncem pozimi?
S kremami z visokim zaščitnim faktorjem poskrbimo za dvojno zaščito. Ker je koža pozimi bolj izsušena, bo krema za zaščito pred soncem omogočala tudi še zaščito pred dehidracijo.
