»Slovenija za varno izdajanje zdravil pacientom potrebuje hitre spremembe v lekarniški dejavnosti,« je iskren Warren Meek. Prenizko je število magistrov farmacije na prebivalca, prav tako je kritično nenehno zniževanje vrednosti lekarniške točke, zaradi česar je dejavnost podfinancirana, še ugotavlja. To pa lahko v Sloveniji, meni, ogrozi varno izdajanje zdravil in dolgoročno okrni število lekarn. Warren Meek sicer prihaja iz Kanade in je donedavni predsednik tamkajšnjega strokovnega združenja (Canadian Pharmacists Association), član upravnega odbora tega združenja in član izvršilnega odbora sekcije farmacevtov javnih lekarn pri FIP (International Pharmaceutical Federation). Lekarniško zbornico Slovenije je obiskal na povabilo njene predsednice, mag. Andreje Čufar, mag. farm., spec.
Kakšen je bil vaš prvi vtis po obisku slovenskih lekarn?
Vaše lekarne so zelo čiste in v njih dela osebje, ki se mu vidi, da rado opravlja svoje delo. A nasmeškov na njihovih obrazih nisem videl, prav tako ne na obrazih pacientov. To je še vedno najboljše in najbolj poceni zdravilo (sledi smeh, op. p.). Ko sem preučeval številke, sem hitro ugotovil, da boste za kakovostno in varno oskrbo pacientov v Sloveniji potrebovali dolgoročno finančno stabilnost lekarništva. Ponudba v lekarnah je res odlična. A kaj, ko je dve minuti in pol svetovanja, ki ga imajo v povprečju na voljo magistri farmacije ob izdaji zdravila, premalo za res kakovostno storitev. Ne bi smeli čakati, da se boste tega zavedali šele ob kakšni resni napaki.
Se torej ne zavedamo dovolj tudi tega, da dolgoročno s krajšim svetovalnim časom naredimo več škode, tako zdravstvene kot finančne?
Res je, če imajo farmacevti v lekarnah dovolj časa za svetovanje bolniku, lahko s tem tudi pomembno razbremenijo prepolne zdravniške ambulante. Dobro urejena in ustrezno financirana lekarniška dejavnost je nujen prvi pogoj za zmanjševanje stroškov na drugih področjih v zdravstvu. Posledično to pomeni tudi manj odsotnosti z dela in višjo produktivnost gospodarstva.
Kako je organizirana lekarniška dejavnost v Kanadi?
Kanada je država, kjer za pot od zahoda do vzhoda potrebujete kar devet ur letenja. Za 33 milijonov prebivalcev imamo 8200 lekarn, ki so različno organizirane. Za primerjavo, v Sloveniji jih je 273 za dobra dva milijona prebivalcev. Pri nas imamo veliko več magistrov farmacije na prebivalca, 11,55, pri vas le 7,5. V ZDA je ta številka še nekoliko višja od naše, kar 11,62. V letu 2006 je bil v Kanadi denimo farmacevtski izdatek na prebivalca kar 639 dolarjev, v Sloveniji le 270. Torej res velika razlika. Število starejšega prebivalstva se v Kanadi naglo povečuje in tudi v lekarnah bomo morali veliko vlagati v komunikacijsko znanje za delo s starejšimi.
Kaj mislite, zakaj imajo ljudje vse prevečkrat napačno predstavo o magistrih farmacije, ki jih srečujejo za lekarniškimi pulti? Prepogosto jih dojemajo kot trgovce in ne toliko kot strokovnjake ter svetovalce.
Mislim, da se to dogaja zato, ker je v sam proces med farmacevtom in pacientom vključen izdelek. Farmacevtu poveste, da ste bolni in da potrebujete neko zdravilo ali prehranski dodatek, ter ga nato kupite. Ko pa greste na primer k svojemu psihiatru, vam ta ne ponudi izdelka, ampak svetovanje, metodo zdravljenja. Ker imamo v lekarni vedno opravka z izdelki – s tabletami, kapsulami, tekočinami … – , ljudje posledično torej menijo, da je moč v izdelku. Vseeno pa lahko farmacevt naredi mnogo več. Škatlico zdravil ali prehranskih dopolnil lahko podam pacientu in ta si reče, zdaj imam pa končno to škatlico v rokah ter se takoj zamisli, kakšen je sploh način jemanja. In smo spet pri škatlici. Pa bi bilo bolje, da bi najprej s pacientom govorila o bolezni, simptomih in šele na koncu bi rekel farmacevt: tu je vaša škatlica zdravil, jemljite jih tako in tako. Šele s spremembo strategije bomo spremenili dojemanje tudi na strani kupca.
Pa smo spet pri komunikaciji.
Ja, res bi največ lahko naredili prav s pravilno komunikacijo, predvsem pri tistih, ki prihajajo prvič po določeno zdravilo. Prav tu je naša svetovalna vloga izjemno velika.
Kakšni pa so trendi samozdravljenja v Kanadi? Vsaka sodobna družba, tudi kanadska, predvidevam, čedalje bolj prevzema lastno pobudo za svoje zdravje.
Samozdravljenje v Kanadi raste, a ne gre za neko silno rastoče gibanje. Tako kot ves svet tudi mi delujemo kot potrošniška država. To pa pomeni stopnjo odgovornosti pri odločanju za nakup, tudi zdravil brez recepta in prehranskih dopolnil. Ne verjamem pa, da bi zaradi oglaševanja zdravil brez recepta ljudje drli v lekarne, češ da morajo imeti točno določen izdelek in ne bi vedeli, ali ga resnično potrebujejo. Kanadčani smo zelo konservativni, zelo izbirčni ljudje.
Kako se v Kanadi zavzemate za izboljšavo lekarniške farmacije?
Lekarniški farmacevti vemo, da zdravniki vedo vse. Lahko bi metali kamenje nanje, oni pa bi jih metali nazaj (smeh, op. p.). A menim, da lahko naredimo še ogromno za plodnejše sodelovanje med zdravniki in lekarniškimi farmacevti, predvsem v bolj ruralnih okoljih. Veliko lahko naredimo tudi na področju zakonodaje, tehnične regulacije, nišnih izdelkov, tehnologije in učinkovitosti. Na nacionalni ravno smo zapisali načrt izboljšav v posebnem dokumentu, imenovanem Farmacevtski načrt –Snovanje skupne prihodnosti (The blueprint for pharmacy – Designing the future together). Farmacevtski načrt je neke vrste akcijski načrt za farmacijo kot stroko, ki mora še bolj okrepiti svojo naravnanost z zdravstvenimi potrebami Kanadčanov in se pravilno odzvati na obstoječi zdravstveni sistem.
Kakšen odziv ste doživeli pri povabilu k podpisovanju listine?
Prvič v kanadski zgodovini smo se zavzeli za boljšo skupno prihodnost vsi farmacevti, lastniki lekarn in farmacevtska podjetja. Vseh 78 nacionalnih in pokrajinskih farmacevtskih organizacij se je zavezalo k delovanju. Delamo za skupen cilj in izvajanje načrta tudi v realnosti, v stroki, ne le na papirju.
Kaj ste si zadali za ključne naloge?
Strateški načrt smo razdelili na pet ključnih področij – človeški viri, izobraževanje in profesionalni razvoj, informacijska in komunikacijska tehnologija, finančna sposobnost in trajnostni razvoj ter zakonodaja, uredba in odgovornost. Eno naših ključnih zavzemanj je, da bi lahko v okviru področja dela vsi farmacevti in farmacevtski tehniki imeli dostop do pacientovih elektronskih zdravstvenih datotek ter da bi vanje dopisovali svoja opažanja. Obenem se, ne glede na lastništvo, zavzemamo za skupno državno marketinško strategijo lekarn. Poskrbeli bomo, da bomo korenito spremenili čas, namenjen pacientu, razširili obseg prakse, bolje opredelili neizpolnjene potrebe pacientov, povečali učinkovitost ter poskrbeli tudi za plačljivo možnost dodatnega svetovanja v lekarnah.
Predvideli ste tudi tako imenovani program »Callback«. Za Slovenijo ste izračunali, da bi s tovrstnim programom dobili kar 1.044.630 povratnih informacij letno.
To številko sem dobil tako, da sem vaše število lekarniških farmacevtov pomnožil s tremi klici dnevno v enem letu. Če bi torej vsak lekarniški farmacevt v Sloveniji dnevno poklical tri paciente, ki jim je izdal zdravilo na recept, in jih povprašal, kako deluje zdravilo, ali imajo mogoče neželene učinke ipd., bi tako na leto dobili 1.044.630 povratnih informacij o zdravilih. In ne gre samo za podatke, gre predvsem za skrb. Kjer je v zdravstvu skrb, je tudi uspeh. Skrb in zaupanje premikata gore.
Kako v Kanadi skrbite za zbiranje zdravil, ki jim je potekel rok trajanja?
Vsaka lekarna v Kanadi ima program zbiranja »mrtvih zdravil«, kot jim pravimo po angleško. Zavedamo se nevarnosti, ki jo pomenijo zdravila s pretečenim rokom uporabe. A ne gre samo za to, gre predvsem za skrb, da se do takih zdravil ne bodo dokopali naši psi, mačke in otroci. V naši provinci tovrstna zdravila uničujemo s sežigom pri visokih temperaturah.
Ali v Kanadi že imate dostopne podatke o vrnjenih zdravilih, ki jim je potekel rok uporabe?
Na žalost v Kanadi še nimamo tovrstnih podatkov. Prav zato sem si kot predsednik Kanadske lekarniške zbornice za enega od štirih glavnih ciljev zadal izboljšati okoljsko varnost, povezano z zdravili. Uničevanje zdravil ne sme biti strošek lekarn. Vsi, od davčnih uslužbencev do farmacevtskih proizvajalcev, imajo pomembno vlogo v tem procesu. Pred kratkim sem imel pogovor s kolegi v ZDA. Rezultati njihovih programov za »odslužena« zdravila so sprožili uvajanje sprememb v politiki predpisovanja receptov. Ne poskušajo zmanjšati dostopa do zdravil, ampak omejiti njihovo nenadzorovano uporabo. Obenem pa se trudijo ozaveščati paciente, da morajo terapijo z zdravili tudi dokončati. Vsak dan znova se moramo vprašati, ali smo dobri skrbniki našega okolja. In lekarne so odličen kraj, da ljudi seznanjamo tudi z okoljskimi vidiki zdravil, kajti tja ljudje prihajajo tedensko ali celo pogosteje. V naši provinci dobiš na primer v vseh lekarnah zastonj tudi posebno odporno vrečko, v katero shraniš diabetične igle in brizge, ter jih nato varno prineseš nazaj v lekarno. Ta nato poskrbi za njihovo uničenje. Izjemno pomembno je, da igel ne vržemo med navadne odpadke, saj je nevarno, da koga zbodejo.
