Čeprav je globoka venska tromboza našim očem nevidna, je zelo nevarna bolezen. Venska tromboza pogosto spremlja različna obolenja in kirurške posege, lahko pa prizadene tudi povsem zdrave osebe. Najpogosteje se pojavlja v starosti, lahko pa doleti tudi mlade ljudi. V Sloveniji za vensko trombozo zboli okoli 3000 bolnikov letno.
Tromboza pomeni, da znotraj žile nastane strdek ali tromb, ki ovira kroženje krvi po krvožilnem sistemu. Glede na mesto nastanka delimo tromboze na arterijske in venske. V tem prispevku se bomo omejili le na vensko trombozo.
Vensko trombozo lahko razdelimo na dve podskupini, ki se razlikujeta po mestu in posledicah. Tako ločimo površinsko vensko trombozo (površinski tromboflebitis) ter globoko vensko trombozo. Tromboza, ki se pojavi v površinskih venah, lahko povzroči zgolj manjše neprijetnosti, hujših posledic pa ne povzroča. Globoka venska tromboza je značilna predvsem za vensko žilje v spodnjih udih in predelu medenice. Ta vrsta tromboze pa se lahko konča tudi s smrtjo.
Strjevanje krvi je zelo natančno reguliran proces. V telesu vlada popolno ravnovesje med mehanizmi, ki strjevanje krvi spodbujajo, in mehanizmi, ki ga zavirajo. Krvni strdek lahko nastane zaradi aktivacije sistema za strjevanje krvi, zaradi upočasnjenega toka krvi ali zaradi okvare žilne stene.
Kadar strdek nastane v globokih venah (ki so nam nevidne), ponavadi v venah nog, govorimo o globoki venski trombozi (GVT). Če se del strdka odtrga in potuje po venah, nastane venska trombembolija, odtrganemu delu strdka pa pravimo embolus. Pogosta posledica venske trombembolije (VTE) pa je pljučna embolija (PE), pri kateri se embolus zagozdi v pljučnih arterijah. Pljučna embolija je resna in smrtno nevarna bolezen. Skoraj vse bolnišnične smrti zaradi pljučne embolije je mogoče ob ustreznem preventivnem delovanju preprečiti.
Strdek lahko veno zamaši popolnoma ali pa le delno. Če je vena zamašena le delno, so lahko simptomi GVT popolnoma odsotni. Prepoznavni simptomi in znaki GVT pa so:
- čvrsta oteklina prizadetega uda
- bolečina
- ud je temno modrikasto obarvan
- koža postane topla
- podkožne vene nabreknejo
Na vensko trombozo lahko sumimo pri novi bolečini ali oteklini uda. Oteklina pri venski trombozi sega od stopala do meč, če pa so zamašene vene nad kolenom, tudi do stegna in vse do dimelj. Bolečina v prizadetem udu je lahko rahla do zelo huda. Včasih je lahko prvi znak venske tromboze že pljučna embolija. Bolnika duši, hitro diha in ima bolečine v prsnem košu.
GVT najbolj ogroža operirane bolnike (operacija na kolku, kolenu, nogah, sečilih ali rodilih), bolnike z imobilizacijo celega telesa ali posameznega uda, bolnike z rakom in tiste, ki jemljejo estrogene. VTE se pojavi pri skoraj polovici bolnikov, ki jih ne zdravimo preventivno. Med zelo ogroženimi so tudi starejši ljudje. Pogostnost pojava VTE se z leti povečuje, tveganje za VTE pa je povečano tudi med nosečnostjo.
Dejavnike tveganja za nastanek globoke venske tromboze lahko razdelimo v tri skupine:
splošni (starost, večja operacija ali poškodba, travme, imobilizacija/paralize, krčne vene, mirovanje med dolgim poletom);
pridobljeni (debelost, sladkorna bolezen, kajenje, rakavo obolenje, nosečnost, oralna kontracepcija, bolezni ledvic);
prirojeni (pomanjkanje določenih snovi, ki sodelujejo pri regulaciji strjevanja krvi).
Preprečevanje in zdravljenje venske tromboze
Zdravila za zdravljenje venske tromboze se imenujejo antitrombotiki. V terapiji venske tromboze se uporabljajo zdravila iz ene od štirih skupin. V prvo skupino uvrščamo antikoagulante, ki zaustavijo proces strjevanja krvi. To so standardni heparin in nizkomolekularni heparini (dalteparin, enoksaparin, nadroparin, reviparin, tinzaparin) ter peroralni antikoagulanti – kumarini, med katerimi je najpogosteje uporabljan varfarin. 
Drugo skupino predstavljajo antiagregacijska zdravilabrez heparina, ki preprečujejo zlepljanje trombocitov (acetilsalicilna kislina, dipiridamol, klopidogrel, tiklopidin, intrifiban), tretjo fibrinolitiki, ki povzročijo razgradnjo že nastalega tromba (encimi - streptokinaza, alteplaza), četrto skupino pa predstavljajo drugi antitrombotiki, ki delujejo na različne načine (rivaroksaban). Pri zdravljenju venske tromboze se uporabljajo tudi filtri za vgrajevanje v spodnjo veno kavo. Filtre vstavijo pri ponavljajočih se pljučnih embolijah ali kadar pride do kontraindikacij pri antikoagulacijskem zdravljenju. Filtri so kovinski pripomočki v obliki dežnika, ki zadržijo krvne strdke in preprečujejo njihovo potovanje proti pljučem.
Cilji zdravljenja venske tromboze so zaustavitev rasti tromba, preprečitev pljučne embolije, preprečitev ponovne venske tromboze, preprečitev potrombotičnega sindroma. Temeljno zdravljenje venske tromboze je antikoagulacijsko – zmanjšanje sposobnosti krvi za strjevanje, ki zmanjšuje tako zaplete kakor tudi umrljivost. Bolnik prejme zdravljenje s heparinom takoj po objektivno potrjeni diagnozi venske tromboze. Sočasno s heparinom bolnike večinoma zdravijo tudi s kumarini (varfarin, acenokumarol) v tabletah, s katerimi preprečujemo ponovitev venske tromboze. Če je venska tromboza zelo obsežna, se zdravniki odločijo za raztopitev strdka. Pri veliki verjetnosti, da bo strdek razpadel in povzročil pljučno embolijo, naredijo trombektomijo (operativno odstranitev strdka).
Vensko trombozo preprečujemo z zdravili proti strjevanju krvi. Pri vseh bolnikih, ki so zdravljeni v bolnišnicah, je treba opredeliti stopnjo tveganja za nastanek venske tromboze. Pri bolnikih z majhnim tveganjem vensko trombozo preprečujemo z zgodnjim vstajanjem in uporabo elastičnih nogavic. Bolniki, ki so uvrščeni v skupino zmernega tveganja za nastanek venske tromboze, potrebujejo dodatno zaščito z majhnimi odmerki standardnega ali nizkomolekularnega heparina (v obliki podkožnih injekcij). Pri bolnikih z velikim tveganjem za nastanek venske tromboze je najučinkovitejša zaščita nizkomolekularni heparin.
Od konca leta 2008 je pri nas na voljo novo antikoagulantno zdravilo rivaroksaban (xarelto), ki se od nizkomolekuralnih heparinov razlikuje v tem, da ga bolniki vzamejo v obliki tablete, torej ga lahko jemljejo doma in jim ni treba v bolnišnico po injekcije. Rivaroksaban spada v skupino drugih antitrombotikov (B01AX06 po ATC klasifikaciji). Njegova posebnost je, da neposredno zavira faktor Xa, in sicer na ključni točki, kjer nastaja trombin, to je encim, ki povzroča tvorbo krvnih strdkov.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 25, september 2008.
