Slovenci se radi primerjamo z ostalim svetom. V rubriki Pogled izza meje predstavljamo zgodbe naših rojakov, ki živijo v tujini, obenem pa predstavimo njihov zdravstveni sistem. Zavedamo se, da nima vsakdo celotnega pogleda in podatkov za primerjavo, vseeno pa bo zanimivo pokukati v zdravniške čakalnice in lekarne po svetu. Prinašamo vam torej zgodbo Slovenca v svetu in njegov pogled na zdravstveni sistem, ki ga je deležen. Poudarjamo, da je rubrika Pogled izza meje omejena izključno na avtorjevo osebno izkušnjo z zdravstvenim osebjem in ustanovami ter nabavo zdravil.
Za Doho, glavno mesto Katarja, pravijo, da je novi Dubaj. Gre za eno najhitreje rastočih mest na svetu, kjer delovne sile – v nasprotju s Slovenijo – primanjkuje. Zato je Doha mesto tujcev. Približno 300 tisoč je Katarcev, preostanek do približno dveh milijonov prebivalcev pa so ljudje, ki so se v puščavsko mesto odpravili v iskanju boljšega življenja. Eden od njih je tudi Goran Ostojić.
Še pred petdeset leti je bila Doha le velika puščavska ravnina. Danes je Doha cvetoča obalna metropola. Kot pravijo, se mesto širi tako hitro, da lahko zgolj pomežikneš, v tem času pa zraste nova stolpnica. Razlogi za hitro širjenje in priseljevanje so dobre plače, skrb za zaposlene in, kot češnja na torti, ničodstotni davek na prihodek.
Boljši pogoji za delo in manj stresa
Nobeno presenečenje ni, da v tako razvijajoči se ekonomiji svoje mesto najdejo tudi strokovnjaki, ki niso le ekonomisti, pravniki ali gradbeniki. Goran Ostojić je kondicijski trener, ki je obupal nad slabimi razmerami v slovenskem športu. Predvsem slaba plačilna disciplina v slovenskih košarkarskih klubih ga je dobesedno prisilila, da svojo priložnost najde v tujini. V Doho ga je povabil dr. Tine Sattler, profesor na ljubljanski Fakulteti za šport. Goran tako že eno leto v Dohi opravlja delo kondicijskega trenerja za enega od odbojkarskih klubov.
»V Dohi nameravam ostati še nekaj časa, če bo to le možno. Čeprav opravljam delo kondicijskega trenerja, ki je bolj stabilno kot na primer delo glavnega trenerja, je to vseeno trenerski posel. To pa pomeni, da se stvari hitro lahko spremenijo, če ni rezultatov,« pravi Goran. Če ne bo sprememb, namerava ostati, dokler se stanje na področju športa pa tudi ekonomska situacija v Sloveniji ne uredijo oziroma dokler se ne ponudi kakšna boljša priložnost.
»V Dohi se namreč počutim dobro, življenje tu je zame bistveno bolj lagodno kot v Sloveniji. Tu si za delo bolje plačan, dela se manj kot v Sloveniji oziroma v Evropi, življenje pa je na splošno bolj enostavno, brez stresa, ki smo ga vajeni doma,« pravi simpatični Gogi. Seveda pa so razlike tudi drugje, predvsem očitne so razlike v klimatskih razmerah, veri in kulturi. »Tu enostavno vsak dan srečuješ ljudi s celega sveta.«
Nikoli se ne prilagodiš popolnoma
Goran pravi, da se je sicer kar hitro prilagodil na novo življenjsko okolje in življenjski slog, saj druge izbire pravzaprav ni imel: »Pri meni je prilagajanje trajalo kakšen mesec, to je bil čas začetnih šokov, nato pa je življenje steklo dokaj po načrtih. A zdi se mi, da je normalno, da se prilagajaš ves čas, popolnoma prilagodiš pa se ne nikoli.«
Najtežje se mu je bilo prilagoditi na vročino, predvsem v času med aprilom in koncem oktobra, ko je vročina peklenska. Morda še hujši pa je bil kulturni šok, saj gre za zavedno muslimansko državo. »Težko se mi je bilo prilagoditi na njihovo mentaliteto, saj si življenje resnično jemljejo zelo počasi. Počasni so glede vsega, kar zahteva nek dogovor. In to je nekaj, na kar se še po enem letu nisem povsem navadil. Verjetno se tudi nikoli ne bom ...« K prilagajanju na novo okolje močno pripomore dejstvo, da je v Katarju ogromno tujcev. Kot pravi Goran, je predvsem v športu tudi vedno več ljudi iz držav bivše Jugoslavije, nekaj pa tudi Slovencev. Tako da se dobra družba hitro najde, s tem pa je tudi domotožje manjše. »A pridejo trenutki, ko bi si želel domov. Slovenija je le Slovenija!«
Blišč in beda velemesta
Mesto Doha se izjemno hitro širi, tako da se že v nekaj mesecih opazijo zelo velike spremembe. Gradnja novih objektov teče 24 ur na dan, v mestu pa vlada prometni kaos, saj je avtomobilov na cesti mnogo preveč. Tako Goran porabi 30 do 45 minut za prihod na trening.
»Težko se mi je bilo prilagoditi na njihovo mentaliteto, saj si življenje resnično jemljejo zelo počasi. Počasni so glede vsega, kar zahteva nek dogovor. In to je nekaj, na kar se še po enem letu nisem povsem navadil. Verjetno se tudi nikoli ne bom ...«
Vse življenje v Dohi se vrti okoli glavnega dela mesta, City Centra, ki velja za poslovno središče. Okoli centra stoji tudi večina hotelov. »Nekateri deli mesta pa vseeno niso tako bleščeči, saj se zdi, kot da si prišel v geto. Tako da je tudi tu možno videti na eni strani blišč in na drugi strani bedo,« doda Goran. V mestu pa se najde tudi zabava. Kot pravi Goran, mesto živi tudi ponoči, predvsem ob vikendih in njihovih praznikih je na ulicah ponoči ogromno ljudi. Mesto ponuja tudi nekaj nočnega življenja, ki pa je večinoma vezano na hotelske komplekse.
Zdravstvo
V Katarju je nujna zdravniška pomoč na visoki ravni, vendar je za tujce lahko zelo draga, prav tako rutinska zdravniška. Glede na to, da Goran dela v športnem klubu, so obiski zdravnikov ali drugega medicinskega osebja zaradi poškodb pogosti. Kot pravi, Katar pozna javno zdravstveno zavarovanje, ki stane približno 50 evrov in krije urgentno zdravljenje ter splošne preglede. V praksi pa to pomeni, da so mnoge zdravstvene storitve vseeno plačljive. Domačini sicer imajo javni zdravstveni sistem, ki v Katarju velja za zelo dobrega in primerljivega z zahodnim svetom.
Večina tujcev v Katarju ima zdravstveno zavarovanje urejeno prek delodajalca, tako da je odvisno od dogovora z njim. V zasebnih zdravstvenih ordinacijah so tako storitve plačljive, osnovni zdravstveni pregled stane približno 50 evrov.
Goran je v Katarju zaposlen pri vojski, tako da lahko vedno koristi vse zdravstvene storitve v vojaških zdravstvenih ustanovah zastonj. Kot pravi, pa imajo na primer stevardese iz Qatar Airwaysa preko službe krito Allianz zlato zavarovanje. To pomeni, da lahko obiščejo katerega koli zdravnika v javni ali zasebni ustanovi. Pozna tudi dekleta, ki so že bila operirana in so bila izjemno zadovoljna.
Pri športnih poškodbah pa vse poteka prek športne klinike Aspetar, za katero Goran pravi, da je ena najsodobnejših na svetu, v njej pa dela tudi ogromno priznanih strokovnjakov športne medicine z vsega sveta. »Sam sem zdravnika nekajkrat že obiskal. Nekaj obiskov je bilo samoplačniških, nekajkrat pa prek mojega delodajalca v okviru vojaške bolnice. Zdravstveni domovi so videti približno na nivoju naših, seveda pa se najdejo tudi takšni, ki so zelo mondeni. Vsekakor pa je razlika s Slovenijo očitna, saj je v Katarju precej več zasebnih zdravstvenih ustanov, klinik in specialistov,« svoje izkušnje opiše Goran.
Ne zaupa jim tako kot slovenskim
Veliko zdravnikov in predvsem farmacevtov v Katarju prihaja Iz Indije in drugih muslimanskih držav. »Osebno tem ljudem ne zaupam popolnoma in mislim, da niso enako strokovno podkovani kot zdravniki in farmacevti v Sloveniji,« pravi Goran. »Obisk lekarne pa je nekaj povsem drugačnega kot v Sloveniji, saj v lekarni lahko kupiš vse, od antibiotika do Coca-Cole.« Prav tako pa je velika tudi izbira zdravil, vendar Goran opozori na dejstvo, ki ga Slovenci vsekakor nismo vajeni: »Zanimivo je, da lahko na primer tablete proti bolečinam ali pastile za vneto grlo kupiš v vsaki navadni trgovini.«
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 76, oktober 2013.
