Že dolgo je znano, da je kajenje tobaka na prvem mestu med vzroki umrljivosti in obolevnosti, ki bi se jih dalo preprečiti. Je dejavnik tveganja za nastanek in hujši potek najpogostejših bolezni v evropski regiji: srčno-žilnih bolezni (zlasti ateroskleroza in z njo povezani zapleti), možgansko-žilnih bolezni (s posledično možgansko kapjo), kronične pljučne bolezni in pljučnega raka. Večina ljudi je s temi dejstvi seznanjena. Vprašamo se: zakaj potem še vedno kadijo?
Tobačni dim, ki nastaja pri izgorevanju tobaka, vsebuje vsaj 250 strupenih kemičnih snovi, približno četrtina teh snovi je rakotvornih. Najbolj znane in nevarne so nikotin, katran in ogljikov monoksid. Nikotin je droga, ki v telesu povzroči takojšnjo sprostitev hormona adrenalina – ta telo stimulira in povzroči sproščanje sladkorja iz celic, zviša se krvni tlak, frekvenca dihanja in srčni utrip. A ta stimulacija ni trajna, po nekaj minutah ugasne, pride do depresije in izčrpanosti, kar kadilca žene, da vsakič znova prižge novo cigareto.
Kajenje in rak
Glavni rakotvorni dejavnik v cigaretnem dimu je katran (spojina, sestavljena iz nitrozaminov, aromatičnih aminov in policikličnih aromatskih ogljikovodikov). Najbolj s kajenjem povezujemo raka pljuč, saj pri kajenju vnašamo rakotvorne spojine neposredno v dihala. Poleg številnih znanstvenih dokazov o povezanosti kajenja z rakom pljuč nam posredno o tem govori tudi ugotovitev, da se starostna meja za zbolevanje znižuje, zboleva pa tudi vedno več žensk. To se ujema z znanim dejstvom, da kadi vedno več mladih in žensk. Rakotvornih spojin pa s kajenjem ne vnašamo le v pljuča, temveč tudi v druge organske sisteme, zato je kajenje dokazano povezano tudi z rakom žrela in grla, požiralnika, želodca, črevesa, sečnega mehurja in ledvice. Pri dovzetnih je kajenje lahko tudi sprožilec nastanka raka dojke, materničnega vratu, kožnega raka, raka trebušne slinavke in levkemij.
Katran draži sluznico dihal
S tobačnim dimom vnesene spojine niso le rakotvorne, pač pa tudi dražljive za sluznico. Ker je draženje večinoma ponavljajoče, prihaja do povečanega izločanja sluzi in s tem kroničnega bronhitisa. Kadilci in njihovi bližnji verjetno dobro poznajo tipičen kadilski kašelj (zlasti jutranji), ki je posledica le-tega. Draženje lahko privede tudi do nastanka emfizema – zmanjšane elastičnosti in propada sten pljučnih mešičkov in do kronične obstruktivne pljučne bolezni, ki dodobra okvari dihanje. Težava je v zanikanju: jutranjega kašlja kadilci ne obravnavajo resno in ga imajo za nekaj običajnega, težka sapa pa je sprva prisotna le ob naporih in jo pripisujejo le slabi telesni kondiciji. Zato prihaja do odlašanja v diagnostiki in bolezen odkrijemo pozno, ko je bolnik že invalid. Nastale škode ne moremo z ničimer popraviti, lahko le blažimo posledice. V napredovalem stadiju bolezni so bolniki pogosto odvisni od aparata, ki jim stalno dovaja kisik.
Srčno-žilne bolezni in možgansko-žilne bolezni
Ker tobak pri kajenju izgoreva nepopolno, nastaja ogljikov monoksid, sproščajo pa se tudi številni kisikovi prosti radikali. Ogljikov monoksid se veže na hemoglobin močneje, kot se nanj veže kisik, zato moti prenašanje in porabo kisika po telesu. Prosti radikali poškodujejo žilno steno in pospešijo nastanek ateroskleroze pri dovzetnih posameznikih. Posledice so lahko katastrofalne – možganska kap in srčni infarkt. Oboje je dokazano pogostejše pri kadilcih kot pri nekadilcih. Z aterosklerozo je povezana tudi periferna arterijska žilna bolezen (najpogostejša na nogah) – kajenje je tu nedvomno najmočnejši znani dejavnik tveganja. Kajenje je eden od številnih dejavnikov tveganja za globoko vensko trombozo – ta je pogosta zlasti pri mladih ženskah, ki jemljejo oralno kontracepcijo, ob tem kadijo in se hkrati manj gibljejo.
Rane na želodcu in druge težave s prebavili
Ker kajenje poškoduje tudi sluznico želodca, je za kar četrtino vseh ran na želodcu krivo tudi kajenje. Pogost je tudi gastritis in gastroezofagealna refluksna bolezen kot posledica škodljivega zatekanja želodčne kisline v požiralnik.
Psoriaza in hitro staranje kože
Psoriaza (luskavica) je kronično dedno avtoimunsko obolenje kože z vnetimi in rdečimi plaki po koži, ki so ostro omejeni od normalne kože in pokriti z debelimi luskami. Kajenje lahko poslabša potek bolezni ali pa jo celo sproži pri posameznikih, ki so sicer dovzetni, a drugače ne bi zboleli.
Če odmislimo bolezenska stanja, pa je kajenje še vedno povezano z okvarami kože. Koža se hitreje stara, pospešeno se guba, je tanjša in slabše prekrvljena. Zato kadilci že zgodaj izgledajo utrujeno, zgubano in postarano. Izkušen zdravnik bo že od daleč samo ob pogledu na obraz razločil med kadilcem in nekadilcem, neredko pa je pri strastnih kadilcih prisotna tudi rumena obarvanost prstov in nohtov ter neprijeten vonj, ki ga je težko zakriti.
Če stane škatlica cigaret tri evre in če kadilec pokadi dnevno eno škatlico, je letni strošek za cigarete 1.095 evrov kar v dvajsetih letih znese 21.900 evrov.
Ustna votlina
Obolenja zob in dlesni so pri kadilcih pogostejša. Glavni vzrok bolezni dlesni je prekomerno kopičenje bakterijskih oblog v ustni votlini in nezadostna ali nepravilna ustna higiena. Kadilci so obojemu še bolj podvrženi. Poleg tega se zaradi katrana in drugih snovi tudi zobje obarvajo rumeno.
Druge bolezni, na katere vpliva kajenje
Bolezni ščitnice (zlasti Gravesova bolezen – pretirano delovanje ščitnice) potekajo težje pri kadilcih kot pri nekadilcih, zlasti so huje prizadete oči. Na splošno je obolevnost na očeh pri kadilcih večja – zlasti s kajenjem povezujemo prezgodnji nastanek sive mrene. Gre za zamotnitev očesne leče, do katere sicer pride zaradi dedne nagnjenosti, kajenje pa bistveno pospeši njen nastanek.
Pri kadilcih je pogostejša tudi sladkorna bolezen, njen potek je hujši kot pri nekadilcih. Kadilci so prej odvisni od injekcij inzulina in bolj nagnjeni k ledvičnim okvaram v sklopu sladkorne bolezni.
Kajenje tobaka je tudi dejavnik tveganja pri zmanjšanju kostne gostote pri ženskah v menopavzi. Zato so kadilci v starosti tudi bolj občutljivi na patološke zlome (osteoporotični zlomi, zlasti kolka). Kajenje pri mladih moških pa bistveno prispeva k nastanku impotence v zrelejšem obdobju življenja. Po eni strani je to posledica dogajanja na žilnem sistemu (na podoben način kot vse ostale žile v telesu kajenje okvari tudi žilje v predelih spolnih organov), po drugi strani pa nikotin v cigaretnem dimu tudi zmanjšuje nivoje testosterona v moškem telesu.
Kajenje v nosečnosti
Ženske, ki v nosečnosti vztrajajo s kajenjem, povzročajo počasno rast svojega ploda, povečana je nevarnost prezgodnjega poroda, nizka teža ob porodu, pogosto pa ima otrok že takoj ob rojstvu slabšo pljučno funkcijo v primerjavi z vrstniki, ki so se rodili materam nekadilkam. V prvih letih življenja pa so pri njih tudi pogostejše okužbe dihal in nastanek alergij ter astme.
Kajenje je težko opustiti
Največja težava kajenja kot dejavnika tveganja je časovni razmik od samega kajenja do nastanka oziroma poslabšanja bolezni. Kadilci dolgo časa zadovoljno živijo, ker se jim zaradi odvisnosti od nikotina zdi, da jim kajenje v večini celo koristi, saj se bolje počutijo, ko kadijo. Poleg tega pa prenehanje kajenja spremljajo številne neprijetne krajše trajajoče posledice – ugotovljeno je, da se poveča telesna teža (ker pride do povečanega vnosa hrane v telo in zmanjšane porabe energije v mirujočem stanju), pride tudi do težav pri koncentraciji, nemira, razdražljivosti, jeze. Za večino od teh neprijetnih dogodkov ob odtegnitvi kajenja je kriva odvisnost od nikotina.
Tako kadilci šele čez desetletja opazijo hude posledice svojega početja (možganske kapi, infarkti, pljučni rak …), morda celo potem ko že več let ne kadijo. Prav zato se kajenje nekoliko razlikuje od drugih škodljivcev, ki jih vnašamo sami: če mastno jemo, se bo to kaj hitro pokazalo na krvnih izvidih in bomo zdravnikovo opozorilo upoštevali. Pri kajenju takih svarilcev pravzaprav ni, zdravemu kadilcu ostaja le občutek zadovoljstva ob prižgani cigareti, katastrofalne posledice pa pridejo dolgo po tem. Zato je pomembno, da kadilcem, ki so pripravljeni prenehati kaditi, stojimo ob strani in jih podpiramo ter razumemo njihove težave ob opustitvi kajenja.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 59, januar 2012.
