Astma označuje posebno vnetje sluznice dihalnih poti. Posledično se spodnje dihalne poti zožijo, »zaprejo« in ovirajo dihanje. Pojavijo se simptomi, značilni za astmo. Občutek tesnega prsnega koša, piskanje v pljučih, kašelj in občutek pomanjkanja zraka so najpogostejši. Pomembno je vedeti, da so pri večini bolnikov z astmo te težave z zdravili in ostalimi ukrepi odpravljive. Zapora spodnjih dihalnih poti je namreč povratna. To je ena od osnovnih značilnosti astme. Zato astma ni bolezen, ki bi ob postavitvi diagnoze lahko bila vzrok za žalost oz. skrb za prihodnost. Znamo jo dobro obvladati. Bolnik se mora le držati naših navodil in redno jemati zdravila. Pri večini dosežemo, da praktično v nobeni aktivnosti niso omejeni. Veliko državnih, svetovnih in olimpijskih prvakov v različnih športnih disciplinah ima astmo.
Astmatsko vnetje domnevno sprožijo pri ljudeh z genetsko nagnjenostjo alergeni ali virusi. Osnovni vzrok vnetja je neznan. Ob zmanjšanju vnetja se astma izboljša. Vnetje zmanjšujemo z odstranjevanjem alergenov in dražljivcev ter predvsem z uporabo zdravil. Najbolj učinkovita protivnetna zdravila so glukokortikoidi. Bolnika moramo tudi poučiti o vseh plateh bolezni. Astme ne moremo uspešno zdraviti, če bolnik z nami ne sodeluje. S pravilnim zdravljenjem je mogoče pri večini bolnikov doseči popolno stabilizacijo astme. Z nobenim znanim zdravilom astme ne pozdravimo dokončno, ampak je ponavadi potrebno dolgoletno, tudi vseživljenjsko zdravljenje. Bolniki z astmo morajo obvladati samozdravljenje astme po načrtu, ki ga individualno priporočimo.
Astma je pravzaprav ena bolezen, zato se razdelitev na različne oblike postopoma opušča, saj se prekrivajo. Večje skupine astme so ekstrinzična (pri bolniku dokažemo alergene, na katere je preobčutljiv; take bolnike imenujemo atopiki), intrinzična (alergena ne dokažemo), poklicna (alergeni delovnega okolja) ter od napora ali od mrzlega zraka odvisna astma (pojavlja se skoraj izključno ob naporu ali vdihovanju mrzlega zraka).
Ne glede na to, kakšna je astma, jo razlikujemo tudi glede na stopnjo težav. Ločimo občasno astmo, blago, zmerno in hudo stalno astmo.
Vse oblike astme lahko poslabšajo okužbe dihal, vdihovanje alergenov (pri ekstrinzični) ali dražljivcev, telesni napor, psihični stres, hiperventilacija, kajenje, klimatske spremembe, polucija in nekatera zdravila. So pa bolniki na različne sprožilce različno občutljivi.
Simptomi astme so posledica zapore dihalnih poti in se kažejo z različnimi stopnjami motenega izdiha (obstrukcije). Zaporo povzroča vnetje, ki ima za posledico zadebelitev sluznice spodnjih dihal, povečano izločanje sluzi v bronhe in krčenje (krč) bronhov. Bolnik z astmo občasno težje diha, »piska« mu v pljučih, kašlja, izkašljuje. Težave so lahko povsem blage in bolnika ne motijo preveč, lahko pa tako hude, da povzročijo smrt.
Zaporo dihalnih poti izmerimo s spirometrijo. Merimo največji izpih zraka v prvi sekundi (FEV 1) in celoten izpih zraka (VC-vitalno kapaciteto). Pri zapori dihalnih poti, ki je posledica astme, je značilno znižan predvsem fev1. Za vse parametre imamo določeno normo, odvisno od spola, starosti in telesne višine, ki jo primerjamo z meritvami.
Cilj zdravljenja astme je, da bolnik praktično nima več nobenih težav in da normalno živi, vključno z delom in športnimi aktivnostmi. Zdravljenje astme je lahko večtirno, vendar se bom omejil le na bistvena zdravila. Temeljno zdravilo je inhalacijski glukokortikoid, ki zmanjšuje vnetje. Bolnik mora zdravilo vsakodnevno vdihovati. Drugo zdravilo, inhalacijski beta agonisti, so tako imenovani olajševalci, saj razširijo skrčene bronhe. Dolgodelujoče bolniki lahko uporabljajo le skupaj z inhalacijskim kortikosteroidom (običajno sta obe zdravilni učinkovini v enem vdihovalniku), medtem ko kratkodelujoče bolniki vdihujejo le med poslabšanji. Bolnik z astmo mora biti s temeljnim zdravilom tako urejen, da kratkodelujočega beta agonista praktično ne uporablja. Če ga uporabi več kot dvakrat na teden, moramo povečati odmerke inhalacijskega kortikosteroida ali dodati še druga protivnetna zdravila, npr. antilevkotriene. Stranski učinki teh zdravil so zanemarljivi in vsekakor še zdaleč ne presegajo njihovih ugodnih učinkov.
V celotni populaciji je približno 5 % bolnikov z astmo, smrtnost zaradi astme pa manj kot 1 na 100.000 prebivalcev na leto. Smrtnost se ne zmanjšuje predvsem na račun bolnikov, ki ne sodelujejo pri zdravljenju.
Kot otrok sem tudi sam imel astmo. Velikokrat se astma med odraščanjem umiri in se morda nikoli več ne pojavi. Se pa seveda lahko, kar pa me nič ne skrbi. Vidim namreč, kakšen napredek je bil dosežen v obravnavi in zdravljenju astme. Spominjam se neprespanih noči, piskanja v pljučih in občutka dušenja. Moja skrbna mami mi je dajala zdravila, ki so bila takrat na voljo, a kakšnega večjega učinka ni bilo. Morda sem le nekoliko lažje zaspal. Tudi kadar sem tekel, sem začel težko dihati.
Kasneje, ko sem začel svojo medicinsko pot kot zdravnik začetnik v dežurni ambulanti, sem videl pogosto bolnike z rednimi težavami in tudi veliko bolnikov s hudim življenjsko nevarnim poslabšanjem astme. Še vedno dežuram na urgenci, a taki bolniki so sedaj redki. Večino bolnikov z astmo obravnavamo namreč pulmologi in zdravniki družinske medicine v rednih ambulantah, jih o astmi poučimo in predpišemo zdravila (inhalacijske kortikosteroide), ki prej niso bila na voljo. Pri večini astmo »uredimo «. Želeli pa bi si, da bi bilo »urejenih« bolnikov še več. Lani smo v raziskavi, ki smo jo vodili v Sloveniji za 6 srednjeevropskih držav in je bilo vanjo vključenih skoraj 3000 bolnikov, na osnovi priznanega vprašalnika za bolnike z astmo (act – astma kontrol test) ugotovili, da skoraj 40 % bolnikov z astmo ni optimalno zdravljenih, večji delež predvsem na račun nerednega uporabljanja zdravil. Naj omenim, da so bolniki, ki opustijo zdravila, tudi najbolj ogroženi in se jim astma lahko tudi nevarno poslabša.
Šport ni zdrav le za krvožilni sistem. Tudi pri bolnikih z astmo je izjemno koristen. Seveda pa mora biti astma obvladovana z zdravili. Bolniki bodo sami videli, koliko več zmorejo pri športnih aktivnostih, če redno uporabljajo zdravila. Vzor tem bolnikom naj bodo predvsem športniki. Eden izmed slovenskih športnikov je bil na kolesarski tekmi čez zda v samem vrhu in ima tudi nekaj vzdržljivostnih svetovnih rekordov v svojem žepu. Pa ni edini s takimi dosežki. V svetu je zelo veliko športnikov, ki so z astmo dosegli naslove svetovnih in olimpijskih prvakov. Res pa je, da se držijo navodil in redno jemljejo zdravila.
Astma ne sme biti ovira. Ne samo športniki, tudi vi z astmo lahko zmagate!
