Življenje je lepo, če nam ne gre nič narobe. Ponavadi pri tem pomislimo le na zunanje dejavnike, ki sodijo v kategoriji »imeti srečo« ali »iti vse po maslu«, medtem ko na drobcene vsakodnevne zdravstvene težave ne pomislimo. Dokler nas same ne opomnijo ...
Na srečo želodec hitro reagira na moteče dejavnike prehranjevanja in nas tako opozori na nevarnost. Če mu znamo prisluhniti, nam sproti pove, kako živimo, ali smo v prehudem stresu in imamo nevarne razvade ali nasprotno: smo mirni in ustvarjalni.
V veliko knjigah piše, da se naše zdravje začne in konča v želodcu. Temu pritrjujem tudi sama. No, pa vendar bi morali upoštevati, da se prebava začne že prej, v ustih. Žvečenje hrane je namreč zelo pomembno. Menda bi morali vsak košček hrane vsaj 30-krat prežvečiti! Ko smo hrano dobro mehansko prežvečili, smo jo dejansko že v ustih prepojili s prebavnim encimom amilazo, ki že razgrajuje škrob v glukozo. Če nimamo zob, žal tega ne moremo storiti! Nato hrana potuje v požiralnik. Gotovo ste že slišali za zgago. Ta nastane tedaj, ko je moteno delovanje zgornje mišice, zapiralke. Želodčna kislina vdre v požiralnik, kar čutimo kot pekočo zgago. Pomagamo si tako, da jemo v manjših obrokih, da shujšamo in si kuhamo čaj iz brinovih jagod ali metin čaj.
Zdravje se začne v želodcu
Znamenja pomanjkanja želodčne kisline:
• napenjanje v trebuhu,
• huda napihnjenost,
• občutek težkosti,
• utrujenost po jedi,
• pekoč občutek v želodcu,
• občutek nabitosti po težkem mesnem obroku,
• kolcanje,
• vetrovi,
• zaprtje.
Želodec prebavlja hrano tako kemično kot mehansko. Notranjost želodca je plast sluznice, ki je iz visokoprizmatskih celic. Te se med seboj razlikujejo: prve izločajo sluz ali mukus, druge želodčno solno kislino HCl, tretje pa predstopnjo prebavnih encimov. Želodčna kislina ustvari ustrezen pH (1,5–4), da encimi lahko delujejo. Tu so encimi, ki razgrajujejo beljakovine in delujejo samo v kislem okolju. Poleg tega HCl tudi uniči slabe bakterije in parazite. Mukus ali sluz pa preprečuje, da bi kislina razžrla želodčno steno.
Morda je največji problem želodca preveč ali premalo želodčne kisline, kar je pod nadzorom hormonov in živcev.
Premalo želodčne kisline
Po 35. letu ima večina ljudi premalo kisline in beljakovine se ne morejo povsem razgraditi v aminokisline. Drugi vzroki pomanjkanja kisline so: slab tek ali, nasprotno, prenažiranje, če smo slabo razpoloženi, jezni, preutrujeni, osamljeni ... Poleg neprebavljenih beljakovin bo posledično tudi slabša absorbcija vitaminov B12 in folne kisline, kalcija in drugih mineralov. Prebava je slaba in neprebavljene snovi pričnejo v črevesju gniti ali vreti. Počasi zastrupljamo samega sebe. V skrajnem primeru privede to celo do raka.
Izogibati se moramo beli moki, belemu rižu, enostavnim sladkorjem, ker vse to drastično zmanjša izločanje želodčne kisline. Kaj pa moramo uživati? Pred obrokom je dobro spiti kozarec limoninega ali jabolčnega soka ali oboje skupaj. Že večkrat sem tudi omenila, da je dobro meso pred jedjo pokapljati z limoninim sokom ali priložiti žlico brusnične marmelade.
Od količine želodčne kisline je odvisno sprejemanje kalcija in posledično osteoporoza. Če imamo dovolj želodčne kisline, se kalcij razgrajuje že v želodcu. Pri pomanjkanju želodčne kisline pa se kalcij slabo razgrajuje, zato se zelo slabo vgrajuje v osteoblaste, ki gradijo kost. Nič ne pomaga uživanje tablet kalcija, če hkrati ne poskrbimo za to, da se kalcij razgradi.
Nastajanje želodčne kisline spodbujajo:
rdeča pesa, avokado, zelena zelenjava, jetra, jajčni rumenjak, koprc, olive, kivi, banane, tofu, peteršilj, ajda, ananas, brusnice in brusnična marmelada, od začimb pa brinove jagode, žajbelj, lovor, bazilika, muškatni oreh, rožmarin, cimet, ingver, nageljnove žbice, janež, origano, pehtran, majaron, koriander, šetraj in vanilija.
Zato je dobro na primer ob pršutu uživati še melone ali olive ali pa ob divjačini brusnično marmelado. Med jedjo ne bi smeli piti vode, ker redči želodčni sok, vino pa lahko. Prav tako bi bilo dobro sadje uživati pol ure pred glavnim obrokom in tri ure po njem.
Preveč želodčne kisline
V steni sluznice so tudi celice, ki izločajo hormon gastrin, ta pa nadzira količino solne kisline. Hrana v ustih sproži poleg slinjenja še živčne dražljaje, ki dajo ukaz o izločanju želodčnega soka. Če je kisline preveč, se hormon gastrin preneha sproščati. Pretirano izločanje solne kisline pa sprožijo neustrezna oziroma pomanjkljiva prehrana, alkohol, kajenje, bakterija Helicobacter pylori ter vsakodnevni pretirani stresi.
V stresnih situacijah ali ob zavrtih čustvih telo prek živčnega sistema dobi ukaz, naj naredi več hormonov za obvladovanje stresa. Zanje potrebuje več beljakovin in ustrezno več želodčne kisline. In nenadoma se zgodi, da je kisline preveč, še zlasti, če prizadeti ni zaužil dovolj beljakovin, da bi jih želodec predelal. Posledica je razjeda želodčne sluznice na požiralniku ali dvanajstniku. Tipično znamenje, da imamo preveč želodčne kisline, so neprenehne večurne bolečine v želodcu, tudi ponoči, ki se še okrepijo ob živčni napetosti.
Živila za zaščito želodčne sluznice in celjenje razjed: zeljni sok, omega 3 (ribe, avokado, laneno seme in orehi), borovničevo vino, karotenoidne snovi (vitamin A), metin čaj, poprova meta, brinov sirup. Izogibajmo se enostavnim in prečiščenim ogljikovim hidratom, kavi, čaju, kakavu, črnemu popru in ocvrtim jedem.
Med vitamini so poleg vitamina E pomembni še drugi, zlasti vitamin A v predstopnji, v obliki karotenoidov. V čisti obliki ga ne smemo uživati, ker je sluznica močno razdražena. Potrebujemo tudi vitamine B kompleksa, posebno folno kislino in vitamin B12; slednji brani pred škodljivo bakterijo Helicobacter pylori. Izredno pomembno vlogo imata vitamin C in papaja; ta vsebuje encim papain, ki močno blaži vnetja in razjede.
Podobno funkcijo imajo tudi slive, ki imajo prav vse vitamine skupine B, razen B12. Za slive je značilno, da količinsko ne izstopajo z nobenim vitaminom B, a je prav sinergično delovanje celote izredno močno pri celjenju razjed sluznic od želodca navzdol po prebavnem traktu. K temu pripomorejo tudi vitamin A (v suhih slivah ga je skoraj dvakrat več kot v svežih), vitamin K (v suhih slivah ga je skoraj desetkrat več kot v svežih) in vitamin C. V njih so še antioksidanti iz vrst karotenoidov in flavonoidov. Veliko je mineralov, zlasti učinkovita je kombinacija bakra in cinka, slednji preprečuje živčni nemir in posledično razdražljivost želodca. Sicer pa so slive bolj znane po svoji odvajalni funkciji v črevesju. Iz njega odstranjujejo strupene snovi, torej tudi razkrojke, ki so posledica neustrezne prebave beljakovin v želodcu.
Prva pomoč: velik kozarec mleka
Mleko sicer ne zdravi, marveč samo trenutno olajša težave. Hitra pomoč so tudi: ovseni kosmiči, presni zeljni, krompirjev ali korenčkov sok ter ribezov in borovničev sok. Pred preveliko količino želodčne kisline sluznico želodca ščiti olje pšeničnih kalčkov, bogato z vsemi frakcijami vitamina E. Podobno deluje laneno seme, če ga skuhamo v vodi, ohladimo, dodamo med in pijemo zjutraj na tešče. Želodčno kislino zmanjšujeta še prosena kaša in sezam. Izločanja mukusa spodbujajo jedi s cinkom. Veliko ga je v mesu, morski hrani, pivskem kvasu, bučnih semenih, v meti, gorčici, jajcih. Zeljnica in zelje imata veliko glutamina za celjenje pri razjedah in veliko količino s-metilmetionina; ta regenerira želodčno sluznico. Podobno funkcijo imata tudi peteršilj in zelena solata.
Helicobacter pylori
Helicobacter pylori je gram negativna bakterija v želodcu in povzroča kronično vnetje želodca in dvanajstnika. Živila zoper to bakterijo so tista, ki vsebujejo žveplene snovi: čebula, česen, drobnjak in por, kostanjev med, paradižnik, citrusi, probiotični jogurti in dopolnila, zeljnica. Izogibajmo pa se sladkim jedem iz enostavnih sladkorjev!
Najboljše zdravilo za želodec je mir pri mizi. Prav vsak obrok bi moral biti družinski praznik, saj je za želodec dobro uživati hrano v krogu ljubljenih oseb. Znani so primeri, ko so ljudje pozdravili želodčne težave, ko so našli ljubljeno osebo in se otresli samote.
