Letos mineva 30 let od prvih primerov bolnikov z virusom HIV oziroma aidsom v Sloveniji. Takrat so jim zdravniki običajno dali še kvečjemu dve leti življenja, danes pa lahko osebe z virusom HIV dosežejo povprečno življenjsko dobo. Morda pa se približuje tudi čas, ko bo razvito zdravilo, ki bo zmožno dokončno uničiti virus HIV v telesu.
Danes že obstajajo zdravila, ki zmanjšajo koncentracijo virusa HIV v telesu do nezaznavnosti, vendar pa manjka še tisti zadnji korak do zdravila, ki bi virus popolnoma uničilo, prav tako pa še ni razvitega cepiva.
V teoriji je raziskovalcem rešitev jasna, pravi izr. prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike: »S protiretrovirusnimi zdravili lahko dosežejo, da se virus ne širi na druge zdrave celice, z zdravili lahko preprečijo okužbo novih celic. Niso pa še uspeli izkoreniniti virusa iz t. i. spečih spominskih imunskih celic, ki mirujejo. Virus je skrit v njihovi dedni zasnovi, zdravila pa mu ne pridejo do živega. Sedaj iščemo učinkovine, ki bodo v mirujočih celicah aktivirale samo virus, ki ga bomo lahko z zdravili uničili. Mislim pa, da smo oddaljeni še pet do deset let, da bi to postalo resničnost, « je dejal Tomažič. Na začetku so imeli bolniki le še dve leti življenja AIDS so prvič klinično opazili v v začetku 80. let v ZDA, kmalu so se prvi primeri pojavili tudi v Sloveniji. Takrat je bila situacija povsem drugačna, saj zdravniki v rokah niso imeli praktično nobenega učinkovitega orožja. Prvo zdravilo se je pojavilo leta 1987, vendar je virus nanj hitro postal odporen, je dejal Tomažič: »Vsi naši bolniki so imeli kup zapletov, oportunističnih okužb, rakavih bolezni, pa tudi sam virus jih je shujšal do smrti in jim okvaril možgane. Takrat se je bilo zelo depresivno ukvarjati s to boleznijo, ker nisi videl dobrega konca pri bolnikih.« Povprečna življenjska doba bolnika, ki je zbolel za AIDS-om, je bila takrat zgolj dve leti.
Šele v drugi polovici 90. let se je pojavila nova vrsta zdravil, ki je osebam z virusom HIV pomembno podaljšala življenja, vendar pa je to pomenilo dnevno 23 različnih zdravil ter množico močnih kratkoročnih in dolgoročnih stranskih učinkov, ki so bili zelo intenzivni, na primer bolečine v sklepih in mišicah, bruhanje, driske, okvare levic in podobno.
Testiranje za virus HIV
AIDS je kratica, ki opisuje sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (Acquired Immuno Deficiency Syndromme). AIDS je končna razvojna stopnja okužbe z virusom HIV in je poimenovanje stanja telesa, ki se ne more več braniti pred okužbami, saj ima uničen obrambni sistem.
V Sloveniji je na voljo brezplačno anonimno testiranje na okužbo z virusom HIV. Posameznik ima številne možnosti, kje se lahko testira, od osebnega zdravnika do testiranja v skupnosti ali na Infekcijski kliniki. Vendar pa je Evita Leskovšek z Nacionalnega inštituta za javno zdravje na okrogli mizi STA o širjenju virusa HIV, ki je potekala 18. novembra, povedala, da je Slovenija precej nestrpna država do drugačnih, tudi do HIV- -pozitivnih. To zlasti velja za ruralna območja, kjer ljudje ne želijo na testirna mesta. Prav zato je pomembno, da ima posameznik na voljo več različnih možnosti brezplačnega anonimnega testiranja.
HIV je kratica, ki označuje virus človeške imunske pomanjkljivosti (Human Immunodeficiency Virus).
Že prihodnje leto pa bi v Sloveniji lahko zaživel program presejanja nosečnic na okužbo s HIV, je na okrogli mizi povedala Janja Križman Miklavčič z Ministrstva za zdravje. Testiranje bo potekalo skupaj z ostalimi testi, ki jih nosečnicam redno opravijo v prvem trimesečju nosečnosti.
Od smrtne obsodbe do kronično obvladljive bolezni
A razvoj na področju zdravljenja in celostne obravnave bolnikov je privedel do tega, da se jim kakovost življenja bistveno popravi, če jim virus odkrijejo dovolj zgodaj, ko je njihov imunski sistem še zdrav, seveda ob rednem jemanju zdravil. Ob začetkih spopadanja z virusom HIV in AIDS-om, ko je bilo v Sloveniji poznanih le 15 primerov, so večino bolnikov z AIDS-om pogosto zdravili v bolnišnici. Danes vemo za prek 600 oseb, za večino pa je zadostno zgolj ambulantno zdravljenje.
»Vendar pa je danes AIDS postal ne le infekcijska, temveč tudi internistična bolezen, ki zahteva interdisciplinarni pristop več zdravnikov specialistov, ne le infektologa,« poudarja dr. Tomažič. V zadnjih letih se je namreč pokazalo, da virus sam, pa tudi morebitne razvade (predvsem kajenje) in nekatera protiretrovirusna zdravila povzročijo pri osebah z virusom HIV hitrejše biološko staranje, s tem pa tudi pojav bolezni, ki so značilne za starejše, kot so srčno-žilna obolenja, osteoporoza, kognitivne motnje, bolezni jeter in ledvic in nekatere rakave bolezni.
Z znanjem do sprejemanja okuženih
Čeprav se je v zdravljenju okuženih zgodil velik preskok, pa je stigma, ki spremlja okužbo z virusom HIV, še vedno močna. K destigmatizaciji HIV-pozitivnih ljudi bi gotovo pripomogla uvedba spolne vzgoje v osnovnošolski kurikulum, je prepričana Janja Križman Miklavčič z Ministrstva za zdravje. Pomembno pa je tudi izobraževanje zdravstvenih delavcev, saj med nekaterimi še vedno obstaja neznanje in predsodki do te bolezni.
Stigma ostaja
»V 30 letih se je ogromno spremenilo. Nakopičilo se je ogromno znanja v virologiji, mikrobiologiji, imunologiji in tudi na sami kliniki,« je povedal dr. Tomažič. Zdravljenje je močno napredovalo, kakovost in dolžina življenja HIV-pozitivnih ljudi se je izboljšala, vendar pa stigma o bolezni še vedno ostaja močna. »Pred 30 leti je bila stigma celo tako močna, da smo na kliniki težko našli zdravstvene delavce, ki so se bili pripravljeni s tem ukvarjati,« se spominja dr. Tomažič. HIV-pozitivni ljudje so v družbi doživljali osebno, socialno, pogosto tudi profesionalno smrt. Zato so bolezen skrivali pred vsemi, danes ni kaj dosti drugače. Kljub temu, da AIDS ni več ni smrtonosna bolezen, pa je socialno in družbeno še vedno zelo stigmatizirana.
Odkrivanje je zahtevno
Na Infekcijski kliniki trenutno spremljajo približno 600 oseb z virusom HIV ali AIDS-om, od leta 1985 so odkrili okoli 800 ali več primerov okužbe. Letno odkrijejo 30 do 40 oseb z virusom HIV, večinoma moških, v kar 90 odstotkih primerov pa jih odkrijejo, ko imajo imunski sistem že načet. Kot je dejal dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike, je predvsem težko odkriti osebe, ki so se okužile s heteroseksualnimi odnosi, saj se običajno ne zavedajo tveganja za okužbo.
Čeprav je na deklarativni ravni stigma manjša kot v preteklosti, pa je v neposrednih stikih z okuženimi strah še vedno močan, tudi v zdravstvu. Nekateri zobozdravniki so na primer nedavno predlagali, da bi se informacija o okužbi z virusom HIV spet zapisala na kartico osebnega zdravstvenega zavarovanja. Vendar je tak ukrep po mnenju dr. Tomažiča nesmiseln, saj imajo vse registrirane osebe z virusom HIV v Sloveniji skupaj v krvi toliko virusa kot samo ena oseba z dlje časa trajajočo neprepoznano okužbo. Ob upoštevanju splošnih previdnostnih ukrepov, s katerimi je seznanjen vsak zdravstveni delavec, je možnost okužbe zanemarljiva, v vseh letih pa se v Sloveniji ni okužil še noben zdravstveni delavec.
Verjetnost za okužbo s HIV je izjemno majhna
Virus HIV se skriva v telesnih tekočinah, a ne vseh. V krvi, spermi, predsemenski tekočini, izločkih nožnice ter materničnega vratu in v materinem mleku je količina virusa tolikšna, da je možna okužba pri vaginalnem in analnem seksu ter tudi pri oralno-genitalnem odnosu.
Okužba s HIV se najpogosteje prenaša:
- S spolnimi odnosi z okuženo osebo.
- S prejetjem okužene krvi, krvnih pripravkov, tkiv ali organov.
- Z okuženo krvjo preko onesnaženih igel, brizg ali drugih instrumentov, s katerimi prebadamo ali prerežemo kožo.
- Z okužene matere na otroka pred ali med porodom oziroma po njem.
Okužba s HIV se prav tako ne prenaša pri:
- Kašljanju in kihanju.
- Rokovanju, objemanju, poljubljanju na lica ali na usta (»suho«).
- Uporabi jedilnega pribora in posode. Uporabi stranišč, tušev in brisač.
- Plavanju v bazenih. Pikih komarjev ali drugih žuželk.
Zaskrbljenost, da bi se okužili s HIV v običajnih stikih z okuženo osebo doma, je odveč. V slini, solzah in seču je virusa HIV bistveno manj, zato po doslej znanih podatkih tovrstna okužba ni zabeležena. Nevarnost za prenos virusa z omenjenimi telesnimi tekočinami bi obstajala le, če bi bila v njih kri.