O treh stebrih zaščite pred soncem, negativnem delovanju uv-žarkov na našo kožo ter o reakcijah na sonce pod vplivom uv-žarkov in druge svetlobe smo se pogovarjali z asist. Borutom Žgavcem, spec. dermatologije, z Dermatološke klinike v Ljubljani in Dermatološko medicinskega centra Dimnik-Žgavec. Pogovarjala sva se kar prek Skypa, saj se trenutno izpopolnjuje v znani bolnišnici univerze ucsf (University of California, San Francisco).
Ljudje v času življenja dobimo bistveno prevelik odmerek uv-žarkov. Za slednje vemo, da so škodljivi, ker gre za neko nenormalno, nenaravno izpostavljenost, recimo ležanje na plaži z namenom porjaveti. »To je neke vrste namenska poškodba in prav temu se želimo izogniti. Zdravega namenskega sončenja ni,« opozarja asist. Borut Žgavec, spec. dermatologije. Sončne opekline počasi pripeljejo do staranja kože in do sprememb na koži, ki vodijo tudi do kožnega raka. »Predvsem melanom, najhujša oblika kožnega raka, je tista, ki je povezana s t. i. brutalnim sončenjem. Še posebej, če smo to dozo sonca, predvsem opekline, dobili v zgodnjem otroštvu, tam do 18. leta,« še dodaja sogovornik.
Znani so pozitivni učinki vitamina D, ki se metabolizira na koži, vendar sončenje ni potrebno za absorpcijo zadostne količine vitamina D. Kakšni so še pozitivni učinki sonca?
Vitamin D je pomemben. Vemo, da vpliva na kalcifikacijo kosti in metabolizem kalcija, novejše študije pa so pokazale še na mnoge druge pozitivne učinke. Povezujejo ga celo z zmanjšanjem pojavljanja nekaterih vrst rakov, kar še ni dokazano. Pod vplivom svetlobe se samo en delček vitamina D na koži metabolizira v tako obliko, ki je nujno potrebna za organizem. Raziskave kažejo, da če se poleti le za 15 minut dnevno odpravimo na sprehod in tako izpostavljamo soncu, je to že dovolj za metabolizem vitamina D, ki je potreben za normalno delovanje našega telesa. V zimskem času nam vitamina D zaradi pomanjkanja sonca resda malo primanjkuje, a ga lahko dobimo s pravilno prehrano in prehranskimi dodatki.
Zdravega sončenja torej ni in ga nikoli ni bilo?
Pomembno se je zavedati, da namerno sončenje ni enako aktivnemu življenju v naravi v sončnih dneh. Slednje je v smislu zdravega obnašanja na soncu zagotovo pomembno za naše zdravje. Moramo biti v naravi in športno aktivni. Ne smemo se kot vampirji držati v prostorih in biti popolnoma bledi. Naša koža je zaradi filogenetskega razvoja v milijonih letih že do neke mere pripravljena sprejeti zmerno količino sončnih žarkov, ki jih prenesemo brez hujših posledic.
Problem je v tem, da ljudje v času življenja dobimo bistveno prevelik odmerek uv-žarkov. Za slednje vemo, da so škodljivi, ker gre za neko nenormalno, nenaravno izpostavljenost, recimo ležanje na plaži z namenom porjaveti. To je neke vrste namenska poškodba in prav temu se želimo izogniti. Zdravega namenskega sončenja ni. Marsikdo pozablja, da smo pod vplivom uv‑žarkov leta in leta. Na njih nismo pozorni in jih kar odmislimo. Takšen primer je izpostavljanje soncu pri opravljanju nekega poklica. Nekoč mi je moja bolnica, starejša gospa z diagnozo kožnega raka, rekla: »Nikoli v življenju se nisem sončila. Jaz sem celo življenje delala zunaj na polju.« Slika njene kože je pokazala, da je bila koža na področju obraza, dekolteja in rok popolnoma uničena od sonca. In prav tam so se pojavili raki. Na preostalih področjih pa je bila koža neverjetno lepa in mladostna.
Kaj bi rekli tistim, ki se na sonce »privajajo« s tem, da pred poletjem obiskujejo solarij?
Njihovo vedenje je popolnoma nesprejemljivo in škodljivo. Na ta način človek dobi nezdravo dozo sevanja že, ko se »pripravlja« na sonce. Zakaj bi se sploh pripravljali na sonce? Da bomo lahko potem dlje časa na soncu? S tem človeku le omogočimo, da je na soncu še več, kot bi bil sicer, kar je še bolj škodljivo.
Kakšni so negativni učinki delovanja uv-žarkov na našo kožo?
Vsakič, ko uv-žarki priletijo na našo kožo, na njej naredijo poškodbo. Ti učinki se potem seštevajo. Poškodba na naši koži pa se odrazi v nepravilnem delovanju celic. Uv-žarki namreč pridejo v celico in poškodujejo nukleinske kisline, dnk in druge encime, povzročijo proste radikale, kar vpliva na delovanje celic. Vsakič znova, ko gremo nezaščiteni na sonce, torej naši koži naredimo škodo.
Vsakič, ko uv-žarki priletijo na našo kožo, na njej naredijo poškodbo. Ti učinki se potem seštevajo. Sončne opekline počasi pripeljejo do staranja kože in sprememb na koži, ki vodijo tudi do kožnega raka. Vemo, da so za določene vrste kožnega raka pomembni predvsem dolgoletno stalno izpostavljanje sončnim žarkom.
Razlika med sončno opeklino in tem, ko naša koža le porjavi, je samo kvantitativna. Če je poškodba na koži majhna, je s prostim očesom ne moremo zaznati, raziskava tkiva pa bi hitro pokazala vnetje v globini kože. Običajno šele čez dan ali dva vidimo obrambno reakcijo, ki se kaže s tvorbo pigmenta. S tega stališča se je poleti vsekakor treba počasi izpostavljati soncu, ker nas ta pigment le do neke mere, in nikakor 100%, ščiti. Če pa dobimo preveliko dozo uv-žarkov in je poškodba celic tako velika, da dobimo vnetje na koži, vidimo to kot rdečino, ki jo laično imenujemo sončna opeklina, strokovno pa dermatitis solaris. Če je bila doza sončnih žarkov tako velika, da je prišlo celo do smrti celic, to na koži vidimo kot mehurje, luščenje in kot hujšo obliko sončne opekline. Poškodbe so torej odvisne od odmerka uv-žarkov.
Sonce je nedvomno dejavnik, ki vpliva na razvoj določenih oblik melanoma. Kaj pa na druge oblike raka?
Sončne opekline počasi pripeljejo do staranja kože in sprememb na koži, ki vodijo tudi do kožnega raka. Poznamo več kot 30 tipov kožnih rakov, vsi pa niso povezani s soncem. Dandanes vemo, da so procesi, med katerimi je tudi vpliv sončnih žarkov, za razvoj kožnega raka sicer dobro poznani, a zapleteni. Vemo, da so za določene vrste kožnega raka pomembni predvsem dolgoletno stalno izpostavljanje sončnim žarkom.
Zakaj bi se sploh pripravljali na sonce? Da bomo lahko potem dlje časa na soncu? S tem človeku le omogočimo, da je na soncu še več, kot bi bil sicer, kar je še bolj škodljivo.
Ljudje se lahko leta in leta sončijo, poleti na jadrnici, pozimi na smučanju. Nikoli jih ni sonce zares opeklo, vendar zaradi tega, ker so imeli dobro sposobnost zaščite. To jim je dajalo nek lažen občutek varnosti, češ, mene sonce nikoli ne opeče, jaz dobro porjavim, jaz sem lahko na soncu mesece in mesece, pa se mi nič ne zgodi. Pri takih bolnikih vidimo pogosteje vznik bazalno celičnega karcinoma. Na drugi strani so tisti raki, ki so povezani s t. i. sončenjem na brutalnem soncu, ko nas poleti resnično opeče, pozimi pa se nismo kaj dosti sončili. Predvsem melanom, najhujša oblika kožnega raka, je tista, ki je povezana s t. i. brutalnim sončenjem. Še posebej, če smo to dozo sonca, predvsem opekline, dobili v zgodnjem otroštvu, tam do 18. leta. Sprva je bila ta povezava jasna le za celični karcinom, bazalno celični karcinom, šele nato pa tudi za melanom. Tako je bilo predvsem zato, ker je melanom zapleten rak in ker poznamo več vrst melanomov. Danes vemo, da so nekateri povezani s soncem, drugi ne. Pomembno je, da se ljudje odločajo za preglede svoje kože, in to ne le spomladi in poleti, ko je ozaveščanje večje, tudi v sklopu svetovnega dneva melanoma, temveč skozi celo leto.
Kako se lahko po pravilu treh stebrov pravilno zaščitimo pred soncem?
Zavedati se moramo, da so kreme za zaščito pred soncem šele na tretjem mestu zaščite. Prvi steber je obnašanje, kar pomeni, da se ne izpostavljamo soncu, ne sončimo se in ne hodimo v solarije. Drugi steber predstavljajo dobra zaščitna oblačila, pokrivala in očala. Novejše raziskave so pokazale, da je predvsem zaščita z oblačili tista, ki zmanjšuje pojavnost melanoma. Najboljša zaščita so oblačila z uvzaščitnim faktorjem, ki so v Avstraliji, zda in še marsikje drugje že skorajda zdravstvena zapoved. Sicer pa mnoga oblačila ne nudijo popolne zaščite pred soncem, predvsem lahkotna in prosojna poletna oblačila ne. Malo boljšo zaščito nudijo temna oblačila in bolj gosto tkana oblačila. Šele na tretjem mestu so pripravki za zaščito pred soncem. Nanašati jih moramo predvsem na mesta, ki jih drugače ne moremo zaščititi. To so na primer obraz, vrat, dekolte, hrbtišča rok…
Ali so se v raziskavah kreme za zaščito pred soncem pokazale kot dovolj učinkovite pri zaščiti pred melanomom?
Kreme za zaščito pred soncem se pri zaščiti pred melanomom niso pokazale kot dovolj učinkovite. So pa pomembne pri zaščiti, torej zmanjševanju pojavnosti drugih oblik kožnega raka, kot sta na primer skomozno celični in bazalno celični karcinom. Slednja sta najpogostejša kožna raka in sta povezana s soncem. Zavedati se moramo, da kreme za zaščito pred soncem niso namenjene sončenju. Svetujem pa jih za zaščito kože na področjih, ki jih ne moremo zaščititi drugače, npr. obraz, dekolte, hrbtišče roke.
Sicer sončenje strogo odsvetujem. Zaščitna sredstva naj imajo določeno, lahko s številko (npr. 30, 50 …) ali z opisom (npr. ultra, high …), stopnjo zaščite proti uvb-žarkom (oznaka za to je spf – Sun Protection Factor) in proti uva-žarkom. Slednji imajo daljšo valovno dolžino in večje prodiranje v kožo. Prav zato spekter filtra, ki varuje pred uvbžarki, ne varuje nujno tudi pred uva-žarki, ki pa so zelo pomembni za razvoj kožnega raka. Uvb-žarki pa so tisti, ki jih običajno prve začutimo, saj povzročajo prvo opeklino na soncu.
Prave alergije na sonce, kot jih po definiciji poznamo v medicini, so relativno redke. Bistveno pogostejše so številne druge reakcije na sončne žarke, ki pa nastajajo po drugih – nealergijskih mehanizmih. Katere reakcije oz. bolezni, ki so povezane z izpostavljanjem svetlobi, so najpogostejše?
Ker so ti procesi in mehanizmi zapleteni in pogosto nejasni, mnogi uporabljajo za različne reakcije na sonce kar poenostavljen izraz alergija na sonce. Strokovno imenujemo veliko skupino različnih kožnih bolezni, ki so povezane z izpostavljanjem svetlobi, fotodermatoze. Reakcije in alergije na sonce so zelo različne. Nekatere se značilno pojavljajo kmalu po prvih izpostavljanjih sončnim žarkom, največkrat pomladi in na začetku poletja, ter kasneje preko poletja izzvenijo. Včasih pa se lahko pojavljajo po vsakem izpostavljanju sončnim žarkom. Takšna je na primer ple (polimorfna svetlobna reakcija ali izpuščaj), ki po nekaterih podatkih lahko v bolj ali manj izraženi obliki prizadene od 10 do 20% populacije in jo štejemo med najpogostejše »alergije na sonce«. Med najpogostejšimi različicami ple so tako imenovane Acne aestivalis ali acne Mallorca (poletne akne), ki v bistvu niso akne, temveč posebna vrsta reakcije na uv-žarke. Ple se pri različnih posameznikih kaže na različne načine. Najpogosteje se pojavi v nekaj urah po izpostavljanju uv-žarkom ter lahko traja ure ali dneve. Na soncu izpostavljeni koži se lahko pojavijo običajno srbeče rdečkaste lise, bunčice, koprivkam podobne spremembe, drobni mehurčki …
Kreme za zaščito pred soncem so se pri zaščiti pred melanomom pokazale kot ne dovolj učinkovite. So pa pomembne pri zaščiti, torej zmanjševanju pojavnosti drugih oblik kožnega raka, kot sta na primer skomozno celični in bazalno celični karcinom. Slednja sta najpogostejša kožna raka in sta povezana s soncem.
Precej pogoste so reakcije na sonce, ki so posledica kombinacije svetlobe (najpogosteje sončnih žarkov) ter neke kemične substance v naši koži. Reakcije so lahko alergijske narave – tako imenovani fotoalergijski dermatitisi – ali nealergijske narave – tako imenovani fototoksični dermatitisi. Takšne kemične substance pridejo v našo kožo na več načinov – z uporabo različne kozmetike, domačih zdravilnih pripravkov, po stiku z različnimi rastlinami (peteršilj, različni pleveli, trave …). Rastlinske snovi najdemo v koži tudi po uporabi različnih domačih ali kupljenih rastlinskih »zdravilnih« pripravkov (mazila, alkoholne raztopine ipd.). Takšne reakcije imenujemo fito-fotodermatitisi. Različne kemikalije pa lahko pridejo v našo kožo tudi z zaužitjem, najpogosteje ob uporabi številnih zdravil, za katera vemo, da so fotosenzibilizatorji oz. substance, ki povzročijo, da je naša koža bolj občutljiva na sončne žarke. Taki so npr. nekateri antibiotiki, diuretiki, antipsihotiki, nekatere kontracepcijske tablete ipd. Tudi različni prehranski dodatki, vitamini itd., ki jih bolniki lahko sami kupijo, lahko sprožijo po izpostavljanju svetlobi reakcijo na koži.
Nekatere kemične substance, ki lahko povzročijo reakcijo na sonce, pa se lahko tvorijo same v našem telesu pri nekaterih metabolnih motnjah in boleznih, kot so npr. porfirije. Po izpostavljanju sončnim žarkom se lahko sprožijo ali poslabšajo tudi nekatere druge kožne bolezni, kar bolniki pogosto zamenjajo z alergijo. Tako se npr. lahko po izpostavljanju soncu poslabšajo akne, seboroični dermatitis, atopijski dermatis in nekatere avtoimune kožne bolezni.
Kako poteka testiranje, kjer poskušate opredeliti, na katere valovne dolžine svetlobe je posameznik preobčutljiv?
Vsem tistim, ki imajo reakcijo na sonce, svetujem, da obiščejo dermatologa, ki naj postavi diagnozo, opredeli, za kakšno reakcijo gre, ter nato bolezen zdravi oz. svetuje ukrepe za preprečitev. Na splošno velja, da se je pri vseh fotodermatozah treba izogibati sončnim žarkom in uporabljati širokospektralna zaščitna sredstva.
V bolje opremljenih centrih lahko uporabljamo tudi posebna testiranja, kjer skušamo natančneje opredeliti, na katere valovne dolžine svetlobe je posameznik preobčutljiv, ter kasneje uporabimo posebne obsevalne metode, s katerimi preprečimo izbruh reakcije na sonce. To imenujemo skin hardening ali utrjevanje kože. Testiranja se opravljajo v zimskih mesecih, proces utrjevanja pa običajno začnemo od januarja do najkasneje marca. Ti postopki morajo biti vodeni pod nadzorom strokovno usposobljenih in izkušenih dermatologov s posebnimi aparaturami, pogosto še v kombinaciji z uporabo različnih zdravil in individualnimi nasveti, kako reakcijo na sonce preprečiti oziroma jo ob pojavu zdraviti. Pri pravilnem in strokovno vodenem postopku so rezultati zelo dobri.
Foto: Mateja Jordović Potočnik in arhiv La Roche-Posay
