Bolečine lahko zelo učinkovito in varno lajšamo s simptomatskim zdravljenjem z uporabo protibolečinskih zdravil – analgetikov. Prednost topičnih oz. lokalnih analgetikov je prav v direktnem nanosu na obolelo mesto. Paziti moramo le, da koža na mestu nanosa ni poškodovana. V obliki gela, kreme ali obliža topične analgetike nanašamo pri mišičnih in sklepnih bolečinah, oteklinah po poškodbah ter pri mišičnih bolečinah, ki so posledica pretiranega telesnega napora. Uporabljamo jih tudi za lajšanje bolečin in vnetja v predelu ledvenega dela hrbtenice in pri obrabi sklepov.
Bolečina je po definiciji
Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (iasp) neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Vendar vzrok bolečine ni nujno poškodba tkiva, hkrati pa ni nujno, da vsako poškodbo tkiva spremlja bolečina. V grobem bolečino delimo na akutna stanja in kronična stanja.
Akutna in kronična bolečina sta povsem različni klinični stanji. Akutna bolečina nastane zaradi specifične bolezni ali poškodbe in ima predvsem koristno biološko funkcijo. Začne se nenadno in običajno ne traja dolgo, največkrat so vzrok različne poškodbe ali vnetja. Med takšne primere sodijo bolečina po operaciji, menstrualni krči, zvin ali zobobol. V osnovi je samoomejujoča, izzveni z ozdravitvijo ali zacelitvijo poškodbe. V nekaterih okoliščinah se lahko zgodi, da akutna bolečina traja dlje in preide v kronično obliko.
Kronična bolečina je stanje bolezni, ki pogosto povzroča trpljenje. Bolečina ostane tudi po tem, ko je odpravljen primarni vzrok bolečine. Pogosto jo časovno opredelimo kot bolečino, ki traja več kot tri do šest mesecev. Poleg fizičnih omejitev povzroča kronična bolečina tudi psihično, socialno in ekonomsko stisko.
Analgetiki
Prvi način zdravljenja bolečine je odpravljanje vzroka, ki povzroča bolečino, drugi pa je simptomatsko zdravljenje z uporabo protibolečinskih zdravil, ki jih imenujemo analgetiki. Izraz izhaja iz grških besed an – brez in algia – bolečina.
Analgetiki lahko delujejo:
- lokalno – topična analgezija, v obliki kreme, gela, obliža; pri mišičnih in sklepnih bolečinah, zvinih, izpahih, nategih idr. in jih nanašamo na obolelo mesto na nepoškodovano kožo,
- sistemsko, kar pomeni, da delujejo direktno na centralni živčni sistem.
Med analgetike štejemo:
- paracetamol,
- nesteroidna protivnetna zdravila (nsaid) in
- opioidne analgetike.
Paracetamol
Paracetamol deluje analgetično (lajša bolečino) in antipiretično (znižuje telesno temperaturo). Učinkovina je prvo zdravilo izbora pri lajšanju blagih do zmernih bolečin, kot so zobobol, glavobol, bolečine pri poškodbah, bolečine med menstruacijo, bolečine po različnih zdravstvenih posegih, prehodne bolečine mišic in sklepov, blaži pa tudi bolečine v križu, ki so nevnetnega izvora. Uporablja se tudi kot učinkovina, ki učinkovito znižuje povišano telesno temperaturo ob različnih virusnih in bakterijskih okužbah, in sicer tako da zavira nastajanje prostaglandinov v hipotalamusu (majhno območje na možganski bazi). Pomembnejša lastnost, ki ga loči od NSAR analgetikov, je ta, da ne draži želodčne sluznice, zato ga lahko jemljejo tudi bolniki z želodčnimi težavami ter z rano na želodcu in dvanajsterniku.
Topična analgezija - izraz pomeni lajšanje bolečine z nanosom analgetika v obliki gela ali kreme na mesto poškodbe (zvin, bolečine v križu, udarci, nategi), kjer deluje lokalno protibolečinsko in protivnetno. Analgezijo s topičnimi analgetiki podpirajo smernice Eular in Qarsi.
Prednost lokalnih analgetikov:
- varnost, saj se z direktnim nanosom na kožo izognemo sistemskim učinkom (prehod učinkovine v kri) in s tem neželenim učinkom v prebavilih,
- preprostost nanosa na obolelo mesto,
- ne prihaja do kontraindikacij z ostalimi zdravili, ki se metabolizirajo v telesu.
Topični analgetik se v obliki gela ali kreme uporablja lokalno:
- pri mišičnih in sklepnih bolečinah ter oteklinah po športnih in drugih poškodbah, med katere sodijo zvini, izpahi, nategi, natrgane vezi in kite,
- pri mišičnih bolečinah, ki so posledica pretiranega telesnega napora,
- za lajšanje bolečin in vnetja v predelu ledvenega dela hrbtenice in pri degenerativnih sklepnih boleznih (npr. obraba sklepov).
Nesteroidna protivnetna zdravila – NSAR
NSAR so simptomatska zdravila, ki delujejo protivnetno, antipiretično in analgetično. Izraz simptomatsko pomeni, da ta zdravila ne vplivajo na potek bolezni, temveč zmanjšujejo simptome, ki nastanejo zaradi vnetja. Vnetje je lokalna reakcija na poškodbo v tkivu, pri kateri pride do rdečine, otekline in bolečine. Do vnetja pride z namenom odstranitve vnetnega sprožilca (patogena, dražeče snovi, odmrlih celic ...) ter obnovitve prizadetega tkiva. Vnetje lahko mine brez vidnih posledic, pri obsežnejših poškodbah tkiva pa lahko pride do zabrazgotinjenja. V hujših primerih lahko vnetje celo preide v kronično obliko.
Učinek protivnetnih analgetikov je posledica zaviranja delovanja encima ciklooksigenaze, ki je pomemben pri nastanku prostaglandinov (vnetne snovi). Te snovi imajo poleg vnetnega delovanja v telesu tudi druge naloge, kot sta zaščita želodčne sluznice in uravnavanje pretoka krvi skozi ledvice. Prav zaradi slednjih nalog so stranski učinki najvidnejši na prebavilih, saj prizadenejo sluznico želodca.
Vloga ketoprofena
Ketoprofen je nesteroidno protivnetno zdravilo, ki sodi v skupino nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAR). Lokalno deluje protibolečinsko in protivnetno. V obliki gela se ga uporablja pri degenerativnih boleznih (obrabe sklepov), ob zvinih, bolečinah v vratu in križu, udarcih in drugem ali v kombinaciji skupaj s sistemskim analgetikom.
Med najpogostejše zdravilo iz te skupine sodi ketoprofen. Deluje protibolečinsko in protivnetno. Pojavlja se v obliki svečk, tablet, raztopine za injiciranje, gela in kreme. V obliki gela se uporablja kot topični analgetik. Priporočeno je, da si bolniki zdravilo ketoprofen v obliki gela ali kreme enkrat do dvakrat na dan nežno vtrejo v nepoškodovano kožo, kjer deluje lokalno in nima sistemskega učinka.
Opioidni analgetiki
Opioidni analgetiki so skupina učinkovin, ki lajšajo hude bolečine. S pojmom opioid so včasih označevali droge, ki so jih pridobivali iz opija. Danes pa je to splošna oznaka za naravne in sintetične spojine, ki imajo morfinu podobno delovanje. Kot analgetik se morfin uporablja že več kot 2000 let. Na podlagi molekule morfina so razvili drogo heroin in njemu podobne opioidne učinkovine. Uporabljajo se v terapiji bolečine pri otrocih, raku, travmah, nemalignih kroničnih bolečinah in močnih akutnih bolečinah. Opioidni analgetiki se v centralnem živčevju vežejo na tako imenovane opioidne receptorje in na ta način zmanjšajo občutenje bolečine. Med pogostejše stranske učinke sodijo: vrtoglavica in zmedenost, zaprtje, bruhanje, slabost, zoženje zenic, odvisnost in motnje dihanja. Pri nadzorovanem jemanju ti učinki, z izjemo zaprtja, običajno ne predstavljajo resne težave, saj izzvenijo po nekaj dneh oziroma sploh ne pridejo do izraza.
