Mnoge bolezni, ki jih povzročajo mikrobi (bakterije, virusi, paraziti), so v prvi vrsti časovna bitka med mikrobi in imunskim sistemom. Ko se prvič srečamo z določeno okužbo, imunski odziv še ni organiziran, zato se okužba širi po telesu. Imunski sistem namreč potrebuje za organizacijo imunskega odziva 10–20 dni.
V tem času se imunske celice razmnožijo in izdelajo dovolj protiteles, da lahko premagamo okužbo. Če so mikrobi zelo agresivni ali izločajo hude strupe, lahko že v tem času nepopravljivo uničijo tkiva in organe in bitka se konča, še preden se je sploh organizirala imunska obramba. Usodni »mrtvi čas«, ki ga imunski sistem ob prvi okužbi potrebuje, da se organizira, je mogoče pridobiti s cepljenjem.
Cepivo je pripravek iz mrtvih mikrobov, ki ne morejo povzročiti okužbe, jih pa imunski sistem vseeno »prepozna« kot tujke in organizira obrambo. Zato je čez kakšen teden pripravljen za takojšen boj s pravim strupom ali živimi virusi, če bi prišli v telo. In pripravljen ostane še leta in desetletja – dokler so v organizmu protitelesa, je človek zaščiten pred boleznijo.
Ne glede na jasne razloge za cepljenje pa cepljenje vseeno ostaja kontroverzno področje, saj cepimo zdrave ljudi, ki jim nič ne manjka. In čeprav imajo cepiva precej manj stranskih učinkov kot večina zdravil, glede zdravil nismo tako sumničavi, ker v bolezenski stiski iščemo kakršenkoli izhod in brez težav sprejmemo naprimer vrtoglavico ali izpuščaj. Pri cepivu pa smo bolj sumničavi, ker se cepimo preventivno, ko nismo v stiski – vendar je to podobno kot privezovanje z varnostnim pasom. Razumsko vemo, da je nesreča mogoča, zato se privežemo pred trkom. Tudi mikrobi, proti katerim cepimo, so dokazano med nami. Vsako leto umre skoraj milijon ljudi zaradi ošpic in skoraj pol milijona zaradi tetanusa in oslovskega kašlja – tam, kjer si cepiv ne morejo kupiti. A tudi pri nas so povzročitelji tetanusa v zemlji in imeti ob vsaki globlji rani strah, da se bo začel v gnoju tvoriti strup in se bodo začeli krči ... najbrž si tega nihče ne želi, še manj svojim otrokom. Pa povzročitelji davice, oslovskega kašlja, ošpic – pri današnji migraciji ljudi se s temi boleznimi srečujemo in imunski sistem je pri njih pač prepočasen za preprečitev škode. Seveda bi bilo danes zaradi higiene otroške paralize manj kot včasih ali kot je je še danes v nerazvitem svetu, toda tisti otroci, ki bi zboleli, bi bili enako hromi, kot so bili nekoč. Kdo bi potem njim razlagal zgodbe o higieni?
Ko govorimo o visoki ceni bolezni, nimamo v mislih samo cene zdravljenja, ampak tudi veliko človeškega trpljenja, invalidnosti in smrti.
»Prisilno« cepljenje kot vzrok nejevolje
Pač pa je po drugi strani mogoče razumeti nekatere starše, ki so nejevoljni na našo tradicionalno ureditev cepljenja kot zakonske »prisile«, ki velja za kar obsežen program obveznega cepljenja. To je posledica socialističnega zdravstva. Pa ne, da bi dvomil v zdravstveno upravičenost naših obveznih cepljenj – malokje se lahko pohvalijo s tako lepimi rezultati glede preprečevanja otroških okužb.
Vsako leto umre skoraj milijon ljudi zaradi ošpic in skoraj pol milijona zaradi tetanusa in oslovskega kašlja – tam, kjer si cepiv ne morejo kupiti. A tudi pri nas so povzročitelji tetanusa v zemlji in imeti ob vsaki globlji rani strah, da se bo začel v gnoju tvoriti strup in se bodo začeli krči ... najbrž si tega nihče ne želi, še manj svojim otrok
In z vidika države je to doseženo za zelo nizko ceno, ker ni treba usmerjati sredstev v razlaganje koristi cepljenja vsakemu staršu posebej. Zato tudi država ni navdušena, da bi naenkrat demokratizirala cepljenje v neobvezno, ker obstaja tveganje, da bi iz uspešnega preventivnega sistema vsaj prehodno dobili precej dražji in manj uspešen sistem. Ljudje namreč trenutno nimajo pridobljene kulture odločanja o cepljenju in kar ni obvezno, tega ne jemljejo resno. To vidimo pri ogromnem razkoraku med precepljenostjo z obveznimi cepivi in tistimi, ki niso obvezna, čeprav mnogokrat med enimi in drugimi ni velikih razlik glede zdravstvene koristi. V socializmu vzgojeni ljudje v podzavesti pač želimo, da nam glede cepljenja nekdo ukaže, kako naj ravnamo. Navajeni smo ubogati, pri zdravju nočemo misliti z enostavno matematično logiko, ki smo je vajeni pri nakupu smučarske karte. Zaradi tega bi podrtje sistema obveznega cepljenja lahko bilo za mnoge signal, da cepljenje ni potrebno, in bi to v prehodnem času pomenilo toliko in toliko otrok, ki bi po nepotrebnem zboleli in imeli posledice – to je vseeno težko sprejeti. Zato se mi zdi bolj produktivno, da se prostovoljnega cepljenja »naučimo« z novimi cepivi, kot je naprimer pnevmokokno. Zaradi pnevmokoka je zdaj pri nas letno okoli 60 hudih otroških okužb s 5–10-odstotno smrtnostjo in 10–30-odstotno trajno prizadetostjo. Učinki cepiva se pokažejo zelo hitro – v letu ali dveh je mogoče staršem predstaviti jasne številke o zbolevnosti tistih, ki so se cepili, in tistih, ki se niso. Zakaj bi se torej prepirali, kaj naj delajo vsi, in bežali pred odgovornostjo zase? Naj starši sami presojajo, tako kot v večini zahodnih držav. In v urejenih zdravstvenih sistemih je precepljenost kljub temu izvrstna.
Visoka cena bolezni
vključuje tudi veliko trpljenja V zvezi s cepljenjem se med »nasprotniki « sicer veliko govori o farmacevtih, zaslužkih in povezavi s politiko. Težko je komentirati take zgodbe in govorice brez oprijemljivih dejstev. Vseeno pa iz svojih osebnih izkušenj vem, da država praviloma zelo nerada plačuje za zdravstvo. 
Z veseljem bi ukinila stroške za vsako cepljenje, pri katerem bilance zelo jasno ne pokažejo, da je cena zdravljenja določene bolezni brez uvedbe cepljenja bistveno večja, kot je cena njenega preprečevanja s cepljenjem. Ker visoka cena bolezni navadno pomeni tudi veliko človeškega trpljenja, invalidnosti in smrti, je tak izračun navadno smiseln tudi s človeškega vidika, čeprav zveni kruto, ko se naprimer smrt ali invalidnost oceni na toliko in toliko evrov.
Marsikje, kjer zdravstvene zavarovalnice niso tako povezane z državo in s političnim sistemom kot pri nas, dobijo ljudje od zavarovalnice celo ponudbo – zavarovalnica za določeno cepivo prispeva naprimer 35 evrov, ker se ji cepljenje za toliko splača, ostalo, recimo 20 evrov, pa mora dodati zavarovanec, če je zainteresiran, da si prihrani tveganje za bolezen. Na ta način zavarovalnice tudi stimulirajo različne proizvajalce cepiv, da drug drugemu na odkrit, tržni način nižajo ceno – pod tistih omenjenih 20 evrov.
Pri nas pa na žalost velja sistem vse ali nič. Ali ukaže država in je zastonj, ali pa vse plačaš sam. Kar se mi zdi po svoje krivično, naprimer cepivo proti klopnemu meningoencefalitisu je zelo drago in si ga cela družina kar težko privošči, čeprav je tveganje okužbe v gozdu precejšnje. Če bi torej država ali zavarovalnica izračunala, koliko od te cene bi šlo tudi v korist manjših stroškov zdravljenja, in bi to ljudem priznala kot olajšavo, bi bilo mnogim lažje kupiti cepivo. A to bi bilo verjetno takoj problematično za sindikate in bi skočili v zrak, da se ruši zastonj zdravstvo in socialna država. In tako vsi raje ostajamo s težjim dostopom do cepiva in cepljenja.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 57, november 2011.
