V Sloveniji se relativno dosti otrok s posebnimi potrebami vključi v redno osnovno šolo, manj potem v srednjo. Glavna težava je predvsem pomanjkanje kadrovskih in organizacijskih pogojev za kvalitetno vključitev, pa tudi znanje pedagoških delavcev o posebnih potrebah teh otrok ni na zavidljivi ravni.
Zelo redki so primeri, ko se otrok z avtizmom ali hiperaktiven otrok v šoli dobro počuti, pravi doc. dr. Marta Macedoni Lukšič, dr. med., z Inštituta za avtizem in sorodne motnje: »Ti otroci so velikokrat zasmehovani s strani vrstnikov, ne tako redko so deležni tudi nasilja z njihove strani. Sami pa potem lahko tudi odgovorijo z nasiljem, ali pa se zaprejo in počasi razvijejo duševno motnjo.« Za dobro počutje otrok s posebnimi potrebami je poleg učitelja in dela svetovalnih delavcev namreč zelo pomembna celotna klima na šoli, za katero je najbolj odgovorno vodstvo.
Težava ni v učiteljih
Pogosto se zgodi, da je v enem razredu več otrok s posebnimi potrebami in učitelj ne more več obvladati situacije v razredu. Vzdušje v razredu je slabo, to pa vpliva na celoten razred. Starši »zdravih« otrok se zato velikokrat pritožujejo, saj imajo občutek, da so njihovi otroci, kar se tiče znanja, s tem depriviligirani. A Marta Macedoni Lukšič poudarja: »Takšne situacije večinoma niso problem učitelja, ampak organizacije in kadrovskih pogojev, ki jih določa nacionalna politika na tem področju. Na timskih sestankih za otroke, ki jih obravnavamo v naši ambulanti, velikokrat zaznamo to stisko učiteljev.«
Otroci ne smejo biti poskusni zajčki!
Ko starši razmišljajo o tem, kaj bi bila najboljša možnost za njihovega otroka, se običajno znajdejo med vrsto nasprotujočih si mnenj.
Glede na to, da so otroci s posebnimi potrebami različni, je prav, da imamo za njih različne programe vzgoje in izobraževanja, zato tudi enotna rešitev za vse ne more obstajati. Kot dodaja sogovornica, je ključno predvsem to, da so otroci s posebnimi potrebami usmerjeni v program, kjer so lahko uspešni. S tem bodo lahko napredovali in si utrjevali samozavest, kar je ključno za njihovo kasnejše čim boljše socialno vključevanje: »Sem zelo proti razmišljanju »naj otrok poskusi z redno šolo, potem ga še vedno lahko prešolamo«. Otroci niso »poskusni zajčki« in taki poskusi se običajno klavrno končajo, otrok pa ima za seboj še eno negativno izkušnjo. Tako kot vsi drugi, si tudi otroci s posebnimi potrebami želijo, da bi bili uspešni. Če jim to omogočimo, zagotovimo kakovostno življenje celi družini.«
Poudarek na samostojnosti
Šolski programi so lahko prilagojeni glede na kadre in velikost razredov (prilagojeni programi z enakovrednim standardom) in glede na nivo akademskega znanja (prilagojeni programi z nižjim izobrazbenim standardom). Otroke s posebnimi potrebami, ki imajo pomembno znižane učne sposobnosti, se vključuje v posebni program vzgoje in izobraževanja, kjer ni več poudarek na akademskih znanjih, temveč se pri njih krepi predvsem sposobnost za čim večjo samostojnost pri skrbi zase. To ne pomeni, da se ne »učijo«!
Vse šole so pomembne
Nimamo »večvrednih « in »manjvrednih« šol. Vse so potrebne in enako pomembne. Res pa je med ljudmi še zelo veliko predsodkov in nepoznavanja, s tem pa še veliko stigme, ko gre za osnovne šole s prilagojenimi programi.
Za otroke s posebnimi potrebami v Sloveniji nimamo posebnih šol. Otroci so zgolj vključeni v različne programe, tudi v redni osnovni šoli. Obstaja pa vrsta osnovnih šol s prilagojenimi programi. Pomembno je, da imamo čim več različnih programov, ker imajo otroci s posebnimi potrebami različne učne sposobnosti in tudi različne druge potrebe, poudarja Marta Macedoni Lukšič: »Nimamo »večvrednih « in »manjvrednih« šol. Vse so potrebne in enako pomembne. Res pa je med ljudmi še zelo veliko predsodkov in nepoznavanja, s tem pa še veliko stigme, ko gre za osnovne šole s prilagojenimi programi.«
Ko starši razmišljajo o tem, kaj bi bila najboljša možnost za njihovega otroka, se običajno znajdejo med vrsto nasprotujočih si mnenj, tudi s strani različnih strokovnjakov, ne samo »laikov«. Pogosto je zato šolanje otroka s posebnimi potrebami za starše zelo stresno, razumljiva pa je tudi njihova odločitev v smislu »da si ne bomo kasneje kaj očitali«.
Ocene niso vse
»Zelo pomembno je, da bi si vsi skupaj prizadevali za bolj tolerantno in vključujočo splošno družbeno klimo, kjer se bodo tudi »posebneži « počutili »na svojem«. Sedaj so to redke izjeme. Zavedati se moramo, da naša družba s selekcijo vrednot, s katero na najvišje mesto postavlja akademske sposobnosti, dela otrokom s posebnimi potrebami veliko krivico. Ti otroci imajo ob nižjih učnih sposobnostih ali določenih vedenjskih posebnosti pogosto višje razvite druge sposobnosti, na primer na umetniškem, čustvenem ali gibalnem področju. Ceniti moramo vsakega posameznika posebej in se zavedati, da se vsakdo lahko še česa nauči, učitelj in učenec pa sta hitro zamenljiva.« Tako pravi doc. dr. Marta Macedoni Lukšič, dr. med. z Inštituta za avtizem in sorodne motnje.
