Jesen je lep letni čas. Narava nam podarja veliko pridelkov, za katere smo skrbeli čez poletje na poljih, vrtovih in v sadovnjakih. Vreme se je shladilo, marsikdo lažje diha, motivacija za sprehode in gibanje v naravi se poveča, saj lahko vsakodnevno opazujemo prekrasno pisano listje dreves. Bolj občutljive ali premalo oblečene ljudi lahko ulovijo različna prehladna obolenja, ki jih običajno spremlja povišana telesna temperatura. V takih trenutkih radi vzamemo iz predalov merilce telesne temperature – termometre.
Telesna temperatura je toplota telesa, izmerjena v stopinjah Celzija (°C). Pove nam, kakšna je razlika med produkcijo in izgubo telesne toplote. Telesno temperaturo določa termoregulacijski center v hipotalamusu, v centralnem živčnem sistemu. Sem prihajajo obvestila receptorjev, ki se nahajajo po vsem telesu in sporočajo informacije o temperaturi sredice in površine telesa. Na osnovi teh informacij se hipotalamus odloči o proizvodnji ali oddajanju telesne toplote, da doseže uravnoteženo temperaturo telesa. Vzdržuje stalno, nastavljeno telesno temperaturo, podobno kot termostat v tehničnem smislu.
Za merjenje telesne temperature uporabljamo različne termometre: elektronski in digitalni termometer, ušesni termometer, stekleni živosrebrni termometer in termometer za enkratno uporabo.
Telesna toplota se proizvaja med metabolizmom. Proizvodnja se še poveča z gibanjem (telovadba) in s hormoni. Velika pospeševalca metabolizma in proizvodnje toplote sta hormona adrenalin in noradrenalin, ki se izločata iz nadledvične žleze. Veliko počasneje pa deluje tiroidni hormon žleze ščitnice. Hormon progesteron iz jajčnika vpliva na telesno temperaturo žensk v določenem obdobju menstrualnega ciklusa. Telesna toplota se ustvarja med gibanjem mišic, prav tako med drgetanjem in ježenjem dlak. Tvori se z oženjem perifernih žil (vazokonstrikcija), z zaviranjem znojenja in s počasnejšim dihanjem.
Zakaj nam je vroče?
Telo oddaja toploto skozi kožo. S kroženjem krvi po žilah prehaja toplota iz notranjosti telesa na površino. Pod povrhnjico kože so majhne žile, ki oddajajo toploto v okolico. Če nam je vroče, se te žilice razširijo (vazodilatacija) in v okolico se sprosti več telesne toplote. Te procese regulira simpatično živčevje na pobudo hipotalamusa, ki se odziva na temperaturne spremembe v okolju. Toplota se iz telesa odvaja tudi z izločanjem znoja, urina, blata, s hitrejšim dihanjem in z zmanjšano aktivnostjo telesa.
V Sloveniji običajno vrednotimo rezultat merjenja aksilarne temperature. Če merimo temperaturo na drugih mestih, velja, da je aksilarna temperatura ponavadi 0,5 °C nižja od rektalne in 0,3 °C od ušesne.
Kako merimo temperaturo?
Telesno temperaturo izmerimo na koži, v pazdušni jamici (aksilarno), v ušesu (timpanično), v danki (rektalno) in v ustih (oralno, pod jezikom). Za merjenje telesne temperature uporabljamo različne naprave: elektronski in digitalni termometer, ušesni termometer, stekleni živosrebrni termometer in termometer za enkratno uporabo. Običajno merimo telesno temperaturo aksilarno, dojenčkom in malim otrokom pa rektalno ali v ušesu. Oralno merjenje v ustni votlini je pogostejše v angleško govorečih državah kot pri nas.
Elektronski in digitalni termometri merijo aksilarno, rektalno ali oralno telesno temperaturo. Za posamezno meritev potrebujejo od 1 do 60 sekund, odvisno od vrste in modela naprave. Za delovanje potrebujejo baterijo, rezultat prikažejo na zaslonu. Nekateri prikažejo tudi meritev srčnega utripa in pretvorijo stopinje Celzija v stopinje Farenheita (to so anglo-ameriške temperaturne enote).
Ušesni termometer uporablja infrardeči senzor, ki zaznava toploto bobniča. Tipalo se obda z ustrezno zaščito, naslonimo ga v ušesno odprtino in po 1–3 sekundah dobimo izmerjeno temperaturo.
Stekleni termometer z živim srebrom predstavlja tradicionalno merjenje temperature. Zaradi nevarnosti razlitja strupenega živega srebra se ga opušča. Uporabljajo se termometri, ki so polnjeni s špiritom (tekočina, dobljena z destilacijo surove nafte) ali alkoholom (etanol). Živo srebro, špirit in alkohol so tekočine, ki se pri višji temperaturi raztezajo. Raztezek se meri v ozki kapilari, ki je speljana iz rezervoarja tekočine. Ob kapilari je temperaturna merilna skala, kjer odčitamo narastek nivoja tekočine kot meritev telesne temperature. Skala ima običajno razpon od 34 do 42,2 °C, po 0,1 °C. Z njimi se meri temperatura telesa aksilarno (10 minut), rektalno (3–4 minute) in oralno (3–4 minute).
Termometri za enkratno uporabo registrirajo temperaturo v kratkem času (nekaj sekund) in so nezlomljivi. Temperaturno občutljivi obliži ali trakovi, ki jih nalepimo na trebuh ali čelo, spreminjajo barvo v različnih temperaturnih območjih. Z njimi merimo temperaturo malčkom, ki so komaj shodili, in mlajšim otrokom. Tovrstni termometer z barvo pokaže, da je telesna temperatura nad normalno. Da lahko odčitamo, kolikšna je, pa moramo uporabiti katerega od zgoraj omenjenih termometrov.
Starostniki imajo že v osnovi nižjo telesno temperaturo, zato je pojav vročine že zelo pozen znak začetka bolezni
Termometre shranjujemo čiste, v zaščitni embalaži in na mestih, nedostopnim majhnim otrokom. Pred merjenjem se vedno preverja njihova brezhibnost. Uporabljamo jih v skladu z navodili. Kadar vsi koraki merjenja telesne temperature ne bodo natančno izpeljani, bomo imeli napačno – prenizko izmerjeno telesno temperaturo.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 57, november 2011.
