Nekaj knjig je, s katerimi bi zlahka zakoličila svoje otroštvo. To so tiste, za katere natančno vem, pri kateri starosti sem jih (prvič) prebrala, in zaradi katerih sem svet videla drugače. Večna Pika Nogavička pa Medved Pu pa pozneje Jadran Krt in Najstnica Tina. No, Čarovnice Roalda Dahla so me doletele nekoliko pozno, za enajsti rojstni dan. Ob njih sem se najprej namrdnila, češ da sem za take pravljice že zdavnaj prestara, saj sem dedka Mraza razkrinkala že pred leti. A sem knjigo požrla v enem večeru. In nato še enkrat in še enkrat. Bila sem očarana. In nato še naslednjih nekaj let sumničavo opazovala ženske v rokavicah, ki se pretirano praskajo po glavi … (Pravzaprav jim še danes ne zaupam povsem.) Če ste jih prebrali, dobro veste, o čem govorim. Če ne, pa le brž pot pod noge in v najbližjo knjižnico, knjigarno ali druge sorte bukvarno. Kajti Dahl nedvomno spada med tiste avtorje, ki jih morate obvezno prebrati, preden umrete. Večkrat. In vsakič z neizmernim užitkom.
Roald Dahl (1916–1990) je bil zmeraj zgodba zase. Za začetek, otroke je jemal resno. Vedel je, da z njimi ni treba delati v rokavicah in da lahko prenesejo marsikaj. Da je mešanica nepopisne groze in divjega humorja natanko tisto, kar osemletnik potrebuje. Da je mogoče jezik gnesti kot testo, pri čemer nastajajo vedno nove slastne kombinacije. In to je tudi počel, znova in znova. V svoji petdesetletni pisateljski karieri je spisal kakih dvajset knjig za otroke in mladino (skoraj vse je ilustriral neprekosljivi Quentin Blake) ter malo morje zgodb za odrasle, njegova dela pa so prevedli v kakih štirideset jezikov. Po njem se imenujeta tako britanska nagrada za mladinsko humoristično leposlovje (The Roald Dahl Funny Prize) kot tudi dobrodelna Fundacija Roalda Dahla, ki finančno podpira zdravljenje otrok z možganskimi poškodbami, krvnimi boleznimi in disleksijo.
V Dahlovem življenju ni manjkalo težkih preizkušenj. V rosnih letih mu je umrl oče, nato pa je večino mladosti preživel v deških internatih, kjer je bil silno nesrečen, a je dobil navdih za marsikateri lik odraslega negativca (spomnimo se samo ravnateljice iz Matilde). Po končanem šolanju je kot predstavnik naftne družbe nekaj let bival v Afriki. Med drugo svetovno vojno je kot vojaški pilot doživel hudo nesrečo, ko je njegovo letalo strmoglavilo, on sam pa začasno oslepel. Po vojni se je oženil z ameriško igralko Patricio Neal in dobil pet otrok. Hči Olivia, ki ji je pozneje posvetil Velikega dobrodušnega velikana, je umrla, ko je imela komaj sedem let. Sin Theo je kot dojenček doživel hudo poškodbo glave, še pozneje pa je noseča žena utrpela več manjših kapi in se šele ob Dahlovi pomoči znova naučila govoriti in hoditi. Po tridesetih letih zakona se je ločil in nato znova poročil. Bil je pravi velikan, visok skoraj dva metra, glasen, ekscentričen možakar, ki je cenil svoj mir – večina njegovih del je nastala v majhni uti na vrtu njegove hiše v vasici Great Missenden, kjer je danes muzej in interaktivno pravljičarsko središče. Prav te dni mineva osemnajst let, odkar je umrl. Bojda so ga pokopali ''po vikinško'', skupaj s palicami za biljard, steklenico dobrega burgundca, čokoladkami, svinčniki in električno žago.
Dahl je poznal – in otrokom zaupal – resnico: da življenje ni zmeraj rožnato. Da so vedno in povsod ljudje, ki so prave zverine – in zverine, ki niso za med ljudi. In kako dobro jih je znal upodobiti! Zares, ni ga čez dahlovskega zlobneža. Samo v zadnjih treh knjižicah, ki so v tem letu izšle pri Založbi Sanje, jih je za cel regiment. Tu sta Gravža, ki z lepilom Čvrstodržem premažeta veje drevesa, in ko se nanje ulovijo nič hudega sluteče ptice, jih scmarita v ptičjo juho. Tu je Gromozanski krokodil, ki mu nič na svetu ne tekne bolj kot majhni sočni otroci. In tu so Špehohlast, Kostohrust, Mastiljub in drugi ljudožerski velikani, ljubitelji raznolike in eksotične prehrane (beri: otrók, mož in žená z vseh koncev sveta).
Vendar je znal Dahl tudi potolažiti. Spisati srečen konec, znova ustvariti varen svet, v katerem zlobneže doleti neusmiljena kazen, kot se za prave hudobce edino spodobi. Ti v veličastnem obratu usode ponavadi nasedejo lastnim zlobnim nakanam, ki jih nesojene žrtve bistroumno uporabijo proti njim: tako se Gravža, obrnjena z glavo navzdol, prilepita na tla in se pogrezneta sama vase, krvoločni velikani pristanejo v orjaški jami, obsojeni na dosmrtno vegetarijansko dieto, sestavljeno izključno iz odvratnih smrkumar, Gromozanski krokodil pa spektakularno trešči v Sonce, ki ga scvre kot klobasico! Nedvomno neprimerno za starše, ki otrokom cenzurirajo celo Rdečo kapico …
In vendar je Dahla priporočljivo brati tudi, če nismo več otroci in nimamo otrok. Kajti zmeraj nas prestavi v čas, ko morda sicer nismo več verjeli v dedka Mraza, zato pa smo, morda čisto malo, verjeli v čarovnice, krokodile in velikane. V čas, ko smo bili ''nekje vmes''. Pa četudi je, kot bi rekel VDV, Veliki dobrodušni velikan, ''od takrat že toliko let, da jih ne bi znal preštet''.
Več o pisatelju in njegovih delih preberite na www.sanje.si ali pokličite na založbo Sanje: 01 514 16 28.
*Ana Barič Moder je prevedla knjigo Roalda Dahla Veliki dobrodušni velikan.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 26, oktober 2008.
