V raziskavi, ki jo je med starejšimi prebivalci Ljubljane, njihovimi negovalci in izvajalci storitev opravil Inštitut Antona Trstenjaka, so udeleženci opozorili na dejstvo, da v Sloveniji samo 5 % vseh starejših prebivalcev prebiva v domovih za starejše občane. Kljub temu se za njihovo bivanje namenjajo velika sredstva. Preostalih 95 % pa mora za svoja bivališča skrbeti sami. Očitno je, da to velja tudi za varnostne adaptacije njihovih bivališč, ki povečajo kakovost bivanja in varnost pred padci. Med starejšo generacijo so padci najpogostejši vzrok poškodb in hospitalizacij.
Verjetnost, da bo starejši človek najmanj enkrat na leto padel, je v starosti nad 65 let 30 %, nad 75 let 40 %, nad 85 let pa kar 50 %. Največ nevarnih padcev z najvišjo smrtnostjo se primeri v domačem okolju, kjer je prizadeti pogosto sam. Usoden je lahko en sam napačen korak in že majhen zdrs lahko staremu ali bolnemu človeku povsem spremeni življenje. Padcem se je v domačem okolju mogoče izogniti z nekaterimi ureditvami, ki v veliki meri povečajo varnost bivanja. Starejši človek v varno urejenem stanovanju ohranja samostojnost in aktivno vključenost v socialno ter kulturno okolje.
Kakšne so te ureditve, je razvidno iz priporočil, ki jih je za starejše stanovalce pripravilo avstrijsko ministrstvo za zdravstvo in zaščito potrošnikov in ki jih v nadaljevanju povzemamo. Priporočila so splošna ali pa se nanašajo na posamezne prostore v stanovanju. Veljajo predvsem za samostojne stanovalce. Za invalidne starejše so potrebne posebne in bolj specifične ureditve, še posebej v toaletnih prostor
Vsak starejši stanovalec naj bi se ravnal po naslednjih splošnih priporočilih:
- Vstopanje v neosvetljene prostore je nevarno, pa če so še tako domači! Tej nevarnosti se je najbolje izogniti s senzorskimi svetilkami.
- Kjerkoli v stanovanju je nevaren vsak dvignjen prag med podboji vrat in kakršnakoli nivojska razlika med prostori ali v njih. Obenem je to ovira pri premikanju z invalidskimi vozički, hojcami in drugimi pomagali.
- Vsa vrata naj bodo široka 90 cm, ne samo zaradi pohištva, tehnike in nakupovalnih vozičkov, ampak tudi zaradi premikanja z invalidskimi vozički in nosili reševalcev.
- Vrata naj se zaklepajo nad ključavnico, na notranji strani naj ne bo nobenih zaklepov, zapahov, »rigelčkov« in podobnega. Če do česa pride, to oteži hiter dostop!
- Okna naj se odpirajo preprosto, brez kljuk, ki zahtevajo razmišljanje ali podstavljanje stolov.
- Domofon naj bo v prostoru, v katerem se preživi večina časa, da pod pritiskom klica ni treba hiteti iz prostora v prostor.
- Tla, še posebej v stranišču in kopalnici, naj ne bodo gladka in zdrsna.
- Najbolj varne so copate s podplatom, ki ne drsi.
- Gube v preprogah in navzgor zavihani robovi ter vogali so lahko vzrok smrtnih poškodb!
###BANNER 5###
V posameznih stanovanjskih prostorih pa varnost bivanja povečajo naslednje ureditve:
Pri vstopu v stanovanjsko stavbo naj bo vhodni prag označen s posebno barvo. Stikala naj bodo v višini med 90 in 110 cm, za osvetlitev naj skrbijo senzorske svetilke. Če je do stanovanja treba po stopnicah (boljše je dvigalo), naj bodo visoke 16 cm, široke 30 cm in rahlo nagnjene nazaj. Imajo naj nedrsni rob, širok med 3 in 4 cm, na katerega se je mogoče s podplatom dobro opreti. Na obeh straneh naj bo ograja, ki prvo in zadnjo stopnico presega za 40 cm. Prva in zadnja stopnica naj bosta od podesta do podesta označeni s posebno barvo.
V kuhinji naj bo na voljo dovolj površin za odlaganje, kar olajša preglednost in poenostavi vzdževanje reda. Pri roki naj bo dovolj vtičnic za male gospodinjske aparate, po možnosti pa naj bo pult primereno visok tudi za sedeče delo.
V predsobi naj bo senzorska svetilka, stikala pa v prsni višini. Prtljago ali torbice naj se odlaga na polico za odlaganje, in ne na tla, kjer se lahko obnje spotaknemo. Iz istega razloga tudi čevlji in copate sodijo v omarico. Žlica za obuvanje naj bo dolga, med obuvanjem in sezuvanjem je bolje sedeti kot stati.
V kuhinji naj bo delovna površina pulta dobro osvetljena. Večji pult je boljši od manjšega, isto velja za umivalnik in pipo nad njim. Koš za odpadke naj ne bo v območju gibanja, ampak pod pultom, odkoder ga je mogoče zlahka potegniti. Tla naj ne drsijo, čistijo naj se zlahka in s priborom z dolgimi ročaji. Čim več naj se dogaja v višini sedenja, police, omarice, gorilniki, vtičnice in kuhinjski strojčki naj bodo zlahka dosegljivi. Hladilnik naj se odpira v prsni višini. Dobro je imeti čim več vtičnic, da ne pride do zmešnjave kablov. Izogibati se je treba visokim policam in omaricam, stopanju na pručke, stole, lestve in pogostemu sklanjanju.
V kopalnici in stranišču naj se vrata odpirajo navzven, da se lažje pride iz prostora. Ob vratih, najbolje na zunanji strani ali pa takoj za vrati, naj bodo stikala. Tudi v kopalnici je bolje imeti kak vtikač več kot manj. Nevarne so gladke ploščice, mokra tla in nivojske razlike. Posebno nevarne so kopalne kadi, zlasti za tiste, ki živijo sami. Prostorne tuširne kabine, v katerih je možno tudi sedeti, so primernejše. Na dnu kadi ali tuša naj bodo grobe gumijaste prevleke, ki se prisesajo na tla. Ob kadi, tušu in školjki stranišča ali bideja naj bodo oprijemala, vselej vertikalna in horizontalna. Pri čiščenju zob je bolje sedeti kot stati, isto velja za ličenje.
Spalnica naj ne bo založena s kovčki, zaboji, stoli in podobnim. Izogibati se je treba kosmatim in drsnim preprogam. Če je spodaj gladek parket, naj se preproge ob postelji nanj prilepijo. Tudi spalnica naj bo dobro osvetljena, zastrta svetloba je nevarna. Postelja naj ne bo prenizka ali previsoka, najprimernejša višina je med 45 in 50 cm, ležišče naj ne bo premehko in se ne sme pogrezati ob vstajanju ali uleganju. Telefon, ki naj ga bo s postelje mogoče zlahka prijeti, naj bo na stabilni nočni omarici ob postelji. Iz postelje naj bo tudi mogoče prižgati ali ugasniti luči v prostoru. Prehod med omarami in posteljo naj bo širok vsaj 150 cm. Veliko starejših hodi ponoči na malo potrebo. To je lahko zelo nevarno, če so na poti do tja stopnice ali nivojske razlike. Najbolj varno je, če je tudi stranišče v istem nivoju, pot do tja pa dobro osvetljena s senzorsko svetilko.
Dnevni prostor, v katerem se prebije največ časa, naj bo dobro osvetljen. V ustrezni višini naj ima dovolj stikal in vtičnic. Kabli sesalcev, luči, televizije, radia, likalnika itd. naj ne ležijo po tleh, ampak naj bodo pritrjeni na steno s pritrdili. Sedežne garniture naj bodo v naravni višini sedenja. Ni treba, da se vanje pogreznemo in se z njih stežka pobiramo. Najboljši so stoli z naslonjali za obe roki, ki se jih ob vstajanju ali usedanju lahko oprimemo. Preproge naj bodo pritrjene, brez gub in zavihkov, ali pa naj bo prostor brez njih, zlasti še če stanovalec pri premikanju uporablja pomagalo. Karnise naj bo pri snemanju zaves možno spustiti in jih potem spet potegniti navzgor. Lepo je, če ima dnevni prostor peč na drva, vendar je centralno ogrevanje neprimerno bolj varno. Peč zahteva vsakodnevno čiščenje, odnašanje pepela, prinašanje drv in podobno. Za starejše stanovalce je bolj varno, če v pečeh ne kurijo.
Vprašanje je, ali danes še potrebujemo založeno shrambo z visokimi policami, s katerih je mogoče sneti kozarce, lončke ali škatle le s pomočjo stola ali stanovanjske lestve. Dober občutek založene shrambe se lahko konča s poškodbo v bolnišnici in s posledicami, ki pomenijo konec samostojnosti ali odhod v dom. Tudi garaže naj ne bodo do vrha založene z raznimi policami, orodjem, kolesi in podobnim. Povsod naj veljajo na začetku omenjena splošna načela.
Statistike kažejo, da je med starejšimi z ustreznim načinom življenja, prilagoditvami stanovanj in vzgojo padce mogoče zmanjšati kar za polovico. To ne predstavlja le ogromnega prihranka za zdravstvene zavarovalnice, ampak se v povprečju podaljša tudi trajanje zdrave in aktivne starosti.
