V začetku je bila beseda. Če je bila topla, je imel gotovo Ježek prste vmes.
Nekako tako se je zapisalo knjigi Preprosta ljubezen na rob. Bilo je pred natanko desetimi leti. Imel sem privilegij, da sem mogel sodelovati pri odkrivanju Ježkove pozabljene poezije. Knjiga pesmi, ki je naš jezik presvetlila z osupljivo ljubeznijo in skrbjo, je bila prva knjiga založbe in Sanjam je dala prvi polet. In jim nato pomagala uresničevati vse drznejše sanje … Krhko snovje misli, ki prijateljuje z domišljijo, ki se upa dotikati neba, se tako spreminja v resničnost. In znova lahko preverimo, kako misli in sanje v resnici ustvarjajo, pa tudi spreminjajo svet.
Če bi tedaj, pred davnimi leti, poznali Tjašo Koprivec*, bi jo pridružili Ježku, prav tja, v začetek sveta. V njenih besedah, ki jih kakor Ježek tudi sama najraje izreka v živo, je toliko prav tiste srčnosti in topline, že kar poslanstva, ki oživlja jezik in osmišlja življenje v njem. Tisti, ki smo v tem poslušanju tudi nekoliko poklicno, vemo, da tako občutljivi in samosvoji, obenem pa jasni in čisti glasovi le redko spregovarjajo. In kadar se oglasijo, so pogosto obsojeni na nerazumevanje, trpkost in molk. Pogled v našo polpreteklost nam odkrije sliko, v kateri se tudi danes lahko ogleda spačeni obraz našega časa: Trubar in Prešeren sta žrtvovala, kar sta imela in več, kakor sta imela, da bi mogla glasu, ki sta mu srčno zaupala, v svojem jeziku zagotoviti žarek upanja. Ježku pesniku je za časa življenja komaj izšla kaka knjižica, do zadnjega so v njem prepoznavali le komedijanta. Da gre za enega najžlahtnejših umetnikov, kar smo jih kdaj imeli Slovenci, je opazil komaj kdo, pa najbrž nobeden od tistih, ki se postavljajo z zastavami Literature ali Kulture.
Drzne v besedi so nekoč preganjali, neredko križali ali jih sežigali na grmadah. Današnji čas jih kaznuje tako, da jih pušča v molku … komaj nebo ve, koliko čudovitega, kar bi utegnilo biti nepozabno tudi za nas, ostaja v tišini. A tudi nebo se kdaj prebudi … v tistih, ki zmorejo pogum in občutljivost in dovolijo, da skozi najkrhkejše v njih spregovori nebo.
Sanje danes, hvalabogu, niso le sanje, marveč tudi založba ... ki se trudi biti zvesta načelom, iz katerih izhaja in ki presegajo samopašne samoumevnosti.
In tako tudi ni naključje, da knjiga Naj ostanejo le konci prstov in zrna rose izhaja prav ob desetletnici Preproste ljubezni. Ki ji je sestra po srcu, besedi, ki ožarja s svetlobo srca, ki se poraja prav na Ježkov rojstni dan ... in s srebrnim imenom.
Ježek je porekel, da njegovih pesmi in zgodb ni mogoče zajeti med platnice knjig. Da žive le v vsakokratnem izvajanju.
Da ... pozabljamo preprosto resnico, da je beseda najpoprej glas in še prej srce; da v njem biva, da se v njem napaja in se vrača vanj. To sporočilo v polni meri razkrije že prvi veliki antični pesnik: slep je pesmi pel. In ker se danes poezija, vse drugače kakor glasba, prebira predvsem iz črkovnih zapisov, je njen glas vse tišji, krog zbranih vse ožji in njen smisel klican na zagovor. Poezija pač ne more biti le črka, ki jo edinole bralčeva domišljija oživi v glas. Resnična poezija si zasluži glas, ki ga oživi stradivarka v rokah mojstra. In stradivarka v poeziji ... je človek, z vsem srcem, z vsem, kar je on sam.
Resnični mojster, eden največjih slovenske umetniške besede, Stane Sever, je dejal, da studijski mikrofon pri poeziji neusmiljeno razkrije, kaj se tisti hip dogaja v duši in srcu recitatorja … Zato je resnično veselje poslušati nekoga, ki govori iz ravnotežja duha in srca. Zato je doživetje poslušati Tjašine gibke pesniške izreke: saj prekipevajo od obilja lepote, navdiha in srčnosti. S pridržanim dihom sledimo skozi tančine svetov, ki jih razkriva.
Le redki so, ki jim uspe zadržati duha in drznost, da vstopijo v prostorja molka, ki ga varujejo mrki stražarji Samoumevnosti pod nevidno taktirko Strahu, Pohlepa in Prevzetnosti. Ki se pred nepovabljenimi spremenijo v zmaje in leve, pred kakršnimi trepečejo pravljični junaki.
Tjaša neustrašno stopa v sredino dežele molka, ki se razteza daleč v deželo Zunaj in sega globoko v deželo Znotraj. Zvesta vzgibu lepote, pravičnosti, iskrenosti, resnicoljubnosti prebuja milozvočja in zdravilno preprostost, iz kakršne je stkan človek, življenje sámo.
Čistost njenega izraza ima čarodejno moč: besedam in jeziku vrača zaupanje; črkam, ki sestavljajo najlepše besede, ki so ničkolikokrat zlorabljene in nalagane, vrača pomen. Vrača zaupanje v tisočkrat zlomljena glas in govorico. Vrača zaupanje v življenje, v sonce in veter. V občutljivost, smelost in ljubezen. In tke nevidni temelj človeka sedanjosti, človeka, ki sme in more upati vase.
Da, Tjaši se nasmiha nebo. Z glasovi, ki jih zibljejo angeli. S pripovedmi, ki vztrepečejo v dotiku zemlje in neba.
Če je knjiga zatočišče, nemo svetišče in domovanje glasu, tedaj je zvočni album drevo, razprostrto nad njim; v njegovem zavetju šumijo pripovedi. Koliko dragocenih žarkov hrani za ta čas!
*Besedilo je posvečeno pesniški zbirki Tjaše Koprivec NAJ OSTANEJO LE KONCI PRSTOV IN ZRNA ROSE. S to knjigo Založba Sanje začenja zbirko SREBRNI GLAS, v kateri sta združena tiskana knjižna oblika ter zvočna knjiga z vrhunsko interpretacijo. Več o avtorici in zbirki preberite na www.sanje.si
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 18, januar 2008.
