Kot je razvidno iz naslova, je zopet nekdo naročil nemogočo stvar. Oziroma izrazil željo. Željo po receptu, kako naj v dvajsetih minutah skuha obrok, recimo mamica, ki nima časa. Če človek nima časa, kje potem najde ravno tistih dvajset minut za kuho, če jih nima? Oziroma, koliko časa človeku potem sploh ostane za samo dejanje prehranjevanja? Deset minut? Dvajset minut? Ali pa je mogoče vse skupaj že všteto?
Naročnik pri dajanju naloge ni bil specifičen in pričakuje vse kaj drugega kot pa ravno kratko razmišljanko o prehitrem prehranjevanju. Seveda obstajajo kuharski mojstri, ki na televizijah v pol ure pripravijo odlične in zdrave obroke. Vendar moramo biti pozorni na to, da imajo večino stvari že pripravljenih. Nobena solata ni črna od prsti, noben korenček in krompir nimata črnih pikic, ki bi jih bilo treba še natančno izrezljati, tudi čebula bi že znala biti sesekljana.
V dvajsetih minutah še v gostilnah včasih ne dobiš jedi na mizo, čeprav je to moj prvi predlog, ki mi pade na pamet, kako skuhati v dvajsetih minutah. Namreč, tu sem ekspert in vam priporočam isto. Sam imam rad vsaj dvajset mirnih minut med jedjo, zato imam v telefonu spravljeno telefonsko številko gostilne, kjer najpogosteje jem, če ne kuham sam. Na poti proti gostilni pokličem, prijazni natakarji mi povedo, kaj je na meniju, in čez pet minut me na mizi že čaka vsaj prvi del kosila ali malice.
Ker naročnik še vedno vztraja, da je treba nekaj skuhati v dvajsetih minutah, predlagam, da hrenovke po prevzemu iz ovoja splaknete pod tekočo vodo in jih daste v kozico z mrzlo vodo. Pristavite na plin in ko voda zavre, še malo počakate in servirate na plitev krožnik s kosom ali dvema kruha. Če bi radi bolj kompleksno malico, potem kupite hrenovke s sirom, poleg se zelo prileže kakšna mamina ali babičina vložena paprika in obvezni dodatki: gorčica, kečap, majoneza.
V dvajsetih minutah lahko tudi prepražite nasekljane pol čebule na olivnem olju in na kose v čebulo zrežete še svežo papriko in paradižnik. Solite, poprate, dodate malo svežega origana in timijana ter še toliko pražite, da nekoliko vode izhlapi in se paprika vsaj malo omehča. Nato v teflon ubijete jajce ali dve in naredite vmešana jajčka s satarašem. S kosom kruha dobimo spet odlično malico, ki pač ni za vsakokrat, ko imamo samo dvajset minut časa, in še omejeni smo na letni čas.
Pozimi bomo v dvajsetih minutah skuhali kranjsko klobaso ali pečenico in si v možgane pognali več veselega hormona kot s pol tone čokolade, vendar moj naročnik še vedno ni zadovoljen. »Sicer je kuhano v dvajsetih minutah, vendar je še vedno preveč nezdravo,« pravi. »Daj pomisli malo, mamice, ki bi rade v dvajsetih minutah skuhale nekaj najbrž zdravega.« Oprosti, ampak od kdaj pa mamice ne marajo več pečenic in kranjskih klobas?
Ampak ker naročnik vztraja in ker vidi, da me bo moral priganjati, da bo spravil nekaj iz mene, se enostavno vdam in mu razložim. Poglej, naročnik, v dvajsetih minutah lahko pripraviš testenine, špagete, makarone, fosile, polžke, ampak nikakor lazanje. Testenine skuhaš v petnajstih minutah maksimalno, če je voda bila še mrzla, ko si pristavil lonec. Vmes lahko narediš omako, ki bo najbrž zelo pusta in se ne bo kaj prida kuhala. Za omako lahko uporabiš kak že pripravljeni pesto ali pa narežeš rukolo na manjše konce in skupaj z dvema žlicama margarine vmešaš v še vroče testenine. Posoliš in se pomastiš. Vidim, da naročnik zadovoljno kima in čaka na še več.
Ker naročnik misli resno, se odločim za univerzalno formulo, ki gre takole. Vedno bo edini hitri obrok iz testenin. Konec univerzalne formule. Karkoli imate sveže zelenjave, lahko v dobrem loncu ali kropu če ne že malo skuhate, pa vsaj zblanširate na kose zrezane sveže zelenjave. Skupaj z žlico olivnega olja ali margarine lahko to zelenjavo vedno zmešate v testenine.
Če imate meso od včeraj, ga narežite na kockice, vsujte v makarone in začinite kot solato. Če imate kaj navadne solate, jo seveda dodajte, vsekakor pa ohladite makarone s petimi do sedmimi ledenimi kockami, ker bo to najhitreje in nimamo veliko časa.
Najboljši špaget je pa še vedno bil tisti s pršutom, olivami in kaprami, pri čemer pazimo na slanost, ker je lahko hitro preveč, zato niti kropa ne solimo. Na koncu v špagete vmešamo vse sadeže in na trakove narezan pršut.
Ker se meni počasi odpira, naročnik pa je vedno bolj zadovoljen, me previdno ustavlja v navalu pripovedovanja in treplja po ramenih, češ, saj je šlo. Ja je šlo, samo ne priporočam tega vsak dan, je preveč stresno. Tega pa v času malice in kosila res ne rabimo in tukaj pride prav staro koroško reklo: »Treba se je znat dov vsest.« Vsaj pri hrani.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 57, november 2011.
