Koga lahko prizadene ustni zadah?
Ustni zadah je pogosta težava in lahko prizadene ljudi vseh starosti. Ko nastopijo hude in dolgoletne težave, lahko zmanjšajo osebno samozavest in socialne stike.
Kaj je najpogostejši vzrok ustnega zadaha?
Ustni zadah ob prebujanju je značilen pojav, vendar navadno to ni resnična halitoza. Vzrok za dolgoleten ustni zadah so najpogosteje bolezni, povezane z ustno votlino, manjkrat pa so dežurni krivci nosno-žrelne bolezni. Najverjetnejši vzrok ustnega zadaha je kopičenje ostankov hrane in oblog na zobeh in jeziku zaradi slabe ustne higiene.
To ne povzroča samo neprijetnega zadaha, ampak lahko tudi najrazličnejše bolezni obzobnih tkiv.
Neprijeten ustni zadah se med boleznimi obzobnih tkiv najpogosteje pojavlja pri bolezni samih dlesni (gingivitus) pa tudi pri kroničnem parodontitisu, ki ga zaznamuje postopna izguba vseh obzobnih tkiv. Glavni vzrok za obe bolezni so postopno nalagajoče se zobne obloge, ki ostajajo na določenih mestih dolgo časa neodstranjene. Tako se ustvarijo odlični pogoji za rast bakterij, ki destruktivno vplivajo na okoliška zobna tkiva.
Povzročitelj ustnega zadaha je lahko tudi pomanjkljivo in slabo čiščenje ustne votline zaradi suhih ust (kserostomije). Nekateri dokazi celo kažejo, da lahko nošenje zobne proteze včasih povzroči ustni zadah, čemur je verjetno vzrok povečana vloga ostankov hrane (debrisa) na jeziku.
Kateri vzroki za ustni zadah še obstajajo?
Blag prehodni ustni zadah se pogosto pojavi po spanju. Pravijo mu »jutranji ustni zadah«. Ta je bolj pogost pri ljudeh z neprehodnostjo nosne votline – na primer zaradi okužbe zgornjih dihal – ali ko ljudje spijo v vročem in suhem okolju. Prehodni ustni zadah lahko nastane tudi po zaužitju hlapne hrane, npr. česna, čebule ali začimb. Takrat sapa prevzame drug vonj, ki lahko traja več ur. Enako je s tobakom in alkoholom, ki sta prav tako lahko povzročitelja slabega zadaha.
Ustni zadah lahko povzroči okužba dihal, ki je posledica nosnih sinusov ali izločkov, ki prehajajo prek nosne v ustno votlino oz. v požiralnik. Do okužbe pogosteje pride pri ljudeh, ki dihajo pretežno skozi usta. Eden od vzrokov ustnega zadaha je tudi vnetje mandljev (tonzilitis). Tujki v nosu lahko prav tako vplivajo na neznačilen vonj sape. Vzroki neprijetnega zadaha pa so lahko tudi vnetje malih dihalnih poti (bronhiolitis) in druge pljučne infekcije, na primer rak.
Neprijeten zadah le redko povzročajo sistemska obolenja – v teh primerih je lahko zadah znak resne bolezni (vključno z nediagnosticirano sladkorno boleznijo tipa 1). Znano je, da infekcija z Helicobacter pylori povzroča značilno subjektivno spremembo ustnega vonja. Zdravila pa le zelo redko povzročijo neprijeten zadah.
Dolgoleten neprijeten ustni zadah in telesni vonj sta lahko posledica določenih genskih motenj, kot je nezmožnost presnavljanja trimetilamina (trimetilaminurija). Neprijeten vonj nastane zaradi presežka trimetilamina. Ta namreč proizvaja oster vonj amonijaka, ki je podoben vonju po gnilih ribah. Tak vonj je prisoten tudi v bolnikovem urinu in znoju, zato je bolezen zelo neprijetna.
Nekateri pacienti se pritožujejo nad zadahom, čeprav jim zdravnik niti z objektivnimi testiranji ne potrdi diagnoze ustnega zadaha. To je lahko posledica blodnje ali strahu pred ustnim zadahom (monosimptomatska hipohondriaza – halitofobija). Takšni ljudje si pogosto napačno razlagajo dejanja drugih, in sicer kot znak, da je z njihovim zadahom nekaj narobe. Sčasoma se ti bolniki lahko začno vesti tako, da skušajo omejiti težavo, ki si jo namišljajo: na primer pokrivajo si usta, ko govorijo, izogibajo se drugim ljudem in socialnim stikom. Ljudje s halitofobijo pogosto postanejo obsedeni s čiščenjem zob in jezika, zatekajo se k žvečenju žvečilnih gumijev ter uporabi ustnih pršil v upanju, da zmanjšajo zadrego.
Kako se zdravi halitoza?
V veliki večini (približno 80 do 85 odstotno) ustni zadah ni sistemskega izvora, ampak je povezan neposredno z ustno votlino in bakterijami. Torej je naprej treba skrbeti za odlično ustno higieno. Poleg zobne ščetke, zobne nitke in medzobnih ščetkic ne smemo pozabiti na strgalo jezika. Prav ta predel je v večini primerov glavni krivec za ustni zadah.
Skratka, poskrbeti moramo, da zmanjšamo koncentracijo bakterij (predvsem gramnegativnih). Te namreč pri presnovi izločajo žveplove in dušikove spojine, ki imajo vonj po gnilih jajcih. Zato je priporočljiva še uporaba ustne vode s klorheksidinom. Na tak način lahko najbolje preprečimo ali uničimo rast oz. prisotnost omenjenih bakterij (bakteriostatični in baktericidni učinek).
Ustni zadah je lahko zelo trdovraten. V takih primerih bolnikom priporočam, da se o težavi pogovorijo tako z osebnim zdravnikom kot tudi z zobozdravnikom. Tudi prijatelji so lahko velik motivator pri zdravljenju te bolezni. S skupnimi močmi lahko preprečimo ali vsaj blažimo neprijetnosti, ki jih tak pacient doživlja.
Zato krtačko med zobe, zadahu pa pot pod noge!
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 68, december 2012.
