Toni Šikonja je pri dvanajstih letih izvedel, da ima sladkorno bolezen. »Do takrat o tej bolezni nisem vedel popolnoma ničesar, čeprav sem imel kar nekaj simptomov diabetesa: bil sem nenormalno žejen, spil sem celo do pet litrov tekočine dnevno, močno sem shujšal, vid se mi je poslabšal. Da je nekaj narobe, je »pogruntala« soseda. Po pregledu pri zdravniku sem doživel hud šok. Povedal mi je, da imam diabetes tipa 1, mi takoj predpisal injekcije, popolnoma prepovedal sladkarije in me poslal v ljubljanski Klinični center. Hitro mi je bilo jasno, da zadeva ni hec,« se spominja danes 31-letni Toni.
Spoznal je, da je imel vse znake diabetesa, vendar jih ni prepoznal, ker te bolezni v družini niso poznali. V bolnišnici je bil deset dni. Z mamo in sestro so šli v šolo za seznanjanje o življenju s sladkorno boleznijo, pripomočkih in prehrani. Spominja se svojih prvih injekcij inzulina: »Zelo velike so bile, za pripravo sta bili potrebni dve roki, torej si pri tem nujno potreboval pomoč druge osebe».
« Kar za nekaj časa se je življenje Tonijeve družine obrnilo na glavo: »Bolezen smo zelo težko sprejeli. Kar nismo in nismo se mogli sprijazniti s tem, da ima nekdo v naši družini diabetes. Kljub temu smo dajali vse od sebe, da sem živel kar najbolj normalno. Spominjam se, da mi je predvsem mama z veliko skrbnostjo pripravljala obroke.«
V osnovni šoli so vsi vedeli, da ima diabetes, saj je Metlika, kjer je živel, majhen kraj. Toni je še danes hvaležen za takratno izredno podporo učiteljev in sošolcev. »Dobil sem prostor za injiciranje inzulina, saj tega zaradi higienskih razmer nisem mogel početi na stranišču. Šola se mi je popolnoma prilagodila glede ur obrokov, saj sem moral jesti ob točno določenem času. Srednja šola mi je glede tega veliko manj pomagala, zato sem bil pod večjim stresom in doživel sem prvi zaplet. Dobil sem ketoacidozo (zaplet zaradi pomanjkanja inzulina zaradi okužbe in nepravilno ali slabo zdravljene sladkorne bolezni),« pripoveduje Toni. Poleg tega se mu je pokvaril aparat za merjenje sladkorja, zato ni vedel, da kaže bistveno nižje vrednosti sladkorja v krvi od dejanskih. Zaradi težav z ledvicami je pristal v bolnišnici.
»Moj zdravnik je bil dr. Tadej Batellino, ki me je dobesedno »stresel«. Brez olepševanja mi je povedal, da bom moral sladkorno bolezen sprejeti, se ji posvečati in jo nadzorovati, sicer bom doživljal stalne zaplete zaradi bolezni in bo moje življenje postalo kalvarija. Mogoče se sliši kruto, a točno to sem takrat potreboval. Zahvaljujoč temu, sicer ostremu razgovoru sem do bolezni razvil čisto drugačen odnos. Dr. Batellino je poskrbel tudi za drug, boljši sistem za vbrizgavanje inzulina, t. i. Pen, ki omogoča injiciranje inzulina kjerkoli, saj je igla fiksna in je higiensko bolje zaščitena. Predpisali so mi tudi drug, kratkodelujoči inzulin, ki sem si ga dajal pred vsakim obrokom, zvečer pa še dolgodelujočega,« opisuje Toni.
Danes je prepričan, da so ta nov pogled na diabetes, ki mu ga je predstavil dr. Batellino, nov način injiciranja in nov inzulin, s katerim je lahko izvajal stalno korekcijo ravni sladkorja, dvignili kakovost njegovega življenja na popolnoma novo raven. »Takrat sem imel 18 let, začel sem študirati, poleg tega pa sem v svoje življenje vnesel šport. To je bila ena najpomembnejših in najboljših odločitev v mojem življenju. Športna aktivnost niža raven sladkorja, posledično si injiciraš manj inzulina – na primer večerna športna dejavnost vpliva na vrednost sladkorja še vso noč. Če se s športom ukvarjaš večkrat tedensko, se količina skupno injiciranega inzulina močno zmanjša. Spominjam se, da sem količino inzulina zmanjšal za približno tretjino. Na vsakem naslednjem zdravniškem pregledu so ugotovili, da imam bolje urejen diabetes kot prejšnjikrat – zaradi nižje ravni hemoglobina. Zato so bili tudi izvidi ledvic vse boljši in boljši. Z ledvicami sem imel namreč največ težav, imel sem stalno previsoko vrednost beljakovin v ledvicah. Izboljšal se mi je tudi vid in vsekakor tudi splošno počutje,« pravi Toni.
Tonijevi nasveti za življenje z diabetesom:
- Sprejmite bolezen, se sprijaznite z njo in z njo enostavno živite.
- Živite kot prej – kljub diabetesu lahko kdaj pa kdaj pojeste malo sladkorja.
- Nadzorujte in uredite svojo prehrano: pomembno je, kaj in kdaj jeste.
- Spodbudite družino k podobni prehrani – koristna je za vse.
- Bodite telesno aktivni in živite zdravo.
- Največja ovira do urejenega diabetesa je stres.
- Bodite zadovoljni s svojim življenjem!
Pred desetimi leti je spoznal Mojco, s katero sta postala par. »Odkar sem z njo, se je moje življenje še izboljšalo. Zagotovo na to vpliva občutek sreče,« meni Toni in dodaja: »Poglavitno pa je, da je Mojca podrobno seznanjena z mojo boleznijo in na svoj način skrbi zame.«
Danes je pacient dr. Andreja Janeža, ki mu je pred dobrim letom svetoval uporabo inzulinske črpalke. Črpalka avtomatično dovaja inzulin glede na potrebe njegovega telesa in prehrane. Toni je kar pol leta posvetil spoznavanju črpalke, saj ta svojo funkcijo brezhibno opravlja samo, če ji posreduje prave podatke o izmerjeni vrednosti zaužitih ogljikovih hidratov. Ena od prednosti črpalke je možnost stalnega nadzora količine vnesenega inzulina, saj lahko po potrebi inzulin dodaš ali dovajanje prekineš. »Res elegantno in za urejanje bolezni neprecenljivo. Nekega dne, ko bom imel še podkožni merilec sladkorja in bo črpalka avtomatično dozirala inzulin, bo krog sklenjen. Takrat bo tako, kot da bi izven telesa nosil žlezo trebušne slinavke,« napoveduje Toni Šikonja, ki danes živi v Ljubljani.
Po premisleku doda: »Šele zdaj, ko sem vam zaupal svojo zgodbo, sem pravzaprav dojel, kakšen napredek na področju zdravljenja sladkorne bolezni je dosegla tehnologija v sodelovanju s farmacijo.«
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 67, november 2012.
