December je mesec praznovanj, veselja, obdarovanj in izrekanja dobrih želja. Žal pa je mesec december za mnoge vse prej kot to – je mesec največje osamljenosti in žalosti. Mnogi med njimi so bolni in bijejo svoj zadnji boj v življenju. Zanje novo leto ni konec starega in začetek novega, ker vedo, da jih ne bo več med nami. Njihova novoletna želja je umirati kar najbolj humano, brez bolečin in v krogu svojih najbližjih.
Z zdravnico asist. Urško Lunder, dr. med., eno redkih strokovnjakinj s področja paliativne oskrbe pri nas, smo se pogovarjali o skrbi za bolnike z neozdravljivo kronično napredovalo boleznijo. Urška Lunder ni le zdravnica, ampak je ženska, ki svoje delo opravlja s srcem in dušo, iz katere veje človeška toplina, kar je danes skoraj redkost. Je zdravnica, ob kateri pomisliš, da ti ne more biti nič hudega, če zate skrbi ona. Iz njenih ust umiranje in smrt nista slišati kot nekaj, česar bi se morali bati, ampak kot nekaj najbolj naravnega in človeškega. Dr. Urška Lunder je zdravnica z znanjem in veščinami, ki bi jih moral deloma obvladati vsak zdravnik – čeprav sama pravi, da veščine niso pomembne, kadar se znajdemo ob umirajočem. Najpomembnejša je človeška pristnost ter to, da prisluhnemo notranjemu glasu in posvetimo svoj čas bližnjemu, ki ga izgubljamo.
Asist. Urška Lunder, dr. med., je vodja paliativnih aktivnosti v Kliničnem oddelku za pljučne in alergijske bolezni – Bolnišnici KOPA Golnik.
Pogovarjala se je Eva Esih.
Veliko ljudi ne ve, kaj je to paliativna oskrba. Nam lahko na kratko razložite ta pojem?
To je oskrba bolnika z neozdravljivo kronično napredovalo boleznijo in njegovih bližnjih. S paliativno oskrbo lajšamo bolnikove telesne, psihosocialne in duhovne probleme ter izboljšamo kakovost življenja. Bolnika obravnavamo zelo individualno. V obravnavo so vključeni tudi svojci, saj sodelujejo pri odločanju in negi bolnika.
Za izvajanje paliativne oskrbe je potreben tim strokovnjakov. Kateri strokovnjaki sodelujejo njem?
V paliativnem timu sodelujejo zdravnik, medicinska sestra, socialni delavec, psiholog, fizioterapevt, dietetik, in če je treba, tudi delovni terapevt ter duhovnik tiste vere, ki ji pripada bolnik, ter seveda prostovoljci.
Ali paliativno oskrbo izvajate le v bolnišnicah ali tudi na domu?
Mesto paliativne oskrbe je povsod tam, kjer umirajo bolniki. Žal skoraj 60 odstotkov ljudi od okoli 20.000, ki jih na leto umre pri nas, umre v ustanovah, čeprav si večina bolnikov želi umreti v domačem okolju. Paliativna oskrba naj bi se torej izvajala v bolnišnicah, domovih za starejše občane in tudi na domu.
Kako dobro razvito je področje paliativne oskrbe pri nas? Obstajajo kazalniki, s katerimi lahko ugotavljamo njeno razvitost, in kateri kazalniki so to?
Podatkov, kako se godi bolnikom in svojcem neposredno, nimamo, saj jih je zelo težko zbrati. Razvitost paliativne oskrbe lahko merimo z nekaterimi posrednimi kazalniki, kot so poraba opioidov na prebivalca, število organizacijskih enot in strokovnjakov, ki zagotavljajo specialistično paliativno oskrbo ter odstotek smrti na domu. Z intenzivnim izobraževanjem in organiziranjem različnih delavnic se izboljšuje predpisovanje opioidov . Dosegli smo že povprečje evropske porabe in ga celo presegli. Zdravljenje bolečine je na višji ravni kot v preteklosti, celostni pristop k bolniku, ki ga omogoča interdisciplinarni tim strokovnjakov, pa moramo še izboljšati. V Sloveniji je zelo malo strokovnjakov in organizacijskih enot, kjer zagotavljajo paliativno oskrbo. Premorejo jih le bolnišnica Golnik, Onkološki inštitut in bolnišnica Jesenice ter seveda Hospic. Veliko zanimanje za izobraževanje in organizacijo paliativnih timov je tudi v drugih okoljih, na primer v bolnišnicah Maribor, Topolšica, Murska Sobota, Ptuj, Brežice in še mnogih drugih. Če želimo zvišati odstotek smrti na domu, bi morala biti mreža osnovnega zdravstva dobro podprta s strokovnjaki paliativne oskrbe, kar pa v Sloveniji trenutno še ni organizirano.
Kakšna je vloga osebnega zdravnika pri paliativni oskrbi?
Njegova vloga je zelo pomembna. Nekateri med njimi se poglobljeno ukvarjajo s paliativno oskrbo, drugi se pa sploh ne. Paliativna oskrba v osnovnem zdravstvu ni dobro organizirana, standard potrebnega znanja za to delo ni določen. Za izvajanje paliativne oskrbe v osnovnem zdravstvu nimamo niti organizacijskih zmožnosti, saj je marsikje zaradi pomanjkanja splošnih zdravnikov neizvedljivo, da bi jim naložili še to odgovornost.
Ali je za paliativno oskrbo poskrbljeno tudi na ravni države ali je to bolj odvisno od posamezne bolnišnice?
Upamo, da bomo z novimi strokovnjaki na odgovornih mestih dosegli, da bo nacionalni program paliativne oskrbe, ki je tik pred razpravo v parlamentu, uspešno sprejet. Zagotoviti moramo tudi finančna sredstva, ki so vedno nujno povezana z novimi organizacijami.
Prebrala sem, da tudi na ljubljanski medicinski fakulteti uvajate oz. ste uvedli predmet »The Healer's Art«, kar v prevodu pomeni umetnost zdravljenja. Pri tem predmetu bodoči zdravniki v zgodnjih letih svojega študija proučujejo svoj odnos do bolezni, izgube in smrt ter vzpostavijo smisel svojega prihodnjega dela na bolj humanističen način. Kakšen je odziv študentov, mladih bodočih zdravnikov na ta predmet?
To je bil poskusni izbirni predmet pri Katedri za javno zdravje Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in odziv študentov je bil izjemno dober. Pogovarjali smo se o celostnem, bolj človeškem pristopu k bolniku, kjer nismo strogo osredotočeni samo na analizo in raziskovanje vzrokov za bolezen. To so vsebine, ki jih v študiju medicine zelo primanjkuje in predmet so imeli študentje izredno radi. Žal pa nam za izvajanje predmeta fakulteta ni zagotovila nobenih finančnih sredstev in smo ga morali opustiti. Šlo je predvsem za stroške materialov, ki smo jih zagotavljali študentom – knjige in zbirka člankov, vsi ostali sodelujoči smo delovali prostovoljno v večernih urah. Dokler ni podpore na osnovni ravni, je za ta predmet očitno še prezgodaj.
Ali potekajo izobraževanja tudi za starejše zdravnike? Sočutje in skrb za druge je eno glavnih poslanstev zdravniškega poklica. Pa vendar naj bi kar 80 % pritožb, ki prihajajo na Zdravniško zbornico Slovenije, omenjalo ali poudarjalo neprijazen odnos zdravnikov do bolnikov ali svojcev.
Za zdravnike izvajamo dvodnevne delavnice z naslovom Sporočanje slabe novice. Na teh delavnicah se zgodi mnogo več, kot obljublja naslov. Z uprizarjanjem situacij iz resničnega življenja se komunikacijskih veščin učimo na praktičen način. Ne gre samo za učenje in pridobivanje novih veščin, ampak za širjenje stališč do bolezni, drugačnosti, posebnih želja ter do minevanja in smrti. Za delavnice je zelo velik interes, vendar nam zmanjkuje časa za vse, kar bi na tem področju lahko naredili.
Kaj pa komplementarna in alternativna medicina? Ali pri slovenskih zdravnikih obstaja zanimanje za to vrsto medicine in ali jo sploh sprejemajo?
Zagotovo se ob diagnozi neozdravljiva bolezen večina ljudi pozanima, kaj bi še lahko storili. Verjamem, da skoraj ni bolnika, ki se s tem še ni seznanil, zato bomo morali tudi zdravniki vedeti več o različnih metodah, ki so bolniku lahko v podporo v času zdravljenja. V bolnišnici na Golniku zaradi povpraševanja bolnikov večkrat prosimo naše farmacevte, da določene stvari raziščejo v strokovni literaturi. Verjamem, da je na tem področju potrebno večje sožitje in poznavanje različnih načinov in izdelkov, ki so na trgu. To je tudi odgovorno ravnanje v medicini. Nikakor ne smemo vsega zanikati in zavračati, še preden to sploh spoznamo.
Ali mislite, da je sposobnost sočustvovanja in na »pravilen« način sporočiti težko novico bolniku ali svojcem že v človeku samem ali se je mogoče tega tudi naučiti?
Profesorica Ann Falkner, začetnica učenja komuniciranja v Angliji, deželi z dolgo tradicijo dobrih komunikacij v zdravstvu, ocenjuje, da ima približno tretjina ljudi prirojene dobre veščine komuniciranja, ena tretjina se tega lahko nauči, preostala tretjina pa kljub trudu teh veščin ne more izboljšati. S takim pogledom sem postala strpnejša tako do sebe kot do drugih. Lažje mi je tudi pri poučevanju, saj se zavedam, da je le ena tretjina ljudi dojemljivih za učenje. Res pa je tudi, da enkratna delavnica ni dovolj, potreben je daljši proces učenja.
Kako ste se vi odločili za delo v paliativni oskrbi? Ali nam lahko zaupate kakšno osebno izkušnjo?
Najmočneje me je zaznamovalo umiranje mojega očeta, ki je zbolel za rakom jezika. V štirih letih preživljanja te bolezni me je nehote poučil, kaj vse je v paliativni oskrbi potrebno. Tega znanja takrat v Sloveniji ni bilo na voljo. Njegova bolezen je bila še posebno dramatična, saj je sčasoma, ko je bil večkrat operiran in obsevan, izgubljal svojo podobo obraza, sposobnost komuniciranja z okolico, ne nazadnje tudi svojo vlogo v družbi. To je bila zame velika lekcija in želela sem si, da bi o tem področju vedela več. Takrat sem sodelovala pri transplantacijah kostnega mozga. Soočali smo se z bolniki, pri katerih se kostni mozeg ni prijel in za katere smo vedeli, da bodo umrli. Takrat se mi je zazdelo, da bi moral biti to eden najbolj človeških trenutkov v življenju, tudi od medicine.
Kaj svetujete svojcem bolnikov, ki so neozdravljivo bolni? Ali lahko neozdravljivemu bolniku pokažemo, da smo žalostni, da nas skrbi, ali moramo to zakriti z optimizmom?
Kako se vesti pred bolnikom, ki doživlja tako težko preizkušnjo, svojo zadnjo v življenju, je zadrega večine ljudi, tako svojcev kot zdravstvenih delavcev. Sama trdim, da tukaj ni potrebnega posebnega znanja ali veščin. Ko se znajdemo v takšni situaciji in ne vemo, kaj bi, je to lahko prvo, kar lahko izrazimo. Stavki, kot so: zelo mi je hudo, sploh ne vem, kaj naj rečem, kako naj se pogovarjam s tabo, so pravi stavki. Stavki, ki odprejo vse. Bolj ko smo pristni, bolj ko govorimo iz sebe, boljše je. Te situacije so najbolj človeške in naravne, in če si zaupamo, da smo lahko odkriti in iskreni, potem je to edini pravi način do bolnika.
S čim lahko najbolj pripomoremo k boljši kakovosti življenja, čeprav gre za neozdravljivo bolezen?
Zavedati se moramo, da smo ob človeku v času, ki je zanj izredno pomemben. Ne pustimo, da nam vsakodnevni opravki postanejo pomembnejši. Dajmo jih začasno na stran in se posvetimo bližnjemu, ki nas potrebuje. Vedeti moramo, da smo poklicani z najtišjim glasom v sebi, ki mu moramo prisluhniti. Vse drugo okoli nas je glasneje in v današnji družbi se moramo izkazati v čisto drugačnih dosežkih, kot so notranji. Mislim, da je sporočilo za vse, da moramo takrat, ko je naš bližnji neozdravljivo bolan, spremeniti prioritete, se mu posvetiti in mu nameniti svoj čas.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 28, december 2008.
