Ob prihajajočem svetovnem dnevu plesa, 29. aprilu, smo se pogovarjali s Tanjo Šegula, magistro farmacije in homeopatinjo, ki združuje znanja klasične in komplementarne medicine. Vodi Lekarno Supernova v Ljubljani, vsakodnevno dela s pacienti, aktivno sodeluje v Slovenskem farmacevtskem društvu in Lekarniški zbornici Slovenije kot predavateljica, moderatorica in članica izpitne komisije za homeopatijo, zato nas je zanimalo, kako najde ravnovesje med službenim poslanstvom lekarniškega farmacevta in družinskim življenjem. Odgovorila nam je, da enostavno – s plesom.
Ples je v vašem življenju prisoten že dalj časa. Zakaj?
Ob vsakodnevni komunikaciji z obiskovalci v lekarni, ki jih poskušam obravnavati celostno in individualno, jih poskušam osvestiti tudi za »zdrav življenjski slog – ohranjanje notranjega ravnovesja«, za katerega so odgovorni sami. Sestavila sem priporočljivih vsakodnevnih ducat korakov in eden izmed njih se glasi: »Ujemi ritem v plesu, saj brez ritma ni življenja.« S plesom, ki je lahko tudi meditacija, ob nam prijetni glasbi lahko zelo hitro dosežemo ravnovesje v svojem telesu. Razbremenimo se vsakodnevnega stresa in mirno zadihamo. Ples je lahko kreativno izražanje našega notranjega sveta.
Torej ples lahko deluje tudi terapevtsko?
Obstajajo štiri univerzalna zdravila, ki pozdravijo vse težave: ples, petje, pripovedovanje zgodb in tišina. Osvobodi se telo, izrazi srce, izprazni um, prebudi duša. Spremeniš lahko le sebe. In ko spremeniš sebe, se čudežno spremenijo vsi okoli tebe. Ples pod vodstvom izvrstnega mojstra omogoča delo na sebi in poglabljanje partnerskega odnosa, če te ni strah bližine drugega.
Je ples šport?
Po definiciji je ples aerobna aktivnost, kot hoja, džoging, nordijska hoja. Okrepi velike mišice v telesu, koristi srčno-žilnemu omrežju in telesni teži. Profesionalni plesni tekmovalci so izredno kondicijsko pripravljeni. Rekreativni plesalci pa ob plesu lahko najdejo tudi veliko veselja.
»Ples je vadba telesa in duha z zdravilnim učinkom. S plesom lahko odkrijemo, da se duša pozdravi sama, ko premaknemo svoje telo. In sčasoma se še medved lahko nauči plesati.« Tako pravi Tanja Šegula, magistra farmacije in homeopatinja.
Oba moja sinova sta pet let tekmovala v standardnih in latinskoameriških plesih. Ko sta bila stara 12 in 10 let sta nama z možem po tem, ko sta se od malega ukvarjala z različnimi športi (plavanje, smučanje, tenis, karate), samostojno sporočila, da želita plesati in tekmovati v paru. To je bilo za celo družino zelo intenzivno in povezano obdobje. Skozi to obdobje smo vsi doumeli, da je lepo, ko življenje postane igra in ni zgolj tekma.
Katera plesna predstava se vas je doslej še posebej dotaknila?
Neskončnost je večnost, predstava Andreja Škufce in Katarine Venturini ob zaključku njune športne plesne kariere, ko sta prejela državno odlikovanje ob naslovu svetovnih prvakov v latinsko-ameriških plesih. Predstava je bila enkratna, brez ponovitve na velikem odru Cankarjevega doma. Sodelovali so zelo različni umetniki, v spomin se mi je vtisnila misel:
»Ples kot metafora misli, brez težnosti, ples je nedolžnost, vertikalnost in privlačnost, eden preide v drugega, lahkotnost, telo nastopi kot nepodjarmljeno, ples je čas v prostoru, prej in potem, ples razkriva tišino, pred oči postavlja goloto telesa. Ples je misteriozna posvečena interpretacija poljuba.«
In pa Othello – Shakespeare in tango, veličastna predstava Alberta Goldberga in Blaža Bertonclja. Premiera je bila jeseni v Španskih borcih. V veliko čast mi je bilo, da sem v predstavi lahko sodelovala s svojim življenjskim partnerjem kot statist, kot droben kamenček v mozaiku in bila deležna prečudovite izkušnje. Sporočilo, staro pol tisočletja, je še kako aktualno, prikazano tako sodobno. Zavist in ljubosumje, človek se ni v tem času prav nič spremenil. Teh čustev se je modro izogibati.
Katere zvrsti plesa so vam blizu?
Lepo je, če z nekom lahko odplešeš klasičen valček, temperamentno sambo ali cha cha cha. Salsa, še posebej kubanski stil, razprši igrivo energijo navzven. Dominikanska bachata je nežna in romantična, angolska kizomba pa je prvinsko čutna. Nepozaben stil čarlston v začetku dvajsetega stoletja je ženskam omogočil, da so lahko plesale same in ne le v paru. Vendar ples v paru omogoča drugačen pretok jin-jang energije, kot nedeljiva vrteča celota, na primer v argentinskem tangu. Energijo usmeri navznoter.
Znanstveniki v številnih študijah raziskujejo, zakaj ravno tango blagodejno učinkuje na psiho, pomaga bolnikom s parkinsonovo boleznijo, rešuje partnerske odnose?
Tako je, dokazano je, da tango občutno izboljša gibljivost bolnikov s parkinsonovo boleznijo, pomaga bolnikom z depresijo, raznimi fobijami, težavami v partnerskih odnosih. Ples v paru namreč znižuje raven stresnega hormona kortizola in hkrati dviguje raven spolnega hormona testosterona. Pod vplivom glasbe se zmanjša stres. Stik in gibanje s partnerjem pa posledično pospeši izločanje testosterona.
Kakšen ples je za vas argentinski tango?
V enem lepših slovenskih filmov Metoda Pevca Vaje v objemu je izvirno prikazano, kaj je tango. Tango je najprej hoja in tango je objem. Ples je lahko strasten, ko gre razum na počitnice. Ko plešeš, se lahko dotakneš skrivnosti drugega. Končno razumeš, kaj pomeni objeti svojega moškega.
Tango je lahko komunikacija, raziskovanje in poglabljanje odnosa med partnerjema. Seveda si morata oba v paru to želeti in vložiti enako energije. Kajti ples je kot tantra, metoda, s katero vzajemnost najprej dosežeš, potem vzdržuješ. In nagrajeni smo z velikim zadovoljstvom. Zadovoljni ljudje pa so veseli in nasmejani ljudje. Ljudi okoli sebe delajo srečne.
