Vrh Hribaric. Tu se naša pot konča – ali pa šele prav začne. Nebo in sneg in nekaj skalnih čeri. In goreče sonce, vrhovi, veter, ki buta v nas ... Ter mi trije. Srečni. Oziramo se po okoliških gorah: Triglav, Kanjavec, Debeli vrh. Vse se blešči kot Zlatorogovi rogovi. Vse se zdi na dosegu roke.
Veter buči. Požirek vročega čaja nam prežene mraz iz otrplih udov. Malico prestavimo na kasneje, le pest rozin si privoščimo. Naredim nekaj posnetkov. Žal mi je, da mi je zmanjkalo diafilma. Lahko bi naredil zares čudovite fotografije.
Preobujem se v smučarske čevlje. Pripnem si smuči, ki so do sedaj počivale na nahrbtniku. Vso kramo strpam v nahrbtnik in si ga s trakom tesno pritrdim okrog pasu. »Srečno, prijatelja!« Potem se prepustim sanjskemu plesu telesa in smuči ...
Na tržišču so na voljo posebni nahrbtniki, ki imajo vgrajen t. i. sistem abs. Gre za dve zračni blazini, ki se ob aktiviranju napolnita s stisnjenim plinom iz jeklenke v nahrbtniku. Zavarujeta vratno hrbtenico, turni smučar pa ima veliko več možnosti, da ostane na površini plazu, kar je eden ključnih dejavnikov preživetja v takšnih nesrečah.
Od enega mojih prvih turnih smukov (opisal sem ga v majski številki Planinskega vestnika leta 1987) je minilo več kot četrt stoletja. Marsikaj se je od takrat spremenilo. Vsekakor ne nosim smučarskih čevljev v nahrbtniku, pač pa imam ene tako za vzpon kot za spust. Diafilm je zamenjala digitalna fotografija, rozine energetske ploščice … Ostalo pa je navdušenje, pravzaprav ljubezen do turnega smučanja.
»Žlahtna zmes gorništva in alpskega smučanja«
Tako je turno smučanje slikovito označil Igor Jančič. Turno smučanje združuje prvine gorništva in alpskega smučanja. Zato uporabljamo turni smučarji poleg osnovne gorniške opreme za gibanje v gorah pozimi (sem sodijo nahrbtnik, kapa, rokavice, zaščitna in topla oblačila, sončna očala, cepin in dereze, komplet prve pomoči, zaščitna krema, hrana, topla pijača, bivak vreča in drugo) tudi posebno turno smučarsko opremo.
Turne smuči so lažje, širše in krajše od alpskih. Upoštevati moramo, da jih bomo pri vzponu nosili z lastno silo, in ne ob pomoči žičnice. Imajo poudarjeno krivino in širino vzdolž celotne dolžine, kar jim omogoča plovnost v mehkem snegu.
Turne vezi omogočajo pri vzponu dvigovanje pete (podobno kot pri tekaških smučeh), pri spustu pa se jih uporablja kot alpske: čevelj učvrstijo na smučko, pri padcu se odprejo. Podstavki oz. »pručke« na petnem delu vezi še dodatno olajšajo vzpenjanje, saj zmanjšajo naklon stopala. K vezem sodijo tudi varnostne zavore ali varnostni paski, ki preprečijo izgubo odpete smučke. In seveda »srenači« (nekakšne dereze za smuči), ki so v pomoč pri prečenju trdih in poledenelih pobočij. Preprečujejo bočno zdrsavanje ter do neke mere tudi zdrs nazaj.
Turnosmučarski čevlji so primerni tako za hojo (imajo gumiran in profiliran podplat) kot za smučanje. Čevlji omogočajo udobno hojo po snegu, bolj nerodni so za kopne terene. Čeprav se v primerjavi z alpskimi smučarskimi čevlji nekoliko slabše oprijemajo noge, so dovolj visoki in čvrsti, da omogočajo zanesljivo vodenje smuči. Vseeno velja, da udobnejši kot so za hojo, slabši so za smučanje in obratno.
Sintetične kože, imenovane »psi«, se pred vzponom nalepijo na drsno ploskev smuči, pri spustu pa se odstranijo. Dovoljujejo le drsenje naprej, ne pa tudi nazaj, kar zelo olajša vzpenjanje.
Nujne so smučarske palice, ki se na tržišču dobijo v raznih izvedbah. Praviloma so zložljive in imajo večje krpljice, kar preprečuje globoko vdiranje še zlasti v mehkejšem snegu. Dolžino palic prilagodimo strmini in tudi hitrosti gibanja.
Eno najbolj prvinskih doživetij
Spust z vršaca po nekaj centimetrih pršiča, na stabilni snežni podlagi, v sončnem dnevu, stran od drenjanja na urejenem smučišču, v dobri družbi, omogoča eno najbolj prvinskih doživetij. Tako ne preseneča, da se čedalje več smučarjev raje kot za vijuganje po smučišču odloči za turno smuko. Toda zasnežene gore skrivajo tudi številne pasti: snežne plazove, zdrse, opasti, poškodbe zaradi mraza … V obvezno opremo vsakega turnega smučarja sodi plazovni trojček: plazovna žolna, plazovna sonda in snežna lopata. Plazovna žolna je majhen radijski sprejemnik in oddajnik hkrati, ki nas usmerja pri iskanju morebiti v plazu zasutega tovariša. To je možno le ob pogoju, da je tudi zasuti imel napravo pri sebi in preklopljeno na oddajanje signala. Snežna lopata olajša izkop zasutega, v pomoč pa je tudi pri drugih manevrih: preizkusu stabilnosti snežne odeje, pripravi bivaka. Sonda je dva do štiri metre dolga zložljiva palica iz aluminijeve zlitine in se prav tako uporablja za iskanje zasutega v plazu, lahko pa tudi za preverjanje snežnih opasti na gorskih grebenih.
Uveljavilo se je tudi tekmovalno turno smučanje. Spada med vzdržljivostne športe, ki zahtevajo veliko telesno in psihično pripravljenost. V Sloveniji je bilo prvo znano tekmovanje Triglavski smuk že leta 1927. Državna prvenstva v turnem smučanju potekajo od leta 2004. Slovenski tekmovalci se udeležujejo tudi svetovnega pokala v turnem smučanju.
Turno smučanje ima v Slovenji več kot stoletno tradicijo. Kako tudi ne, saj so ob ugodnih snežnih razmerah možnosti za tovrstno obiskovanje zasneženih gričev, hribov in gora dodobra posejane vse od notranjskega Snežnika, Gorjancev, Zasavskega hribovja, Pohorja, Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja, Polhograjskih dolomitov do Trnovskega gozda. Zlasti pa v celotnem severnem delu države: od Julijskih Alp, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp do Pohorja. Tudi smučarska sezona je daljša. Precej tur se da odsmučati še v maju ali celo v juniju.
Turno smučanje je zahtevnejše od vijuganja po progah na urejenem smučišču, se pa tega načina obvladovanja smuči relativno hitro naučimo. Še najlažje, če se udeležimo katerega od ponujenih tečajev turnega smučanja. Tu se bomo seznanili tudi z drugimi potrebnimi veščinami za varno zahajanje v zasnežene gore. Nakup opreme bo dodobra obremenil družinski proračun. Preden »dahnemo usodi da«, je smiselno svojo simpatijo preveriti. Kakšen lažji turni smuk lahko opravimo kar z opremo za alpsko smučanje ali pa si opremo izposodimo (npr. v kateri od trgovin z alpinistično opremo). Poskrbite tudi za ustrezna zavarovanja za primer reševanja.
Predvsem pa je nenadomestljiva družba izkušenega turnega smučarja oz. smučarke, ki bo znal(a) ustrezno izbrati cilj: glede na trenutne vremenske in snežne razmere ter vaše zmožnosti. Pa saj sta tudi za ljubezen potrebna dva.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 69, januar 2013.
