Mogoče se zdi to nemogoče celo za tiste, ki imajo radi tuno, kaj šele za tiste, ki je sploh ne marajo. Idejo nam je dal Pita, prijatelj iz študentskega doma, po srcu pa metalec kopja. Kljub polni omari proteinskih pripravkov in drugih dodatkov k prehrani je bila tuna dnevno na njegovem meniju. Vseeno pa je nekdo od njegovih bližnjih nekoč pretiraval in mu za darilo kupil 1750-gramsko konzervo tune.
Kar nekaj mesecev smo gledali to osmo čudo sveta, ki je bilo preveliko, da bi ga stlačil v hladilnik, zato je ta gromozanska konzerva stala kar na njem. ''Kdaj boš že porabil to tuno?'' in ''Kaj boš s toliko tune?'' sta bili vprašanji, ki sta mu mesece parali živce, vsakokrat ko se je kdo obregnil ob tunin kip na hladilniku.
Beseda je dala besedo, Pita je dal tuno, vsak povabljenec pa je prispeval še po eno konzervo. Tu je seveda nastal rahel problemček. Na zabavo v pižamah tudi ne pridejo vsi oblečeni v enake pižame. Tako smo razvrstili najboljše tune za solatke, malo slabše pa za kuhanje, peko, namaze, nadev.
Solatke so bile klasični insalatisimi, kot jih poznamo iz reklam. Nekaj konzerv najboljše tune vsujemo v solatno skledo, dodamo na majhne, do pol centimetra velike narezane kocke kislih kumaric, koruzo iz konzerve in na kolobarje narezane izkoščičene vložene olive. Solato okisamo z limoninim sokom, posolimo in zmešamo. Za take, ki imajo radi pikantno, dodamo še malo popra in kak na drobno narezan pekoč feferon. Olje dodamo kar tistega iz tunine konzerve, vendar ne pretiravamo. Iz ene ali dveh bo čisto dovolj.
Dobra solata za začetek je bila všeč predvsem nežnejšemu spolu. Zato, da smo očarali jedce in zaščitili ime take zabave, pa smo začeli pripravljati še nekaj bolj zapletenih jedi.
Najprej tunin biftek.
Popolnoma se zavedam, da smo tu pravemu bifteku vzeli dostojanstvo. Gostje so to poimenovali tunina pašteta, še najbolj pa so zadeli tisti, ki so mu preprosto rekli tunin namaz. Čeprav je bilo temu res še najbolj podobno, smo organizatorji zabave to oznako strogo zanikali in vsakega posebej podučili o poimenovanju te morske specialitete.
Tuno slabše kakovosti odcedimo ali, preprosteje, olje kar iz konzerv zlijemo v posebno skledico, saj ga lahko pozneje porabimo tudi za praženje tune. Meso damo v multipraktik in zmeljemo do namazljive konsistence. Damo ga v nekoliko večjo skledo; tja bomo primešali maso, ki jo naredimo iz pol čebule, treh strokov česna, treh srednje velikih kislih kumaric, žlice gorčice, žlice majoneze, jajčnega rumenjaka, žličke kaper, treh slanih filetov inčuna, štirih žličk olivnega olja iz tunine konzerve, soli in popra, skratka, iz vsega, kar primešamo tudi navadnemu bifteku, brez rdeče paprike v prahu, pekočih feferonov in konjaka.
Maso, ki smo jo s paličnim mešalnikom utekočinili, počasi dodajamo zmleti tuni in z rokami vmešavamo. Sproti pokušamo, dosoljujemo, dodajamo maso ali mogoče vmešamo še kako dodatno tuno, če je okus premočan. Koliko tune damo na začetku v mletje, se ne spomnim natančno, vem le, da je šla iz velike konzerve. Še enkrat opozarjam, da začimbno maso dodajajte počasi.
Zelo pomembno je tudi, da namaz postrežemo na največjem ovalnem pladnju od pol do enega centimetra na debelo, robove okoli okrasimo z majonezo. Na mirni gladini te elegantne jedi napravimo še rožico ali dve iz margarine ali masla, okrasimo s peteršiljem in postrežemo. V pečici popečemo še kruhke, ker biftek je pa le biftek.
Na moje veliko začudenje je bilo kar preveliko število ljudi navdušenih nad biftekom, v kuhinji smo imeli namreč še vsaj dva močna aduta. Vsaj dva pravim, ker če z njima ne bi bili zadovoljni, bi pač skuhali špagete s tuno. To pa tako in tako jedo vsi študentje s pomanjkanjem domišljije. Še celo, ko so že v službah.
V tretje smo na zabavi udarili in zmagali s specialiteto, ki se je ne bi domislil noben Balkanec, kar je logično in edino prav. Vse so že tlačili vanj. Meso, zelje, krompir, skuto, sir. Za tuno pa res še nisem slišal. Do tedaj. Tunin burek.
Čebulo posteklenimo na tuninem olju, dodamo tuno in pražimo tako dolgo, da tuna popivna vso maščobo, svetlo barvo pa zamenja temno rjava. Že na začetku posolimo in popramo. Vklopimo pečico. Na sosednjem pultu naj nam kdo na tanko razvalja kupljeno listnato testo in vanj damo prepraženi tunin nadev. Vse skupaj zvijemo v dolg tulec, ki ga potem polžasto zvijemo v burek. Damo v pečico in pečemo po navodilih proizvajalca testa.
Mislim, da smo proti jutru spekli kar nekaj burekov in zagotovo lahko trdim, da je bil to hit večera. Seveda za močnejši spol. Obstaja namreč neka beseda, tujka. Neka slaščica, en njen grižljaj, ob katerem se ženske v trenutku stopijo. Mafin. Pokazalo se je, da resnično ni nujno, da je ravno čokoladni, samo da je mafin. Tunin mafin.
V pol kile bele moke vmešamo vrečko suhega kvasa in žličko soli. Pogrejemo dva decilitra mleka in v njem raztopimo žličko soli in žličko sladkorja. V moko ubijemo še jajce in dodamo štiri žličke tuninega olja. Vse skupaj zamesimo v gladko testo, ki ga ni treba pustiti vzhajati. Razvaljamo ga na tanko, približno na pol centimetra debelo.
Vzamemo model za peko mafinov. Iz povaljanega testa izrežemo kroge, tako da bodo prekrili dno, stranske stene in segali še centimeter čez rob posameznega prostorčka za mafin v modelu, ki ga na tanko premažemo z maslom. Vse vdolbine v modelu obložimo s testom in jih nadevamo s sanjskim tuninim nadevom. Nekako tako smo ga menda poimenovali, vi pa lahko daste v mafin poljubno mešanico s tuno, ki vam je najljubša. Jaz prodajam našo.
Tuno pražimo kot za burek, a brez čebule. Namesto popra dodamo že med praženjem malo klasičnega Sredozemlja: origano, baziliko, sol in še kaj. Po okusu. Mogoče materino dušico. Ko se tuna spraži, zalijemo z malo vode, ravno toliko, da zacvrči in se malo pokuha. Po nekaj minutah, ko je še tekoče, dodamo tri četrtine kisle smetane in konzervo odcejene koruze ter kuhamo naprej, ne več kot deset minut. Malo pred koncem vmešamo še preostanek smetane in pustimo še dve, tri minute na majhnem ognju.
Nadevamo mafine in jih s testom, ki gleda čez rob, lepo pokrijemo. Lahko smo tudi malo hudomušni in damo svoji navihanosti prosto pot v stilu 24 ur na komercialki in jim vrhove poljubno oblikujemo v različne kapice. Pečemo v pečici dvanajst do petnajst minut na 220 °C. Gostje naj jedo kar iz roke, tako kot se za mafine spodobi.
Mafini so bili odličen prehranjevalni konec zabave. Če se odločite za pripravo take zabave, vam priporočam, da izberete eno ali največ dve jedi, sicer se boste polici s tuno izogibali že na daleč. Tuna party je proti pričakovanjem v gurmanskem smislu zelo uspela, v anale pa jo bomo vseeno zapisali pod rubriko Saj ni res, pa je.
Dober tek!
OPOZORILO: količina testa, tune, kisle smetane, koruze, oliv in drugih oplemenjevalcev tune ni natančno navedena pri nadevih in namazih, ker je odvisno od števila jedcev. Vsekakor težko kar koli zgrešite, zato ne skrbite preveč, ker imate takoj v prvi trgovini svežo tuno iz konzerve na voljo na tone.
Tuna party sva pripravila Jure Klaj Pita, absolvent dentalne medicine, velik gurman in ljubitelj tune, in Mihael Vrčkovnik.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 33, maj 2009.
