Kaj imajo skupnega trnulje, drnulje in brin?
To, da so zdravi plodovi, ki dozorijo ravno v pravem času za zaščito človeka pred nevšečnostmi hladnega obdobja leta. Z vidika uporabnosti so pravi zakladi flavonoidnih snovi, vitaminov, mineralov, eteričnih olj in sadnih kislin; vse za obrambo telesa in dobro počutje v jeseni in pozimi. Divje sadje se namreč lahko pohvali z večjo hranilno močjo kot gojeno. Poleg tega se večina predstavnikov iz te skupine lahko baha tudi z obilico vitamina C, ki je pozimi prvi varuh pred prehladi, virozami in drugimi obolenji.
TRNULJE (lat. Prunus spinosa) so redka, če ne edina vrsta rastlin, ki dozorijo šele s slano in mrazom v pozni jeseni. Vse do tedaj so drobni plodovi, čeprav že temnomodre barve z belkastim oprhom, trpki, grenki, kisli in neužitni. Ni jih mogoče uživati, saj nam »usta kar skupaj vleče«. Ko pa jih dvakrat ali trikrat pokrije slana, dozorijo, se zmehčajo in lepo dopustijo, da jih uživamo.
Na trnulje smo skoraj pozabili. Agronomi in živilci jih nismo veliko raziskovali, čeprav so v preteklosti imele pomembno vlogo. Arheološke najdbe dokazujejo, da so trnulje uporabljali že v kameni dobi, v jamah in v poznejših bivališčih. Trnulje so botanično predhodniki današnjih sliv, zato jim ponekod še danes rečejo tudi divje slive, praslive ali pa jih imenujejo črni (Prunus spinosa), pač po grmu, na katerem uspevajo.
Plodovi trnulje imajo veliko biološko aktivnih snovi, ki so jih nabirale med dolgim zorenjem od pozne pomladi do pozne jeseni. Izstopajo tanini in sadne kisline, trsni sladkor, veliko je pektinov in flavonoidov; med vitamini je največ vitamina C, v odstotkih vsaj toliko kot v limonah. Imajo tudi grenčične snovi, kar precej je tudi mineralov.
Trnulje – od čaja do marmelade
Tudi dozorele trnulje so še vedno samo sladko-kisle in zaradi grenčin nekoliko trpke, pa vendar široko uporabne. Še pred nekaj desetletji so jih ljudje na podeželju cenili kot zdravilo zoper zimsko utrujenost, za očiščenje krvi, za krepitev želodca ter pri aftah in drugih težavah v ustih. V kuhinji so trnulje uporabne za pripravo okusne marmelade, želejev, sirupa, trnuljevega vina in likerja, za kuhanje čajev in za vlaganje v kis. Čaj se dobro obnese zlasti pri vnetju grla in pri težavah z mehurjem, z njim lahko povečamo odpornost ali preženemo utrujenost. Naredimo ga tako, da suhe plodove šest ur namakamo v hladni vodi, nato vse skupaj segrejemo do vrelišča in pustimo, da se primerno ohladi. Pijemo po tri skodelice tega čaja na dan.
Če smo utrujeni, nam bo prav prišel prevretek iz trnulj. Vzamemo zvrhano žlico posušenih in zdrobljenih trnulj, jih prevremo v litru vode in pustimo, da se vsebina ohladi. Odcedimo, dodamo malce meda in pijemo čez dan. Trnuljev sirup pa krepi želodec. Zanj vzamemo dva kilograma trnulj, jih skuhamo z malo vode in pretlačimo skozi sito. Dodamo enako količino cvetličnega meda in prekuhamo. Gost sirup dobro zapremo v temne steklenice. Trnuljev sirup učinkovito odpravlja gnojne izpuščaje in razjede v ustih in okrepi želodec. Uživamo po eno žličko zjutraj, opoldne in zvečer. Trnuljev sok pa pomaga pri zaprtju. Naredimo ga tako, da zrele sveže trnulje prelijemo z vodo in zavremo. Nato pustimo stati čez noč, tekočino odlijemo, trnulje pa pretlačimo skozi sito in mezgo zmešamo s tekočino, ki ostane. Dodamo še med in pijemo po potrebi. Sok moramo hraniti v hladilniku!
Mnogi prisegajo na zdravilno trnuljevo marmelado. Naredimo jo iz svežih zrelih trnulj, ki jih skuhamo z malo vode, odstranimo koščice, pretlačimo in dodamo želirni sladkor ter kuhamo, da postane marmelada. Trnulje v kisu lahko v kulinariki uporabimo podobno kot olive pri narezkih. Pripravimo jih tako, da zrele trnulje očistimo, operemo, osušimo in damo v kozarec za vlaganje. Prelijemo s prevretim jabolčnim kisom, ki smo ga razredčili z vodo po svojem lastnem okusu, mu dodali ščepec sladkorja in nekaj zrnc koriandra. Tako naj stoji na hladnem vsaj mesec dni; potem je trnuljev kis uporaben za solate in plodovi kot olive pri narezkih.
Končajmo z likerjem iz trnulj. Plodove damo v steklenice, do polovice, dodamo žlico sladkorja in prilijemo gin. Zaprte steklenice pustimo 3 mesece v zmerno toplem prostoru. Manj močan liker naredimo, če gin razredčimo z vodo in dodamo več sladkorja. Seveda lahko gin zamenjamo z bolj domačim žganjem.
Iz drnulj lahko pripravimo tudi omake
Po videzu pa so DRNULJE kot plodovi rumenega drena (lat. Cornus mas), ki spomladi cveti z lepimi rumenimi cvetovi, povsem drugačne. Ko jeseni drnulje dozorijo, postanejo intenzivno rdeče do škrlatne barve in jajčasto podolgovate oblike za razliko od okroglih trnulj. Pogovorno pravimo nekomu, ki je trdnega zdravja, da je »zdrav kot dren«, kar kaže na izvor oziroma na to, da so tudi drnulje kot plodovi izredno zdrave za človeka. Dren je v načelu mogočen grm, ki lahko zraste celo v do 5 metrov visoko drevo in daje nenavadno trd les, močan in trden kot rog (od tod lat. Cornus = rog) ter odporen na vremenske vplive. Zato so iz njega že v rimljanskih časih izdelovali puščice, še donedavnega pa pohodniške in oporne palice. Drenu pripisujejo »dolgovečnost« in »trdno zdravje«; preživel naj bi sto in več let, po nekaterih virih celo nekaj stoletij. Zato so ponekod imeli dren za simbol slovenstva in Slovenije, dokler niso v ta namen »uradno« uvedli lipovega lista. In prav ta lastnost odpornosti na škodljive vplive okolja naj bi se prenesla na plodove in prek njih na človeka.
V drnuljah je veliko vitaminov, zlasti vitamina C, potem pektinov, antioksidantov, zlasti v obliki antocianinskih barvil, ter cela paleta mineralov. Drnulje so torej prava izbira v boju proti virusom in jesenskim prehladnim obolenjem. V ljudskem zdravilstvu že stoletja velja, da je mogoče z drnuljami uspešno zniževati povišano telesno temperaturo, zdraviti prehlad in razkuževati grlo in dihalne poti, čistiti črevesje ter celo ustavljati driske.
Besedo marmelada prvič zasledimo v 13. stoletju, jedli pa so jo že stari Grki in Rimljani.
V tradicionalni slovenski kuhinji svetujejo, naj si iz drnulj naredimo tudi marmelado, čežano in kompot ali pa jih posušimo in potem pozimi kuhamo sadni čaj. Lahko jih tudi zamrznemo in po potrebi odtajamo in uporabimo, saj pri tem postopku nobene snovi ne izgubimo. Iz svežih ali zamrznjenih in odtaljenih izkoščičenih drnulj si lahko z električnim mešalnikom pripravimo sok, ki krepi odpornost in varuje pred prehladi ter infekcijami. In najbolj zdravo bo, če sok osladimo z medom. Drnuljin sok lahko uporabimo tudi kot osnovo za pripravo punča, bovle in raznih koktajlov. Izredno dobra je drnuljina omaka, pa naj bo pikantno-sladka ali samo kisla. Drnulje najprej pretlačimo in pasiramo, da odstranimo koščice. V maso dodamo razumne količine sladke ali kisle smetane in tekočega medu ter cimet, kardamon, janež in kumino, svež sesekljan majaron, koper, ingver, poper ..., skratka, po želji; dobro premešamo in s tem prelijemo sadne solate, slaščice ali celo razno meso. Kot kremasta sladko-kislo- pikantna »omaka« je izredna ob mesu, podobno kot brusnična marmelada.
»Kamor ne sežejo antibiotiki, sežejo brinove jagode.«
Med naravne jesenske razkuževalce sodi tudi grm brin (lat. Juniperus communis). Ob tem imenu se nostalgično spomnim svojega otroštva. Nekoč sem za darilo dobila lepo belo ovčko, tako majhno, da mi jo je stric prinesel kar v nahrbtniku. Želela sem si, da nikdar ne bi zrasla ..., pa vendar je. In nekoč se je v svoji radovednosti zapletla med brinovo grmičevje. Težko sem jo rešila, a potem so mi roke lepo dišale po brinovih jagodah. Zaradi eteričnih olj močno dišijo tudi brinove vejice in mama jih je večkrat zažgala ter z njimi razkuževala omare in prostore.
To razkuževalno lastnost potrjujejo tudi raziskave. Znanstveniki pravijo: »Kamor ne sežejo antibiotiki, sežejo brinove jagode. « V njihovi lupini so namreč varovalne smole, eterična olja, organske kisline, dišeča kafra in flavonoidi. So torej močno aromatične, in če jih stremo, sta morda že dve ali tri dovolj za lonec enolončnice ali pečeno kračo. Brinove jagode vežejo odvečne maščobe, že med prebavo v črevesju.
Ker imajo brinove jagode večkrat nenasičene maščobne kisline, poskrbijo, da ostane holesterol v tekoči obliki; prav tako ni težav s hormoni. Sestavine v brinju uničujejo vnetne bakterije v mehurju in sečnih poteh, spodbujajo pa razvoj dobrih bakterij v črevesju. Zato brinove jagode svetujejo ženskam za boljšo kontrolo nad ujahanjem vode. Vendar pa brinja ne smemo uporabljati pri vnetih ledvicah.
Brin (lat. Juniperus communis) Marija Merljak in njena hčerka Mojca Koman sta skupaj napisali že dve knjigi: Zdravje je naša odločitev in Zdrava prehrana je prava odločitev. Pred izidom je tretja knjiga z delovnim naslovom Napotki za zdravo življenje. Marija Merljak je za svetovanje dosegljiva tudi po telefonu 041 647 645.
Dober je brinov sirup
Naredimo ga takole: vzamemo pol kilograma brinovih jagod, jih dvakrat prekuhamo in pretlačimo skozi sito, ohladimo in dodamo toliko medu, da je sirup ustrezno gost. Kot otroci smo morali to piti, da smo se obvarovali pred prehladom. Danes vem, da so brinove jagode delovale antibiotično.
Marsikdo trdi, da brinjevo žganje razkuži želodec in žvečenje brinovih jagod prežene zgago. Pravijo tudi, da so zmečkane brinove jagode z maslom odlično mazilo proti lišajem, čirom in oteklinam. Morda, sama teh izkušenj sicer nimam.
V »jesensko skupino« zdravilnih plodov sodijo seveda tudi vsem znani šipek in skoraj pozabljene češmulje, mahonije in mokovec. Več o njih pa drugič.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 57, november 2011
