Evo, pa se je začelo. Po kronologiji mojega prijatelja Gubca, ki živi nasproti mariborske občine, se je začelo z eno svečko. Okoli prvega novembra. Zdelo se je zgolj naključje, a svečk je bilo tudi po prvem novembru vedno več. Nato so namesto svečk začeli tam stati ljudje, sprva desetine, za njimi stotine, na koncu tisoči in solzivec …
... in tedenski prispevki o nemočnih očetih in mamicah, ki se ne morejo zaposliti in nimajo niti za osnovne dobrine, solze in žalost ljudi, ki so ostali na cesti … So pa tudi ljudje, ki so ostali na cesti in so zelo zadovoljni, da ne rabijo več delati tristo petdeset ur na mesec pri peklenskih temperaturah v prahu in umazaniji za turbokapitaliste, da imajo vsaj bežno vizijo in idejo, kaj bi lahko sami s sabo. Bravo, ata Edi!
In končno so tudi mirni Slovenci dokazali, da nismo anemična nacija, da je nekaj vroče krvi, nekaj Balkana in da se lahko počasi nekdo boji, da jih bo krepko skupil. Agresije normalno ne podpiram, ker vodi v agresijo, ampak se mi zdi, da bi na naslednji poti v Maribor lahko še sam skuril kak preostali radar.
Rdeče meso naj ne bi bilo zdravo, a čeprav zrezki vsebujejo veliko holesterola in nasičenih maščob, so tudi dober vir beljakovin in hranilnih snovi. Torej je zrezek lahko dober dodatek tudi pri dieti.
Ko sem slišal solze žene na drugi strani telefona ob desetih zjutraj, sem najprej pomislil, da je z otroki kaj hudo narobe. Ni. Okej, je kdo umrl? Ni, okej. Je kdo hudo zbolel? Ni, okej, brez službe si ostala? Aha, to je trenutno nalezljivo. Enkrat moraš to preboleti in si potem imun, pravijo. In si oddahnem. Pridem domov po službi in bom nekaj skuhal.
Ampak prve dni hrana nič ne pomaga, čez par dni pa že, ko pamet pride malo bliže, ko se čustva in strast umirijo.
Oooo, takrat pa eni zrezki v omaki s pire krompirjem in zeleno solato z bučnim oljem in domačim kisom prav »sedejo«. Imel sem kos vrhunske domače teletine, ki sem ga narezal na centimetrske zrezke in jih raztolkel do Dunaja. Posolil in popopral sem jih na obeh straneh in to je bilo tudi vse od soli in popra.
Ne bom zdaj pameten, ker vsi, ki to berete, veste, da zrezki v omaki zrastejo na čebuli. Nobeden mi tega ni povedal, in ko sem kot najstnik ugotovil, da je to glavni trik zrezkov v omaki, sem si pripel medaljo za odkritje leta in še vedno jo imam nekje spravljeno.
Na štirih malih, nasekljanih in zasteklenelih čebulah sem zrezke opražil z obeh strani in zalil s precej vode. Dva lovorova lista, pol žličke rdeče paprike, pol žličke mlete kumine, ščepec majarona, en mali korenček in košček zelene sem narezal na majhne kockice in dodal v posodo. Pokril in začel na malem ognju tisti dolgotrajni postopek, ki ga vsi poznate.
Z eno razliko. Ko sem videl, da imam še kake četrt kile pečenega kostanja od dopoldne, sem jih za eno pest vrgel zraven zrezkov. Potem sem nekje uro in pol ali pa še malo dlje na malem ognju in pokriti posodi dušil zrezke. Ko so bili dovolj mehki, sem jih pobral iz posode in zalil z eno malo smetano. Vsul sem še vse preostale kostanje, ki jih je bilo za ene tri pesti, navil ogenj do konca in umaknil pokrov.
Po desetih minutah sem pobral polovico kostanjev ven, preostalo omako pa sem s paličnim mešalnikom zmiksal v kašasto konsistenco. Sedaj sem vložil zrezke nazaj skupaj s celimi kostanji in še prevreval in gostil omako na srednjem ognju kakih deset minut.
Govedo so prvič udomačili za prehranske potrebe 6500 let pred našim štetjem na Bližnjem vzhodu.
Serviral sem s pirejem in zeleno solato in to je to. Malo je drugače, kot smo navajeni, kostanj na koncu posladi omako in ni gobic. Ni nujno, da bi bilo vsem všeč, tarčni osebi je zelo ugajalo, in ker je to bila moja žena, je potem to to. Jaz osebno pa mislim, da »nisn js za štako…m’rjo pa že gobice nt bt …«.
Ker je tu že advent in prvi sneg in novi predsednik, vam želim v prihajajočem letu čim manj varčevanja v ljubezni, pazite na svoje bližnje in zdravje, brez tega še protestirati ne moreš.
Sam s tem receptom zaključujem eno lepo obdobje sožitja z revijo, na katero sem že od vsega začetka zelo ponosen in za katero vem, da se je usidrala ne samo v srca, temveč tudi že v podzavest ljudi, ki jo prebirajo. Hvala vsem bralcem za podporo v mislih in besedah, zaradi vas praktično nikoli nisem natančno vedel, ali sem na pravi poti. Če smo se že pogovarjali, smo ponavadi kuhali kar na ulicah, s čimer je bil moj duh pomirjen in mislim, da cilj dosežen. Hvala za strpnost.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 68, december 2012.
