Ko je Tina pri dvajsetih letih prišla študirat v Združene države Amerike, se je pisala Kavčič in že takrat je bila navdušena športnica. Danes se piše Buchheister in živi tako rekoč na prizorišču zimskih olimpijskih iger v ameriškem Park Cityju. Slovensko-ameriška družina Buchheister svoj prosti čas preživlja v naravi, vsi štirje se veliko ukvarjajo s športom.
Tina, zakaj ste prišli v Združene države Amerike?
Pri dvajsetih letih sem pridobila športno smučarsko štipendijo za študij na univerzi države Utah, kjer sem dokončala diplomski in podiplomski študij fizioterapije. Od leta 2001 delam kot fizioterapevtka na ortopedski kliniki, kar mi je v veliko veselje.
V ZDA ste najbrž ostali zaradi smučanja in ljubezni?
Z Geoffom sva se spoznala po zaslugi smučanja.
On je odrastel v sosednji zvezni državi, Koloradu. Spoznala sva se v času, ko sva kot smučarja tekmovala vsak za svojo univerzo. Poročila sva se leta 2001, in sicer v Sloveniji. Geoff je finančni analitik in je trenutno finančni direktor gorsko-smučarskega letovišča Park City Mountain Resort. Odločila sva se, da bova nekaj časa živela v Ameriki.
Imate dva majhna otroka - kakšno je življenje take družine na ameriškem srednjem zahodu?
V Park Cityju smo bili leta 2002 ponosni gostitelji zimskih olimpijskih iger. Naša družina je v prostem času zelo aktivna. Veliko smučamo, kolesarimo, planinarimo in kampiramo po nacionalnih parkih. Skoraj vsako leto se podamo na obisk v Slovenijo. Oba otroka, 6-letna Stella in 3-letni Luka, tekoče govorita slovensko in angleško, kar nama je v velik ponos. Geoff se vsa ta leta izpopolnjuje v slovenskem jeziku in z mojima staršema se lahko brez težav sporazumeva v slovenščini. Starša namreč vsako leto prideta k nam na obisk. Sama se z otrokoma doma pogovarjam samo slovensko. Ob tem Geoff ne potrebuje nikakršnega prevajanja.
Kar se tiče vzgoje otrok v Utahu, imam dobre izkušnje. Stella je trenutno v prvem razredu, je izredno samostojna in navdušena nad šolo in učenjem. Šola nas starše zelo spodbuja k vpletenosti v učni razvoj otrok. Otroci imajo že leto pred vstopom v šolo, v vrtcu, vsak dan domače naloge, to za starše pomeni kar nekakšno zadolžitev. Sama enkrat tedensko prostovoljno pomagam v Stellinem razredu, kar mi je v veliko veselje, saj jo lahko spremljam pri šolskem delu in jo vidim v šolskem okolju.
Kako ocenjujete ameriški zdravstveni sistem v primerjavi s slovenskim? Kako je organizirano zdravstveno zavarovanje?
Zdravstveni sistem v Ameriki je vezan na zasebno zdravstveno zavarovanje. Posameznik ga delno pridobi preko delodajalcev, ki plačajo delno premijo, preostanek pa plača sam. 
To je lahko kar precejšen zalogaj za družinski proračun, odvisno od števila zavarovancev v družini in bonitet. Posameznik tako zavaruje celotno družino. Zavarovanje vključuje zdravstveno, zobozdravstveno in nezgodno zavarovanje ter zdravila na recept. Tudi fizioterapija, delovna terapija in govorna terapija so vključene v zdravstveno zavarovanje.
Če posameznik nima službe ali je samozaposlen, lahko zavarovanje pridobi preko zavarovalnice, kar pa je lahko velik izdatek. Če pa sploh nima zdravstvenega zavarovanja, je v primeru nezgode oz. potrebe po zdravstveni oskrbi samoplačnik, kar je izredno drago in vsekakor ni priporočljivo. Po 65. letu starosti so ljudje zavarovani preko državnega zdravstvenega programa (Medicare/ Medicaid), ki pa zahteva še dodatno zavarovanje, da ima potem posameznik zagotovljeno polno kritje.
Kje vidite največje razlike v primerjavi s slovenskim sistemom?
Razlika je predvsem v dostopnosti specialistov. Kdor potrebuje posvet s specialistom ali nenujen operativni poseg (npr. menjava sklepov, operacija hrbtenice), lahko pride na vrsto v tednu ali dveh. Ni torej tako dolgih čakalnih dob kot v Sloveniji. V primeru odkritja progresivnih bolezni, kot so rak, nevrološka in imunska obolenja, je bolnik obravnavan še prej, v dveh ali treh dneh. Seveda to velja za tiste, ki imajo urejeno osebno zdravstveno zavarovanje, kar – kot sem že omenila – je precej dražje kot v Sloveniji, kjer se ljudje lahko zanesejo na »državno zavarovanje«.
Ena velikih razlik med slovenskim in ameriškim načinom življenja je tudi porodniški dopust, saj je tukaj občutno krajši kot v Sloveniji. Odvisno od službe porodniški dopust traja od šest tednov pa nekje do 3 ali 4 mesece. Družine se seveda lahko odločijo, da eden od staršev ostane doma, brez uradne zaposlitve ali državne podpore, torej se morajo zanesti samo na prihodke zaposlenega starša.
Dostop do zdravnika je zelo enostaven in zahteva samo telefonski klic, kjer ti povejo, kdaj lahko prideš v ambulanto. Čakalne vrste so zelo kratke. Na voljo nam je tudi urgentna klinika (to ni tako imenovana »emergency room«, urgenca), ki je odprta tudi med vikendi, prazniki in zvečer, skratka, izven uradnih ur.
Kako zdravite manjše težave, za katere ni treba obiskati zdravnika (prehlad, blažje bolečine, opekline in prebavne težave, kašelj, glavobol …)?
Manjše zdravstvene težave zdravimo z zdravili, ki so dosegljiva brez recepta, tudi s homeopatskimi zdravili in zelišči. Na voljo nam je tudi alternativna medicina (akupunktura, kiropraktika, masažna terapija), kar pa je vedno samoplačniško.
Ali redne preglede, ki niso nujni (zobozdravnik, ginekolog …), opravljate v državi, kjer živite, ali ob obiskih v domovini?
Zadnjih 11 let imam stalno 
prebivališče in zdravstveno zavarovanje v Utahu, torej vse preglede opravljam tukaj. Oba otroka sta bila tudi rojena tu, torej imam izkušnje tudi z ameriškim porodom. Celoten postopek rednih pregledov med nosečnostjo in oba poroda so bili zelo pozitivna izkušnja, brez kakršnihkoli komplikacij. Če ni nikakršnih zapletov, je porodnica 48 ur po porodu lahko že doma. Moj ginekolog/porodničar je bil prisoten na vseh rednih pregledih in med porodom. Vedno je bil dosegljiv tudi na osebnem prenosnem telefonu, zato sem imela občutek, da lahko vsa vprašanja in skrbi odpravim takoj, ko se bodo pojavili – kadarkoli, tudi zvečer ali med vikendi.
Se vam zdijo farmacevti v državi, kjer živite, samo osebe, ki izdajo zdravilo na recept, ali se z njimi tudi posvetujete o težavah?
Farmacevti so tukaj zelo spoštovani in izredno sposobni svetovalci o težavah, zdravilih, morebitnih stranskih učinkih, kontraindikacijah ali interakcijah z drugimi zdravili, ki jih pacient jemlje. Ne glede na zdravilo, ki je izdano na recept, morajo pacientu svetovati o načinu jemanja zdravila. Pacient mora namreč podpisati dokument, da se je farmacevt osebno posvetoval z njim in mu odgovoril na vsa vprašanja. Lahko jih tudi pokličemo v lekarno in se posvetujemo z njimi o zdravilih in njihovih učinkih.
Razmišljate o vrnitvi v Slovenijo?
Z možem si že od nekdaj želiva poskusiti življenje v Sloveniji. To je najina skrivna želja in še vedno si želiva, da bi nama nekoč uspelo. Vendar je trenutno to dolgoročna želja, saj so zdajšnje razmere v Sloveniji preveč tvegane. Zato bi bila selitev v Slovenijo v bližnji prihodnosti bolj idilična kot pa praktično smotrna. A želja in upanje ostajata in mogoče nam bo uspelo, ko se zadeve v Sloveniji ustalijo.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 68, december 2012.
