Eva Esih, mag. farm.
Urinska inkontinenca je motnja, ki pesti pet do deset odstotkov populacije, od tega jih je kar dve tretjini starejših od 60 let. Malo je motenj, ki bi bile tako neprijetne, kot so težave z obvladovanjem mehurja. Ljudje, ki jih inkontinenca prizadene, po navadi neradi govorijo o tem in obiščejo zdravnika le, ko se stanje poslabša do nevzdržnega. Vendar pa je s poznavanjem problema, samodisciplino in uporabo pripomočkov inkontinenci navkljub mogoče živeti aktivno in dostojanstveno.
O tej neprijetni motnji smo se pogovarjali z Vincencem Logarjem, dr. med., specialistom družinske medicine, ki dela v Domu Kolezija, dislocirani enoti Doma starejših občanov Ljubljana – Vič – Rudnik, in se pri svojem delu pogosto srečuje z bolniki z inkontinenco.
Inkontinenca je osebni in medosebni problem, ki zahteva veliko osebne discipline, poznavanje problema in metod njegovega obvladovanja. Ljudje premalokrat verjamejo, da imajo zdravje v svojih rokah.
Kaj je inkontinenca
Problem inkontinence je večplasten in ga je treba obravnavati z različnih vidikov. Z medicinskega stališča je inkontinenca nehotno in nekontrolirano uhajanje urina, ki ima telesne in psihične posledice in je bolezensko stanje. S socialnega vidika je inkontinenca problem osamitve in izločitve bolnika iz družabnega življenja bližnje in širše okolice. Tudi z ekonomskega vidika je inkontinenca velik problem, saj njegovo kolikor toliko uspešno obvladovanje pomeni velik finančni zalogaj.
Kot vemo, se s problemom inkontinence ne spopadajo vsi oz. se lahko pojavi v zelo različnih življenjskih obdobjih. Katerih?
Inkontinenca za urin je v vseh življenjskih obdobjih različno pogosta, povprečna pogostnost pa je 5–10 % vse populacije. V večini življenjskih obdobij se zdi sposobnost zadrževanja urina oz. njegovo kontrolirano izločanje samo po sebi popolnoma normalna funkcija človeškega telesa. Inkontinenca je stoodstotna v prvem letu življenja in je ne jemljemo kot bolezen, temveč kot normalen pojav, ki postopoma izgine z razvojem živčnega sistema in vzgojo otroka o higienskih normativih. Prav tako je zelo pogosta, čeprav ne 100-odstotno, v poznih življenjskih obdobjih, starosti nad 90 let, ko pride do zmanjšanja delovanja avtonomnega živčnega sistema in do upadanja delovanja možganske skorje. Tudi te vrste inkontinence se štejejo za normalne. V vseh preostalih življenjskih obdobjih pa so nenormalne ali bolezenske in vsaj nekatere skušamo zdraviti.
Kateri so najpogostejši vzroki, ki privedejo do inkontinence?
Bolezen je lahko samostojna, kar pa je redkeje. Najpogosteje se pojavi v sklopu drugih bolezenskih znakov, predvsem v sklopu kroničnih nevroloških bolezni, kot je na primer multipla skleroza, ter raznih presnovnih bolezni, na primer sladkorne bolezni. Lahko je posledica poškodb sečnih organov ali hrbtenice in možganov, v nekaterih primerih pa celo psihičnih bolezni. Predvsem v dobi odraščanja se lahko pojavi kot posledica strahu pred lastno samostojnostjo in neodvisnostjo ali pa je posledica prevelikih stresnih obremenitev. V zrelih letih je inkontinenca večinoma posledica poškodb ali akutnih bolezenskih procesov v medenici. Pri ženskah v tem obdobju je inkontinenca lahko posledica enega ali več porodov, še posebej če ženske ne izvajajo predpisanih mišičnih vaj (t. i. vaje po Keglu). V starosti je inkontinenca posledica popuščanja višjih živčnih funkcij, tako mišičnih kot tudi psihičnih sprememb, do katerih pride v involucijskem procesu staranja. Upade interes za osebno higieno, zato se povečajo tudi inkontinenčne težave in njene posledice.
S Keglovimi vajami krepimo mišice medeničnega dna. To storimo tako, da ritmično krčimo nožnične in medenične mišice, kot bi hoteno prekinjali curek med odvajanjem urina – stisnemo, zadržimo za nekaj sekund in popustimo. Te vaje lahko izvajamo kjer koli in kadar koli, saj se navzven naša vadba ne opazi, pomembno pa je, da vadimo redno in mišice skrčimo vsaj 100-krat na dan.
Ali lahko inkontinenco preprečimo ali upočasnimo? Kaj lahko sami storimo za to?
Inkontinenco lahko včasih uspešno preprečimo in zdravimo. Prirojene anomalije se zdravijo s kirurškimi posegi, prav tako so uspešne operacije pri ženskah po porodih, če so pravočasno narejene, uspešne pa so tudi vaje za utrjevanje mišic medeničnega dna (vaje po Keglu). Pri ženskah je zaradi anatomskih posebnosti možnost za okužbe veliko večja. Če je inkontinenca posledica pogostih infekcijskih bolezni, jih je treba dosledno zdraviti. Zelo pomembna je dobra urejenost sladkorne bolezni in pravilno jemanje zdravil za izločanje vode iz telesa, ki jih zdravniki predpisujejo bolnikom pri srčnih, jetrnih in ledvičnih obolenjih. Med preventivne ukrepe štejemo tudi vzdrževanje primerne fizične aktivnosti in uravnavanje telesne teže. Če je ta prevelika, poveča pritisk na medenico in inkontinenca se lahko hitro poslabša. Tudi nekatere vrste hrane in pijač lahko poslabšajo inkontinenco, predvsem uživanje alkohola, kave in pravega čaja. Alkohol pospešuje izločanje vode iz telesa in ima škodljive vplive na živčevje, kar inkontinenco še poslabša. Priporočljivo je, da v večernih urah, najmanj dve do tri ure pred spanjem, ne pijemo veliko tekočine. S tem preprečimo prepogosto uriniranje ponoči.
Na koga naj se obrne bolnik z inkontinenco – na splošnega zdravnika ali morda na kakšnega specialista?
Bolnik z inkontinenco naj se najprej obrne na svojega osebnega zdravnika. Velikokrat bolniki to težavo prikrivajo, tako da je odstotek inkontinence višji, kot kažejo statistične raziskave. Marsikatero inkontinenco lahko reši družinski zdravnik, pri ženskah pa njihov izbrani ginekolog: preostale bolnike napotimo glede na vzrok inkontinence k ustreznemu specialistu, po navadi k urologu ali nevrologu, mladoletnike pa tudi k psihiatru, če je problem inkontinence psihične narave. Veliko mladoletnikov se boji odraščanja in prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja. Tako se podzavestno vračajo v otroštvo in se znova podredijo staršem z željo, da bi skrbeli zanje. Dokaz neodraslosti je tudi inkontinenca. Velikokrat je vzrok tudi strah pred neuspehom. Takrat je potrebna pomoč psihiatra, predvsem pa se uporablja psihoterapija. Mladostniki pomoč poiščejo sami ali s starši. Inkontinenca v dobi odraščanja pomeni težavo v navezovanju stikov med spoloma, navzoč je sram, posamezniki se lahko osamijo, še posebej če nimajo najboljših higienskih navad. Družba jih zato izloči. Mladi so lahko včasih zelo kritični in nemalokrat celo kruti.
Kakšne so možnosti zdravljenja in kako poteka?
Kot vsako drugo bolezen je tudi inkontinenco treba zdraviti vzročno glede na nastanek ali povzročitelja, če je poznan in obvladljiv. Inkontinenco zdravimo s splošnimi ukrepi (prehrana, gibanje, predpisane vaje, urnik uriniranja idr.), z zdravili in kirurškimi posegi. Zdravljenje brez zdravil v kombinaciji s splošnimi ukrepi je večinoma najcenejši in najučinkovitejši način. Pogoj je seveda, da se jih bolnik drži, kar pa od njega zahteva samodisciplino, red in vztrajnost, česar so sposobni le redki posamezniki. Vedeti moramo, da je inkontinenca večinoma kronični zdravstveni problem, da se stanje izboljšuje počasi in da včasih lahko le zaustavimo poslabšanje. Poznamo tudi zdravila za zdravljenje inkontinence, vendar je treba povedati, da niso uporabna za vse bolnike. Predpisujejo jih lahko samo urologi in ginekologi po predhodnih preiskavah, s katerimi ugotovijo, da bi bila njihova uporaba smiselna in koristna. Kjer so vzrok za inkontinenco organske spremembe, zdravniki največkrat izberejo kirurški poseg, pri psihičnih bolnikih pa psihoterapijo in na koncu psihofarmak (zdravilo za zdravljenje duševnih bolezni in motenj).
Kaj pa takrat, ko naštete možnosti nimajo učinka?
Pri inkontinenci, kjer so vse naštete možnosti brez učinka, uporabljamo mehanske pripomočke, kot so urinski katetri pri moških, urinali in inkontinenčne predloge. Inkontinenčne predloge so trenutno najuporabnejše pripomoček za vse starostne kategorije. Katetri so manj priporočljivi, ker pomenijo tujek v telesu in so vir nenehnih okužb.
Ali mislite, da lahko bolnik z uporabo medicinskih pripomočkov, kot so inkontinenčne predloge, vpliva na kakovost svojega življenja? Se lahko takšen bolnik prosto giblje med ljudmi, torej brez zadrege?
Kakovostne predloge omogočajo bolniku prosto gibljivost brez bistvene omejitve, varujejo bolnika in okolico pred neprijetnim vonjem in s tem bolniku omogočajo normalne socialne stike, če jih pravilno uporablja. To je izbira prave velikosti, pravilna namestitev, dobra kakovost in pravočasno menjavanje. Bolnik ima pravico do inkontinenčnega programa v okviru zdravstvenega zavarovanja. Farmacevti v lekarni poznajo dobre in slabe strani različnih predlog in znajo svetovati.
Kakšne pa so njihove slabosti?
Vsa zdravila in higienski pripomočki imajo dobre in slabe strani. Tako lahko tudi inkontinenčne predloge pri nekaterih bolnikih povzročajo dodatne zdravstvene probleme. Ti se zaradi tesnega prileganja pojavijo predvsem na koži. Spremembe se kažejo kot alergične reakcije na sintetični material, ki je sestavni del predlog, in kot erozije na koži, ki so posledice organskih snovi, sestavnega dela urina. Z urinom se iz telesa izločajo številne strupene snovi, ki so končni produkt presnavljanja hrane in tekočin, tudi alkohola in zdravil. Večina ljudi z inkontinenco jemlje številna zdravila in njihovi razkrojni produkti lahko poškodujejo kožo pod plenicami. Na tem predelu so pogoste tudi okužbe; predvsem se pogosto razrastejo glivice, ki odlično uspevajo v toplem in vlažnem okolju. Vse te spremembe je treba ustrezno in pravočasno zdraviti, da se ne razširijo na bližnjo okolico. Za glivične infekcije so najobčutljivejši sladkorni bolniki in vsi, ki imajo zaradi različnih vzrokov zmanjšano odpornost kože. Bakterijske okužbe so redkejše, opozarjajo pa na hudo imunsko oslabelost celotnega organizma.
Lahko za konec našim bralcem, med njimi so zagotovo tudi bolniki z inkontinenčnimi težavami, sporočite kakšno spodbudno misel? Ne nazadnje danes inkontinenca ni več razlog, da se ne bi prosto in mirno gibali med ljudmi.
Za konec lahko povemo, da inkontinenca ni smrtno nevarna bolezenska motnja. Zaradi pogostih okužb urinarnega trakta sicer lahko včasih povzroča hude zdravstvene težave, vendar le redko usodne. Bolezenska motnja je bolj osebni in medosebni problem, ki zahteva veliko osebne discipline, poznavanje problema in metod njegovega obvladovanja. Oseba z inkontinenco se lahko popolnoma normalno giblje in lahko večinoma opravlja vse poklicne in osebne dejavnosti, ne da bi kdor koli opazil njeno težavo. Drugače je pri nepokretnih bolnikih, ki so zaradi psihičnih bolezni največkrat tako spremenjeni, da niso sposobni razumeti narave bolezni in niso sposobni obvladovanja lastne higiene. Taki bolniki potrebujejo veliko nege in pozornosti negovalnega osebja doma, v bolnišnicah ali v negovalnih ustanovah.
Ni vsak boj z inkontinenco izgubljen. Veliko lahko naredimo s higienskim in prehranjevalnim režimom, ki pa zahteva razumnega in discipliniranega človeka. Problem je kompleksen in se ga ne da pozdraviti čez noč. Potrebni so doslednost, vztrajnost, red in disciplina. Pri vseh kroničnih boleznih zdravnik daje navodila in nasvete ter po potrebi piše zdravila, toda bolnik se zdravi sam. Ni čudežne tabletke. Ljudje premalo verjamejo, da imajo zdravje v svojih rokah!
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 17, december 2007.
