Življenje nas vedno znova preseneča in nam mimogrede prinaša raznovrstne izzive. Včasih se nanje lahko dobro pripravimo, drugič imamo za reakcijo na voljo le nekaj sekund, mogoče minut. Biti priča zastoju srca bližnje osebe je stresen dogodek in za laika nepričakovan izziv. Življenje obolelega, ki ga prizadene zastoj srca, je kar naenkrat odvisno od očividca in njegovih hitrih in pravilnih odločitev. Tudi sam sem se znašel v taki situaciji. Naj vam v tem prispevku zaupam izkušnjo, kako sem kot laik uporabil znanje prve pomoči pri srčnem zastoju moje tete Mihaele Brečko.
Zgodilo se je na lepo sončno sredo, 28. septembra leta 2011. Ta dan okoli desete je teta Mihaela, tako kot že večkrat, prišla na obisk. Z mojo mamo sta sedeli v kuhinji in pili kavo. Jaz sem bil v tem času v svoji sobi. Iznenada zaslišim klic mame, naj takoj pridem v kuhinjo. Groza v njenem glasu mi je dala slutiti, da gre za nekaj resnega. Ko dobesedno priletim v kuhinjo, zagledam teto Mihaelo v nekakšnem napol sedečem položaju pri mizi. Mihaela hrope, njeno telo je mlahavo – očitno je brez zavesti. Ob pogledu na situacijo me popade groza, v naslednjem trenutku pa se že nekako zberem in ji skušam zatipati pulz na vratnih žilah. Pulza ni čutiti. Mihaela vse bolj hrope, očitno je, kako se bori za zrak, njene vratne mišice so napete, oči izbuljene – postaja celo modrikasta v obraz. V paniki jo z mamo, kar tam na klopi, postaviva v položaj za nezavestnega. Mogoče bo bolje. Nič ni bolje, še na slabše gre.
Teta umira!
Postane mi jasno: teta umira! Takoj moram začeti z oživljanjem. Spodbudim mamo, naj mi pomaga teto prestaviti na tla ter potem takoj pokliče številko nujne medicinske pomoči (112). Verjetno je od časa, ko sem pridirjal v kuhinjo, pa do začetka oživljanja minila kaka minuta, mogoče dve. Pričnem z oživljanjem. Pokleknem ob tetini desni strani, sklenem roke in jih iztegnem ter pričnem z močnimi pritiski nekje na sredini prsnega koša. V tistem trenutku se ne morem spomniti, ali smo se učili 30 pritiskov in 2 vpiha ali 20 pritiskov in 2 vpiha. Odločim se za kombinacijo dvajsetih pritiskov in dveh vpihov usta na usta. Ob prvem neuspelem vpihu se spomnim, da moram sprostiti dihalno pot. Pred vpihi tako primem tetino glavo za teme in brado in jo narahlo zvrnem vznak. Ob pritiskih si glasno štejem in tako vzdržujem enakomeren ritem. 20 pritiskov, nato 2 vpiha in spet in spet in spet.
Že ob pričetku oživljanja sem se zavedal, da bo ekipa nujne medicinske pomoči iz Ljubljane do nas potrebovala približno 25 minut. Naš kraj je od Ljubljane oddaljen približno 33 kilometrov.
Rešilni klic v zdravstveni dom
Po nekaj minutah me mama vpraša, ali naj pokliče še v bližnji zdravstveni dom v Velikih Laščah – ta je od nas oddaljen le 3 km. Šele takrat sem se spomnil na defibrilator. Ja, pokliči jih!
Verjetno ne bom nikoli pozabil izraza na tetinem obrazu med oživljanjem. Najbolj se spomnim njenih široko odprtih oči. Pa njenih vdihov, ki so bili zelo neredni. Imel sem občutek, kot da je ves čas nekje na meji med smrtjo in življenjem. Tekom oživljanja se mi je zazdelo, da teta prihaja k sebi in bo zdaj zdaj zadihala, zato sva jo obrnila na bok. A se je njeno stanje takoj začelo slabšati. In sem spet nadaljeval z oživljanjem. Z mamo sva jo na vsake toliko časa spodbujala, naj se ne da in naj ostane z nama. Kot v kakšnem ameriškem filmu! A tokrat je šlo presneto zares.
Defibrilator je spet pognal
Mihaelino srce Po približno 20 minutah sta z defibrilatorjem prihiteli zdravnica Marjeta Doles Košir in sestra Renata Strnad (na fotografiji desno)iz zd Velike Lašče. Nastavili sta infuzijo, priklopili elektrode defibrilatorja, vmes pa smo se izmenjavali pri oživljanju. Defibrilator kmalu po vklopu predlaga prvi električni sunek. Sunek ni uspešen, zato oživljamo naprej. Nato drugi sunek. Spet nič! Potem pa, kot pravijo, v tretje gre rado – in res je šlo. Tretji sunek požene Mihaelino srce in zadiha. Juhu! Kakšno minuto ali dve zatem prispejo tudi reševalci iz postaje nujne medicinske pomoči zd Ljubljana in prevzamejo Mihaelo v oskrbo.
Obnovimo svoje znanje oživljanja
Težko vam z besedami opišem, kako nam je odleglo, ko je Mihaela spet prišla k zavesti. Res ne najdem besed. Hkrati sem občutil šok in veselje. Prevevalo me je zadovoljstvo, saj smo vsi, ki smo sodelovali pri reševanju Mihaelinega življenja, tvorili zadosti trdno verigo preživetja. Tako moja mama, z mirnostjo in verjetno rešilno idejo za klic v zdravstveni dom. Pa sestra Renata in zdravnica Marjeta, ki sta v svojem delovnem času prostovoljno zapustili ordinacijo in prihiteli na pomoč z defibrilatorjem. In ne nazadnje tudi jaz, z uporabo znanja, pridobljenega tekom izobraževanj na Zdravstveni fakulteti.
Zadovoljstvo je še toliko večje, ker Mihaela danes lahko živi enako kvalitetno življenje, kot ga je imela pred srčnim zastojem. Želim si, da bi bilo primerov uspešnega oživljanja s strani laikov/očividcev v Sloveniji vsako leto več. To lahko dosežemo! Vsak izmed nas lahko prispeva svoj delež. Postopek oživljanja je res enostaven in ga z malo vaje lahko izvaja prav vsak zdrav odrasel človek. Vsi, ki smo opravili izpit za avto, smo se učili oživljanja. A s časom znanje zbledi. Zato toplo priporočam ogled spletnih strani www.prva-pomoc.mddsz.gov. si in www.aed-baza.si. Na prvi lahko najdete več o prvi pomoči pri nujnih stanjih. Druga imenovana spletna stran pa nas obvešča o javno dostopnih defibrilatorjih v Sloveniji in nudi dobre napotke o njihovi uporabi.
Naj bralce za konec opozorim še na pravilen protokol izvajanja temeljnih postopkov oživljanja. Trenutne smernice priporočajo 30 masaž prsnega koša in nato 2 vpiha usta na usta. Raziskave so pokazale, da je pravilno izvajanje pritiskov na prsni koš odločilnega pomena za preživetje pri srčnem zastoju, četudi ne izvajamo umetnega dihanja.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 59, januar 2012.
P. S.: S temeljnimi postopki oživljanja sem se seznanil pri modulu Prva pomoč, ki ga imamo na Fakulteti za farmacijo v okviru praktičnega usposabljanja. Predavanja in praktične delavnice smo obiskovali na Zdravstveni fakulteti. Nosilec modula je prof. Damjan Slabe.
