Pred nami sta, drage bralke in bralci zelo pomembna in veličastna, najprej cerkveni in nato še državni praznik, a se vseeno nisem odločil, da bi tu pripravljal katero od prazničnih jedi. Nenazadnje moramo upoštevati, da je razen teh dveh dni vse ostalo še vedno veseli december. In če je december vesel, smo veseli tudi mi in se zaradi tega tudi bolj veselimo. In če se veselje malo potegne ali zavleče, je toliko bolj vesela naslednji dan tudi lakota. In če nimamo pri roki picerije na vasi ali pa če halo pico v istem trenutku potrebujejo vsi veseljaki iz vašega mesta, potem si moramo znati pico speči sami.
Največji problem načeloma pri domači pici še nikoli ni bil nadev, vedno nas je strah testa. Bo že držalo, da je treba pregnesti toliko in toliko kilogramov moke, da dobiš tisti pravi občutek. Ni izključeno, da vam ne bi uspelo že prvič in bo uspevalo vedno. Zakaj pa ne?
Danes vam bom zaupal, katero pot izdelave testa smo razvili s prijatelji iz študenta v dobrih desetih letih. Ker vam bom to visoko cenjeno znanje predal naprej zastonj, mi boste za vsako izdelano pico po tem receptu častili pivo, ko me srečate.
Izhodišče je konec srednje šole dal moj prijatelj Aleš (Slavč ga kličemo). Rumeni listek je vseskozi visel v moji kuhinjski omarici na notranji strani, na njem je pisalo: »za štiri osebe rabiš 500 g moke, 2 dl mleka, eno jajco, žličko cukra in soli, en kvas, štiri žličke olja.«
To še vedno drži za tiste, ki radi tehtate in pipetirate. Iz izkušenj je stvar taka, da enkrat pol kilograma moke zdrži le tri osebe, drugič pa šest. Zato premerite jedce, potem pa odmerite moko. Naslednja stvar je moka. Enkrat je pšenična bela in drugič polnozrnata pirina za tiste, ki se delajo zdrave pri pici. Lahko je katerakoli moka, ajdove še nisem stestiral in je verjetno nikoli ne bom. Konstitucije moke so različne in zato v polnozrnato moko skoraj vedno vmešam dva kvasa, iz prepričanja da tako bolje kipne. Za ziher. In tako naprej.
Tako vam bom sedaj predstavil vse korake pri izdelavi testa s slikami in opisom, vi si morate samo zapomniti za čase ko boste hoteli mesiti, da je to novoletnopraznična cifra revije. Jo boste odprli in začeli.
Dve tretjini moke, ki jo boste namenili za testo vsujte v skledo. Ščepec soli in vrečkico instant kvasa vmešajte v moko (če je moke več kot pol kilograma, vmešajte dve vrečkici, preprosto).
Zagrejte dva decilitra mleka do mlačnosti, raztopite žličko sladkorja in soli. Dva decilitra in žličke so pomembni zaradi razmerja, vi lahko na koncu uporabite vso mleko, ni pa nujno. Mleko prelijte čez moko, ubijte celo jajce v skledo in prilijte štiri žličke olivnega olja. Ne rabite porabiti vsega mleka, če se vam zdi, da bo preveč testa.
Z vilico (po Pitonu I) v skledi v sredini razžvrkljajte jajce in mešajte tako, da se moka iz obrobja sipa v center. Na tak način boste počasi pridobivali na gostoti in bo testo vedno krhko, če boste sledili navodilom.
Verjetno boste porabili vso moko, zato z eno roko začnite počasi mesiti to krhko testo, z drugo pa dodajajte preostanek moke in mesite.
Moko počasi dodajajte k testu tako dolgo, dokler se vam ne neha lepiti na prste. To pomeni, če si moko s prstov odstranim in se mi potem spet lepi na prste tako kot na sliki, potem še dodajam moke.
Testo dam iz sklede in ga lahko narežem na dva ali več kosov (za večje ali manjše pice, 500 g testa je za dva pladnja pice, torej damo na pol).
Vsak posamezen kos na pomokanem delovnem pultu mesimo do gladkega. To počnemo z raznovrstnimi maserskimi gibi. Moko po dnu sproti dodajamo po malo, ker se nam bo sicer testo preveč lepilo na pult ali desko ali mizo. Občutek testa mora še vedno biti mehak, ne pa kot da bi masiral zateglo mišico ali gumo.
Testo pustimo vzhajati do dvajset minut kar na delovni površini, tako da ga pokrijemo s skledo v kateri smo ga mesili.
Za bolj testno polne pice vzhajano testo razvaljamo po Štranklnovem principu. S prsti pritisnemo v sredino testa in ga počasi širimo navzven.
S širjenjem testa nadaljujemo in pri tem pazimo, da ne poškodujemo roba.
Ko smo že na dveh tretjinah želenega premera pice ali pa ko ne gre več na roke širiti, razširimo še rob. Na hitro ga okrog in okrog z občutkom damo skozi prste, pazimo da ga ne strgamo.
Na papir za peko v pekaču sedaj položimo testo in ga do konca razširimo na željen premer. Od tod dalje je pa stvar okusa.
Če vam mogoče debelejše testo ni všeč, ga še vedno lahko povaljate na zelo tanko. V pečici bo testo še nekoliko vzhajalo, tako da se ne bati naložiti. V naših začetkih smo uporabljali sveži kvas v kosu in je še vedno odličen. Treba ga je pač raztopiti v mlačnem mleku.
Ker vsakokrat količino moke ocenim na oko oziroma na glih prav™, lahko pomeni dve tretjini od 200 do 600 gramov, tako da se prepustite in dajte občutku prosto pot. V tem primeru boste ob picopekovskih začetkih vsi nabasani do nezavesti.
Minister za šunko, sir in gobice opozarja: dobro testo vas lahko zasvoji do te mere, da boste cel december jedli samo pice.
Posebej bi se zahvalil Slavčnu, Pitonu in Štranklnu za doprinos k mojemu razvoju testa za pico, na katerega sem zelo ponosen.
