Tek na smučeh ima svoje korenine v nordijskih deželah, kjer se je človek v preteklosti gibal s smučmi zaradi preživetja, v zadnjih sto letih pa tek na smučeh predstavlja rekreacijo oziroma zdrav način življenja. Pri nas ima tek na smučeh že dolgo tradicijo, pravi razcvet pa doživlja v sedanjem času. Zasluge za to ima predvsem Petra Majdič, ki je s svojimi uspehi v tem športu Slovence dvignila na noge in jih ponesla v tekaške smučine. Seveda ne smemo pozabiti, da je bil ta šport v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi boljših zim, dobro organiziranih maratonov, medijsko pokritega trimčkanja in izdelovalca tekaških smuči Elana že na visokem nivoju, ki mu je manjkal samo odmeven rezultat naših tekačev na največjih tekmovanjih.
V preteklosti se je na smučeh teklo samo v klasični tehniki, po letu 1984 pa se je počasi razvila še drsalna tehnika teka. Klasična tehnika je podobna atletskemu teku, le amplitude gibanja nog in rok so bolj poudarjene, medtem ko je drsalna tehnika bolj podobna drsanju. Pomembna razlika je v pripravi smuči, ki pri klasični tehniki zahteva nanos maže na drsno oblogo v sredinskem delu smuči, kar pri odrivu tekača deluje kot lepilo. Predvsem zaradi maže in drugačnega gibanja smuči je drsalna tehnika teka hitrejša.
Značilnost smučarjev tekačev je, da so zelo vzdržljivi. Tek na smučeh je aerobni šport, pri katerem se s pomočjo lastnih mišic tekači gibljejo neprekinjeno dlje časa. Napor je zmerno intenziven, poudarek je na trajanju, ki običajno presega 1 uro, pogosto traja do 2 uri. Zaradi ponavljajočega se avtomatiziranega gibanja, ki ne zahteva zbranosti, lahko tekač občuti naravo, po kateri se giblje ali pa mislim pušča prosto pot do ustvarjalnih idej. Običajno tekači pretečejo od nekaj kilometrov pa vse tja do 40 kilometrov na trening.
V Sloveniji je veliko tekaških prog
V Sloveniji imamo nekaj tekaških centrov, kjer redno vzdržujejo tekaške proge. Progi za drsalno in klasično tehniko običajno potekata vzporedno v dolžini od 2 pa do 10 km. Smer teka je (oziroma bi morala biti) označena s smučarskimi tablami. Podobno kot pri alpskem smučanju je gibanje po tekaških smučinah urejeno s pravili FIS. Najbolj znani tekaški centri so Pokljuka, Planica, Vojsko, Rogla, Preska pri Medvodah. V nekaterih centrih je treba uporabo prog plačati. Ob ugodnih snežnih razmerah pa lokalni zanesenjaki uredijo proge tako rekoč po celi Sloveniji.
Tek na smučeh ugodno vpliva na celotno telo
Tek na smučeh zaradi gibanja rok in nog ugodno vpliva na skoraj vse skeletne mišice, na srčno-žilni sistem, na dihala, na notranje organe, kot so jetra, vranica, ledvice, seveda v zmernih zimskih razmerah, ko temperature niso prenizke. S tekom se poveča število rdečih krvničk v krvi, izboljša se prekrvavljenost mišic in organov, izboljša se presnova. Med tekom se sproščajo hormoni sreče – endorfini. Zaradi precejšnje porabe energije se več in hitreje presnavljajo maščobe, zato imajo tekači manj holesterola in so bolj vitki. Glavna posledica pogostega tekanja na smučeh je kondicija, ki je ima tekač skoraj neomejeno.
Poškodbe pri teku na smučeh so izredno redke, sam način gibanja, kjer z nogami zdrsimo po smučki, pa zelo malo obremenjuje sklepe nog in tudi hrbtenice.
Vsak človek, ki bi rad začel s tekom na smučeh, mora vedeti, ali zaradi zdravstvenih težav, predvsem srca in dihal, lahko prične s tem športom in kako intenzivno. Zdrav človek pa potrebuje predvsem voljo, saj je gibanje na tekaških smučeh težje kot pa alpsko smučanje. Vloženi napor se seveda bogato obrestuje, zato je vredno poskusiti.
Začetnik se osnov teka najlažje nauči tako, da se udeleži katerega izmed tečajev smučarskega teka, ki jih je v zadnjem času že kar veliko. Kdor pa se želi sam učiti ali poizkusiti teči na smučeh, mu za začetek priporočam bolj raven teren, kjer je za gibanje potrebne manj moči in kjer je manj možnosti za padce na kakšnem spustu. Začetnik ne potrebuje kakšne posebne kondicijske priprave, da bi lahko pričel s tekom, vsekakor pa mu dobra kondicija pomaga, da lahko dlje časa vadi in s tem dobi prepotrebno kilometrino za utrditev specialnega tekaškega gibanja na smučeh. Običajno tekači v obdobju, ko ni snega, vadijo suhi tek, kolesarijo, hodijo v gore s palicami, rolkajo in izvajajo vaje moči.
Zima je v polnem razmahu, zato je zdaj pravi čas, da se lotite tega aerobnega športa, pri katerem se gibljete neprekinjeno dlje časa z zmerno intenzivnostjo na čistem zraku po prekrasno zasneženi valoviti pokrajini in s tem najbolj celovito vplivate na svoj organizem.
Izbira opreme je odvisna od izbrane tehnike
Pred tekače začetnike se najprej postavi vprašanje, v kateri tehniki bodo tekli, saj je od tega odvisen nakup opreme. S tekom lahko pričnemo z eno ali drugo tehniko, torej s tisto, ki nam je ljubša, le starejši in tisti, ki premorejo res malo moči, naj začnejo s klasično tehniko. S tekaškimi smučmi za klasično tehniko lažje hodimo, če ne premoremo dovolj moči in kondicije za tek. Smuči za klasično tehniko so od 10 do 20 cm daljše, kot je visok tekač, in morajo imeti ustrezen lok napetosti glede na težo tekača, palice pa naj segajo do pazduhe ali do 5 cm višje. Čevlji za klasično tehniko so nižji. Smuči za drsalno tehniko so do 10 cm daljše, kot je visok tekač začetnik, palice pa segajo do vrha ramena. Čevlji so višji in bolj stisnejo gleženj, da je noga bolj stabilna. Nujen del opreme so petprstne relativno tanke rokavice, s katerimi prijemamo in spuščamo palice med odrivanjem. Za tek imamo posebna tekaška oblačila – drese. Če teh dresov nimamo, se oblečemo v smučarsko perilo, puli in trenirko, seveda pa je sestavni del opreme tudi kapa, saj ščiti pred mrazom glavo z ušesi.
Veliko tekaških užitkov!
