Zdi se mi, da vsako leto pride prezgodaj. Jaz še kar podaljšujem poletje – ignoriram rokavice v omari in gole veje pred oknom, s knjigo na kolenih z balkona mežikam soncu, poslušam CD s poletno kompilacijo in se ob koncih tedna potikam ob morju, da bi ujela vonj po soli – ampak on se ne da in me vedno leto preseneti. Veseli december, že sredi novembra.
Najprej potiho, malce hinavsko, z nekaj srebrnimi oblačilci v izložbah in rdečimi pentljami na katalogih, potem pa kar naenkrat: Last Christmas po radiu, girlande plastičnega zelenja na fasadah, nebo iz lučk nad mestnimi ulicami, gneča v trgovinah in veselo prerivanje mimo belih hišic ob Ljubljanici. Sprva se upiram, češ da je preveč in prekmalu in takooo kičasto, ampak konec koncev me praznično vzdušje vedno premami. Predrami pa šele nekaj tednov pozneje, po navadi tik pred božičem: darila! Občudujem ljudi, med njimi mojo mami, ki darila pridno (i)zbirajo skozi vse leto in jih hranijo nekje na dnu omar do prve primerne priložnosti. Meni to preprosto ne uspe, in potem tik pred zdajci brezglavo dirjam po izropanih trgovinah in seveda ne najdem ničesar pravega ... saj niti nimam časa zares iskat. Je namreč tako, da daril preprosto ne morem hraniti pri sebi; kadar zagledam kaj tapravega, to kupim in potem je čisto nujno, da obdarovanec zadevo kar najhitreje dobi. In v veliki večini gre za knjige.
Tudi mnoge raziskave ugotavljajo, da ljudje knjige vse pogosteje kupujemo za druge, saj se malokdaj izkažejo za neprimerno darilo: izbira je velika – tudi za tiste, ki nam niso ravno blizu, bomo v spodobni knjigarni gotovo kaj našli –, niso ne vem kako drage in so lepe na pogled. Tisti zelo praktični bi k temu dodali še, da jih je od vseh mogočih daril najlaže zaviti, poleg tega pa knjigo lahko, tudi če smo jo že prebrali, pa nam ni bila preveč pri srcu, preprosto opremimo z novo pentljo in podarimo naprej.
Priznam, da sem knjigo kot zasilni izhod kdaj pa kdaj uporabila tudi sama, a vedno z nemalo slabe vesti. Ob tem sem se namreč spomnila na množico steklenic, ki jih je moj oče dobival za vsakovrstne praznike in jih nato hranil v omari v dnevni sobi, dokler se ni zlomila polica, potem pa so se preselile v klet; po drugi strani pa na zavoje v celofan zavitih knjig, ki jih je babica bogve zakaj nekoč kupila, pa so nedotaknjene ležale za njenimi omarami nekaj desetletij, dokler jih nisem odkrila jaz, knjižni molj v družini. Usoda, nevredna knjige. Zato po novem podarjam le še take 'posebne' knjige tistim 'posebnim' ljudem. Na primer moji Ani, s katero si knjige za najrazličnejše slavnostne in vsakdanje priložnosti podarjava že od srednje šole. Ne vem, katera je začela, ampak šlo je nekako takole: ona meni monografijo Helmuta Newtona … jaz njej fotoikone … ona meni knjigo fotografij levih bokov … jaz njej horoskope za vsakdanjo rabo … jaz njej Cunninghamove Ure – preden sem jih prebrala do polovice, sem vedela, da jih preprosto MORA imeti – … ona meni Knjigo urokov, s pripisom, naj mi pride prav, če se bom kdaj odločila slediti čarovnici v sebi. Vmes so med nama romali še album Patetico (s pripisom “… preberi besedila!”), naredi-si-sam priročnik za oblikovanje (po navdihu iz Londona, da bova nekoč odprli svoj studio) … pa brezštevilne, za dan ali dva posojene knjige. Pri takem podarjanju knjig uživam; ko odkriješ knjigo, ki je nekomu pisana na kožo, besede ali fotografije, ki povedo tisto, česar sam ne znaš niti na dolgo opisati, temo, ki bo v tistem pravem trenutku zadela naravnost v črno. Le da take knjige ne najdeš vedno, sploh ne sredi decembrske gneče in nikakor ne, če jo iščeš. Zato se najina darila ne menijo preveč za številke na koledarju in po navadi počakajo, da se praznična mrzlica umiri. Obdarovanje take vrste mi je všeč tudi zato, ker po malem nostalgično spominja na tiste čase, ko smo po radiu lovili in na kasete posneli tiste 'posebne' skladbe in jih podarjali simpatijam ali posojali najboljšim prijateljicam za počitnice na morju. Na prvi pogled preprosto, ne dosti vredno darilo, ki ga večina po navadi niti dobro ne razume, obdarovancu pa pomeni več kot marsikatera dražja in uporabnejša stvar. In tako uresniči namen in poslanstvo darila: zbliževanje in razveseljevanje tistih, ki jih imamo radi.
V začetku decembra smo na založbi Sanje pripravili nov katalog naših izdaj z osveženim seznamom pravkar izdanih in prihajajočih knjig. Upam in želim si, da bo tudi z njegovo pomočjo kdo našel tiste 'posebne' knjige, da razveseli koga 'posebnega' v svojem življenju. Čeprav sama še vedno zaupam predvsem vonju, otipu in stiku s knjigo, ki ga lahko doživiš samo v knjigarni. Lahko pa se odločite za podarjanje starih, podarjenih knjig – takih na primer, s katerimi nimate kaj početi in bodo tako znova dobile upanje, da najdejo koga, ki jih bo z veseljem bral in vedno znova jemal s police. Pri tem le pazite, da ne boste poleg pomečkane pentlje in nemarno zapognjenih robov spregledali tudi posvetila, namenjenega posebej vam. Če ga preberete, si boste morda še premislili …
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 17, december 2007.
