Nekoč, še pred časom knjige in še daleč v čas knjige, smo tudi mi zgodbe pripovedovali in poslušali, namesto da bi jih brali. A je ta umetnost pri nas pominila, zamenjale so jo nove. Pa to še ne pomeni, da ne obstaja več: ponekod, marsikod, je še zelo živa, ohranja spomin na preteklost in z njegovo pomočjo spregovarja o sedanjosti, njenih težavah, dilemah in možnostih. Tak je Sundžata, ep iz bogate kulturne zakladnice zahodnoafriške mandejske kulture, ki je našemu delu sveta v zadnjem času najbolj prodrla do zavesti v glasbi, kot del tiste široke in vsezajemajoče kategorije »glasb sveta«: in prav zgodbe o junaku Sundžati pojejo tudi številni sodobni glasbeniki, od Salifa Keite pa do Rokie Traoré.
Znameniti gvinejski zgodovinar in pisatelj Djibril Tamsir Niane pa je bil verjetno prvi (med mnogimi), ki je Sundžatov ep izoblikoval v podobi knjige, mu s tem nekaj bistvenega sicer odvzel (namreč neposredno živost vedno novega pripovedovanja za vsakič drugačno poslušalstvo), a mu tudi nekaj bistvenega dodal: zdaj lahko vanj vstopimo tudi tisti, ki ne znamo jezika maninka in ne sedimo prav zdajle kje na ozemlju starega malijskega imperija, pod shodnim drevesom ali v novejšem času tudi v taksiju, kjer se iz kasetofona razlega griotov glas.
Knjiga, ki je tako nastala, je zato zanimiva vsaj dvojno. Prvič kot eden velikih epov, ki se postavlja ob bok nam bolj znanim iz Evrope in sredozemskega prostora; preprosteje rečeno: kot zahodnoafriška sestra Iliade. Sundžata je zgodovinski ep, ki pripoveduje o nastanku ogromnega malijskega imperija in pri tem ustanovitelja Sundžato vedno znova primerja z Aleksandrom Velikim. (Že samo ta podrobnost nam lahko ponazori, koliko je še tako »tradicionalna« družba vpeta v mednarodne izmenjave.) Odškrne nam vrata v družbo, v kateri je nastal, v njeno samorazumevanje in s tem tudi v njeno sodobnost.
Drugič, naš Sundžata je v knjižni obliki v francoščini izšel leta 1960, na vrhuncu desetletja dekolonizacije, in je zanimiv tudi kot literarno-politični poseg v natanko določene zgodovinske okoliščine. V devetnajstem stoletju in prvem delu dvajsetega stoletja, času intenzivnega grabljenja in izkoriščanja kolonij, so – kako prikladno – Neevropejci in še posebno Afričani veljali za ljudi brez zgodovine in kulture, torej ljudi, ki so nekoliko manj ljudje. Zlasti po drugi svetovni vojni so se kolonizirani afriški intelektualci lotili korenitega prevrednotenja svojih kultur, da bi si povrnili ukradeno samozavest in lastno preteklost; to je potekalo zlasti v literaturi, kjer so si do tedaj že nekako izborili prostor za besedo. Tako je bilo umetniško udejstvovanje sestavni del prizadevanj za politično emancipacijo.
V teh okoliščinah je izšel Nianov Sundžata, zgodovinski, nacionalni ep, ki je na mah dobil simboličen pomen kar za celotno Afriko. Ne zato, ker bi govoril o zgodovini vse celine – to bi bilo preprosto nemogoče –, ampak zato, ker ga je bilo, kot v spremni besedi k slovenski izdaji opozarja Nikolai Jeffs, mogoče brati kot napoved (ali zaklinjanje) prihodnosti novonastajajočih afriških držav: kajti Sundžata se rodi pohabljen in hrom, razdedinjen je in izgnanec, pa premaga svojo pohabo, se vrne iz izgnanstva in iz majhnega rodnega mesta zgradi bleščeče cesarstvo. Niane torej pri zapisovanju Sundžate ni ravnal kot etnolog, ki le zapisuje obstoječe izročilo, ampak je kot dober učenec griotov, tradicionalnih mojstrov besede, povedal prastaro zgodbo, da bi z njo sedanjosti spregovoril o prihodnosti.
Krog poslušalcev se je tako razširil z bralci v vedno več jezikih in danes pripovedovalec Sundžate govori tudi za nas. Čas je že bil: na istem planetu živimo in prav je, da se poznamo med seboj, da si povemo in prisluhnemo, kakšne so naše različne izkušnje te skupne zgodovine, če naj si zamislimo skupno prihodnost. Prebrati eno knjigo seveda ni dovolj … Je pa lahko začetek.
Katja Zakrajšek, prevajalka
Ta knjiga je pravzaprav delo nikomur poznanega griota iz vasi Djeliba Koro v okrožju Siguiri v Gvineji. Njemu sem dolžan prav vse. Ker sam poznam malinško deželo, sem se naučil nadvse ceniti griote Mandinga, varuhe izročila, in njihovo učenost in izvedenost v zgodovini.
Djibril Tamsir Niane, zgodovinar, pisatelj in dramatik
Več informacij o knjigi in avtorju dobite na spletni strani Založbe Sanje: www.sanje.si ali po telefonu: 01 514 16 28.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 32, april 2009.
