Krogi na vodi
Vrata so priprta, vstopiš, ker veš, da je hiša sama, da v njej ne bo nikoli več nikogar. Tudi če boš tam ti, bo hiša še naprej kot votla. Brez dejstev, med katerimi bi lahko kot pajek spletel srebrne nitke in jih povezal v lesketajočo se mrežo spomina, si samo še lupina. Znotraj prazna, zunaj te tako rekoč nič ni.
Vstopiš in raziskuješ, vse sobe, eno za drugo, razen tiste, ki je zaklenjena. Nikjer nobenih fotografij, nikjer listkov z imeni prijateljev, znancev, z njihovimi telefonskimi številkami. Počutiš se, kot da bi prišel v nekakšen laboratorij, bela miška si v svoji sterilni hišici, oziraš se že za tistim vrtečim se kolesom, saj morda kdo, ki te opazuje iz nekakšnih globin, pričakuje, da boš začel teči. Vedno hitreje, vedno na mestu. To menda počno hrčki, zakaj torej ne poskusne miške?
Lačen si, in ker dobiš namig, da naj bi bila ta hiša tvoj dom, se odločiš, da boš pripravil zajtrk. Dobro. Iz dnevne sobe v kuhinjo. In potem jih opaziš. Majhne drobtinice na delovni plošči. Majhne drobce umazanije okoli pomivalnega korita. Odpreš omarico in v roke ti pade škatla piškotov. Odprta. Dva manjkata. Tedaj te prešine – nekdo je bil tu. Nekdo je tu živel. Malenkosti, ki te spomnijo, da je bil pred teboj še nekdo, ki je nenadoma, v vrtincu nepojmljivega izginil. Prejšnji ti.
Prejšnji Eric Sanderson je imel dekle, Clio, z majhnim tatujem smeška na palcu noge. Da jo bo nekaj preživelo, ko bo življenje (ali morda kaj drugega?) spodkopalo tla pod njo. V resnici je bilo tako – tal in življenja ji je zmanjkalo med potapljanjem na grškem otoku, tik pred koncem nepozabnih počitnic v dvoje, ko je bil šotor že pospravljen in vodnik po otokih do konca porisan z zvezdicami in majhnimi okroglimi planetki – pravo malo vesolje njenih želja, pričakovanj, razočaranj. Prejšnji Eric je to vesolje poznal. In ga izgubil.
Zdajšnji Eric ne ve niti tega, da je Eric. Morda je. Morda bi bil lahko kdo drug. Po pravici povedano se ne spominja. Vse, kar ima in na kar se lahko opre, so skrivnostna pisma, ki razlagajo njegovo zgodbo, pisma, ki naj bi si jih napisal sam še prej, preden ga je znova napadel morski pes Ludovičan, zverina, ki riše vodne brazde v nekem drugem svetu, kjer vladajo besede, črke, misli, identitete, vse tisto, kar smo, a za kar ne vemo, kako bi pravzaprav opisali. Vse tisto, česar nikoli ne vidimo, a za kar se zdi, da slutimo z nekimi drugimi čutili, mogoče z nekim tretjim očesom na tilniku.
Kdaj postane podoba v moji glavi enaka podobi v tvoji glavi? Sta dve podobi iste stvari – čolna na jezeru v zgodnjem jutru, recimo – sploh lahko enaki? Se spomniš trenutka, ko je podoba v moji glavi postala podoba v tvoji glavi? Ko se je voda iz jezera prelila čez rob najinih misli? Ko si tako dolgo razmišljal voda voda voda voda voda ..., da si nenadoma zaplaval v njej, v dejanskem oceanu? In kdo ti bo pomagal nazaj, v ta naš resnični, trdni svet – Scout, za katero je videti, kot da jo poznaš od nekdaj, in ki obenem ostaja popolna neznanka; morda nori doktor Trey Fidorous, ki te ob prvem srečanju grobo napade, ne da bi se ti sploh sanjalo, čemu? Ali pa čisto samosvoja, cinična kepa mačjih dlak, ki sliši na (kako nevsakdanje!) ime Ian?
Kar je novo, je neznano; kar je neznano, je strašljivo. Kar je strašljivo, je – morda – resnično. Med vsemi knjigami, ki jih lahko najdete na vseh policah v vseh knjižnicah, knjigarnah in celo pri sebi doma, je Ericova nedvomno tista, ki vam bo pomagala pogledati pod površino okvirčkov, ki na koledarju označujejo vsak dan. Ne, prisilila vas bo v to. In ko bo naslednjič proti vam plaval velikanski morski pes, zarisan s črkami, besedami in besedili, ne pozabite iz njegovega žrela prinesti zapiskov o tem, kje ste bili, kaj ste videli, zakaj ste to doživeli in koga ste ljubili. Samo ti vam bodo lahko kazali pot nazaj do sebe in nato naprej.
Več informacij o knjigi in avtorju najdete na spletni strani Založbe Sanje: www.sanje.si ali po telefonu: 01/514 16 28.
Knjiga Zapisi iz žrela je prejela nagrado Borders za izvirne glasove (2007), nagrado Somerset Maugham Award, bila pa je tudi uvrščena v ožji izbor za nagrado Arthur C. Clarke, ki je vodilna britanska nagrada za znanstvenofantastično literaturo.
Steven Hall je že pred izidom knjigo predstavljal na promocijski turneji po Veliki Britaniji in ZDA, v okviru katere so bile prevajalske pravice prodane v več kot dvajset držav, poleg tega so na dražbi v Londonu prodali filmske pravice, ki si jih je zagotovila britanska produkcijska hiša Film Four.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 34, poletje 2009.
