November je mesec preprečevanja odvisnosti (od kajenja, alkohola, prepovedanih drog, kockanja …, odvisnosti na splošno). Tretjega novembra zaznamujemo evropski dan proti kajenju, 16. pa svetovni dan KOPB (kronične obstruktivne pljučne bolezni).Najpomembnejši vzrok za KOPB pa je še vedno kajenje. Vse to so razlogi, da smo za pisanje o tej temi izbrali november.
Odvisnost od nikotina je ena najhujših oblik odvisnosti in je primerljiva z odvisnostjo od heroina. Čeprav mnogi mislijo, da je tema že izpeta, smo kljub temu zbrali nekaj novih podatkov. Za kratek intervju smo prosili asist. mag. Tomaža Čakša, dr. med., direktorja Zavoda za zdravstveno varstvo Ljubljana, ki se je našemu vabilu z veseljem odzval. Tomaž Čakš je eden največjih strokovnjakov na področju nikotinske odvisnosti in zagovornikov nekajenja pri nas.
Pogovor z mag. Tomažem Čakšem, dr. med.
Protikadilski zakon je v veljavi že dobro leto. Ali je poleg čistejšega delovnega okolja in drugih pozitivnih sprememb pripomogel tudi k zmanjšanju števila kadilcev? Kakšni so zadnji podatki o odstotku kadilcev v Slovenji?
Delež kadilcev med odraslim prebivalstvom v Sloveniji je glede na letošnjo raziskavo Inštituta za varovanje zdravja 17,1 odstotka. To je 5,7 odstotkov manj kot leta 2006, ko je bilo po raziskavi med polnoletno populacijo 22,8 odstotkov kadilcev. Lahko trdimo, da je k temu pripomogel tudi protikadilski zakon.
Ali je že opaziti napredek pri zmanjšanju števila bolezni, ki so povezane s kajenjem?
Eno leto je nekoliko premalo za take podatke, čeprav so v Italiji in Franciji že opazili zmanjšanje števila infarktov. Za določitev dolgoročnih posledic bo treba še malo počakati. Mislim, da je zakon prinesel mnogo dobrega.
Ali so nasprotniki zakona omagali?
Nasprotniki ne bodo nikoli omagali, saj je v ozadju tobačna industrija, ki še vedno lobira v Evropskem parlamentu in poskuša take zakone spodbijati z različnimi metodami. Tobačno industrijo zanima denar in ne zdravje, saj morajo za vsakega umrlega kadilca dobiti vsaj enega novega, da gre lahko posel naprej. Zato moramo biti ves čas pozorni in paziti kje bodo spet »udarili«.
Nasprotniki zakona so se izgovarjali tudi na finančni vidik, češ da se v državno blagajno steka kar nekaj denarja od davkov na tobačne izdelke. Ali se je pri oblikovanju zakona to upoštevalo?
Pri sprejemanju zakona ni bilo na finančnem ministrstvu nobenih zadržkov. To se zdaj dogaja v Avstriji, kjer takšne izgovore izrabljajo, da ne bi sprejeli primernega zakona. Pri nas je bilo sprejemanje zakona usklajeno z drugimi ministrstvi. Pokazalo se je, da se pri zdravljenju bolezni, povezanih s tobakom, izgubi toliko denarja, da tudi s povsem finančnega stališča takšni izgovori niso upravičeni. Pri tem gre tudi za kakovost življenja.
Mislite, da se bo tak zakon uvedel tudi na evropski ravni ali bo to ostalo odvisno od posamezne države?
Trend, da bi bili protikadilski ukrepi obvezni za vse članice EU, vsekakor obstaja. Na Avstrijo in Nemčijo pa tudi na Češko, ki protikadilskega zakona še niso sprejele, zelo pritiskajo. Najslabša je Avstrija, v marsikateri državi pa se zadeve spreminjajo na bolje. Izjemno dobro obliko zakona imajo na Irskem in Norveškem, v Franciji, Italiji, Angliji, Litvi, Latviji, Estoniji ter na Malti in Cipru. To je kot snežna kepa, ki se je začela valiti in se ne bo več ustavila.
Kaj pa kajenje med mladimi, upada ali narašča? Katere preventivne akcije potekajo, ki bi mlade odvrnile od tega, da prižgejo prvo cigareto? Kako se jim mladi priključujejo?
Tudi med mladimi lahko opazimo zmanjšanje števila kadilcev. Od leta 1995 do 2003 se je odstotek kadilcev med mladimi večal, med letoma 2003 in 2007 pa se je zmanjšal. Na upad je verjetno vplivalo omejevanje kajenja na javnih mestih, prepoved oglaševanja tobaka in prepoved, da tobačna industrija sponzorira prireditve, pa tudi uvajanje izobraževanja mladih v okviru šolskega programa v osnovnih šolah (program Spodbujajmo nekajenje, ki poteka od tretjega ali četrtega razreda pa do konca OŠ). Potekajo tudi različne preventivne akcije, pri katerih si najbolj želimo, da bi jih vodili mladi. Ena takih je akcija O2 za vsakega, ki je potekala pod okriljem mladinskega združenja Brez izgovora (No Excuse) in je povezana z akcijo Evropske unije HELP, za življenje brez tobaka. Aktivnosti izvaja tudi društvo Mladi in tobak ter druge nevladne organizacije.
Prepričan sem, da bi moralo biti takšnih akcij še precej več, predvsem v še večjem obsegu v okviru šol. Premalo nas je, ki delamo na tem področju. Učitelje bi morali bolj izobraziti v tej smeri, pripraviti in navdušiti za ozaveščanje mladih. Na pedagoški fakulteti bodočim učiteljicam predavam na to temo. Izjemnega pomena je, da ozaveščanje poteka na relaciji mladi mladim, saj je potem sporočilo čisto drugače sprejeto in tudi uspeha je več. Mi smo še vedno zraven kot strokovna podpora. Opazil sem tudi, da imajo mladi veliko dobrih idej, kako in kje pristopiti. Še vedno preveč mladih kadi in tobačna industrija meri predvsem nanje. Čim prej ga zasvojiš, tem bolj je zasvojen.
Ali lahko kajenje primerjamo z odvisnostjo od heroina?
Znanstveno dokazano je, da je kajenje enako močna odvisnost kot odvisnost od heroina. Povezave so čisto fiziološke.
Koliko cigaret pa ste vi pokadili v življenju? Če sploh kakšno?
Cigarete nisem prižgal nikoli, sem pa občasno pokadil kakšno pipo, ampak že zelo dolgo ne.
Imate mogoče kakšen nasvet za tiste, ki še vedno kadijo?
Vedno poudarjam, da ne želim obsojati nikogar, ki je odvisen od neke snovi, saj je odvisnost ne nazadnje opredeljena kot bolezen. Moje sporočilo je, naj ne obupajo. V prvem poskusu mnogim ne uspe, treba je poskušati vedno znova. Enkrat bo zagotovo uspelo. Velikokrat imajo kadilci, ki jim ne uspe prenehati, slabo vest. Brez potrebe. Če ni šlo prvič, se je treba iz tega nekaj naučiti in iti naprej. Treba je vztrajati in ne obupati.
Koristne povezave:
Avgusta 2008 je v Ženevi potekala Svetovna konferenca o raku. Udeležili so se je tudi predstavniki Slovenske zveze za tobačno kontrolo. Ključna sporočila Svetovne konference o raku glede uporabe tobaka so:
- tobak moramo nujno šteti za resen problem;
- ljudi je treba prepričati, da prenehajo kaditi;
- najkoristnejši pristop, ki pa ga večina držav premalo uporablja, je potrojitev davka na tobak;
- treba je prepovedati oglaševanje tobaka in bolj uporabljati opozorilne napise;
- tobak je politična bolezen. Cigaretna in tobačna podjetja so negativni liki, saj tobačna industrija manipulira z otroki, da ti postanejo kadilci. Industrija bogati, porabniki pa ostajajo revni in zbolevajo. Kadilci želijo prenehati, vendar so odvisni, tobačna industrija pa jim laže. To ni le industrija, ki ubija; je industrija, ki je kriva za umore.
Tobak je v 20. stoletju ubil sto milijonov ljudi. Število umrlih v 21. stoletju zlahka utegne narasti do milijarde. Predvidevajo, da bo samo v Indiji in na Kitajskem med letoma 2008 in 2030 umrlo 40 % ljudi, ki bodo v tem času podlegli posledicam tobaka.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 27, november 2008.
