Spolno prenosljive okužbe (SPO) spadajo med infekcijske bolezni in se skoraj vedno prenašajo s spolnim stikom. Včasih so jih imenovali venerične bolezni, nato spolno prenosljive bolezni, danes pa govorimo o spolno prenosljivih okužbah. S tem izrazom poudarimo dejstvo, da veliko okužb poteka brez simptomov. Okužba se torej ne pokaže kot bolezen, lahko pa pusti trajne posledice na notranjih reproduktivnih organih.
Na leto naj bi se po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije na novo okužilo najmanj 125 milijonov ljudi. Tudi v Sloveniji številke niso zanemarljive. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja je bilo leta 2008 prijavljenih 534 primerov spolno prenosljivih okužb. Dejansko število okuženih je bistveno večje, delno zato, ker vseh odkritih primerov ne prijavijo, delno pa zaradi že omenjene razlike med okuženostjo in dejanskim pojavom bolezni. Najbolj ogrožena skupina so mladi. Pri ženskah je največ okužb v obdobju med 20 in 24 letom, pri moških med 25 in 29 letom.
Najpogostejše spolno prenosljive bolezni v Sloveniji (po številu odkritih okužb)
- genitalne bradavice
- klamidija
- nespecifični uretritis*
- sifilis
- genitalni herpes
- gonoreja
*Vnetja sečnice ali materničnega vratu, ki jih ne povzroča N. gonorrhoeae. Simptomi so enaki kot pri gonoreji.
SPO največkrat delimo glede na povzročitelje
Poznamo bakterijske SPO, med katere spadajo npr. klamidija, sifilis in gonoreja. Vse te so ozdravljive z antibiotiki in ob pravočasnem zdravljenju ne puščajo trajnih posledic.
Druga skupina so virusne SPO, kot so na primer HIV, HPV, herpes, hepatitis. Posebnost teh je, da v večini primerov virusi po okužbi ostanejo v telesu. V takem primeru lahko zdravimo le posledice okužbe oz. simptome, ne moremo pa se znebiti samega virusa. Povzročitelji SPO so lahko še glive (kandidaza), praživali (trihomonioza) ali ektoparaziti (garje, sramne uši).
Nekaj pomembnih dejstev
- Okuži se lahko vsak.
- SPO so v porastu.
- Okužbe se lahko prenesejo z mame na otroka med porodom.
- Nezdravljene okužbe imajo resne posledice.
- Okuženi z eno SPO ima večjo verjetnost, da se okuži še s katero drugo SPO, vključno s HIV.
- Vedno je potrebno zdraviti tudi spolne partnerje okužene osebe.
Znaki spolno prenosljivih okužb:
pekoče, boleče uriniranje, pogosto siljenje k mokrenju, izpuščaji, razjede okrog spolovil, nenormalni izcedki iz sečnice ali nožnice, srbenje, rdečica.
Humani papiloma virusi (HPV)
Genitalne bradavice
V letu 2008 je bilo prijavljenih 136 primerov genitalnih bradavic, kar jih uvršča na prvo mesto med SPO. Povzročajo jih nizkorizični genotipi humanih papiloma virusov (HPV). V Sloveniji 95 % genitalnih bradavic povzročata genotipa HPV-6 in HPV-11. Pojavijo se lahko kjerkoli na zunanjih ali notranjih delih spolovil. Zrastejo posamično ali v skupinah, nekatere so pecljate, druge ploščate, tvorijo lahko celo cvetačasto oblikovane skupke. Odstranjevanje bradavic je možno z laserskim posegom ali z zamrzovanjem s tekočim dušikom. Oba postopka sta boleča in ni nujno, da težavo trajno odstranita. Genitalne bradavice se namreč po zdravljenju ponovijo v 20–30 %.
Rak materničnega vratu
Druga skupina virusov HPV so tako imenovani visokorizični genotipi. Posledice okužbe z njimi so najpogosteje rak materničnega vratu, v redkih primerih tudi rak penisa, vagine, vulve, rak zadnjika ter rak v ustni votlini. Simptomov takoj po okužbi ni, bolezen se izrazi šele po dolgoletni okuženosti. Letno v Sloveniji za rakom materničnega vratu zboli 200 žensk, 50 do 60 letno jih umre. Dolgotrajna okužba s HPV je predpogoj za razvoj raka na materničnem vratu. V več kot 70 % primerov je vzrok okužba z genotipom HPV-16 ali HPV-18.
Če seštejemo primere genitalnih bradavic in rakov materničnega vratu, je torej okužba s HPV daleč najpogostejša spolno prenosljiva okužba. V času življenja se z vsaj enim genotipom HPV okuži najmanj 60 % ljudi. V enem letu po okužbi se 90 % okuženih s svojim imunskim sistemom znebi virusa iz telesa. Pri 5–10 % pa je okužba trajna.
K preprečevanju pojavljanja genitalnih bradavic in raka na materničnem vratu bo ogromno pripomoglo cepivo proti HPV. Na voljo je v dveh različicah, štirivalentno vsebuje genotipe HPV-6, 11, 16 in 18, dvovalentno pa HPV-16 in 18. Cepivo prepreči, da bi ob stiku z virusom prišlo do okužbe, zato je najbolj smiselno cepiti mlade, še pred začetkom spolnega življenja.
Klamidija
Klamidija je s 127 primeri v letu 2008 druga najpogostejša SPO v Sloveniji. Povzročajo jo določeni sevi znotrajcelične bakterije Chlamydia trachomatis. Prvi znaki se ponavadi pojavijo po tednu ali dveh po okužbi. Moški opazijo prozoren do motno bel izcedek iz sečnice, ki ne smrdi, in pogostejše, pekoče mokrenje. Podobni so tudi znaki pri ženskah – boleče, pogostejše mokrenje, sluzast belkast izcedek, bolečine v spodnjem predelu trebuha. Pomembno se je zavedati, da se simptomi pojavijo le pri polovici okuženih moških in manj kot tretjini okuženih žensk. Število prepoznanih okužb je torej bistveno nižje od dejanskega števila okuženih. Poleg tega simptomi ponavadi izginejo tudi brez zdravljenja, kar pa ne pomeni, da smo se okužbe znebili. Nezdravljena klamidijska okužba ima lahko resne posledice pri obeh spolih. Navsezadnje je vodilni vzrok neplodnosti in zunajmaternične nosečnosti.
Prenos klamidije je možen tudi med porodom z okužene mame na novorojenca, med oralnim in analnim spolnim odnosom pa lahko pride do prenosa okužbe celo na danko ali žrelo. Zdravljenje poteka z antibiotiki, nikakor pa se v procesu zdravljenja ne sme izpustiti spolnih partnerjev okužene osebe.
Sifilis
Sifilis spada med klasične spolno prenosljive okužbe. V Evropi naj bi se prvič pojavil v 15. stoletju, prinesli pa so ga mornarji iz odprav po Ameriki. Splošno mnenje, da se klasične spolno prenosljive okužbe ne pojavljajo več, je povsem napačno. Število primerov sifilisa je v zadnjih letih v porastu, tudi v Sloveniji. Tako smo v letu 2008 zabeležili 65 primerov zgodnjega sifilisa, kar glede na leto 2007 pomeni 130-odstotno porast prijavljenih primerov. Poleg tega je bilo odkritih še 28 primerov poznega ali neopredeljenega sifilisa.
Sifilis povzroči okužba z bakterijo Treponema pallidum, poteka pa v več fazah. Prvi znaki se običajno pojavijo dva do tri tedne po prenosu okužbe. Pri primarnem sifilisu se na mestu vstopa bakterije v telo pojavi neboleča razjeda s čvrstimi robovi, ki jo imenujemo trdi čankar. Ta se v nekaj tednih zaceli tudi brez zdravljenja, bolniki pa jo pogosto spregledajo, še posebno zato, ker ne povzroča hujših simptomov. Vseeno pa okužba v telesu napreduje. Po približno dveh mesecih se pojavijo simptomi sekundarnega sifilisa – nesrbeč izpuščaj po celem telesu, povečane bezgavke, razjede v ustih, gripi podobni simptomi, kot so povišana telesna temperatura, bolečine v mišicah, glavobol. Tudi sekundarni sifilis lahko mine brez zdravljenja, bolnik pa preide v latentno fazo okužbe. Ta traja nekaj let, desetletij, včasih do konca življenja. Okuženi v tem obdobju ne občuti nobenih bolezenskih znakov sifilisa. Ko pride do zagona tretje, terciarne faze sifilisa, bolnik ni več kužen, ima pa hude posledice nezdravljene okužbe. Kažejo se lahko kot srčnožilni sifilis, sifilis živčevja in zelo redko kot benigni terciarni sifilis. K sreči je danes večina okužb prepoznana prej, preden bakterija povzroči nepovratno škodo na notranjih organih. Sifilis je ozdravljiv z antibiotiki, in sicer s penicilinom. Huda oblika bolezni je tudi konatalni sifilis, ki se razvije pri novorojencih, če pride do prenosa okužbe med porodom. V Sloveniji se zato izvaja presejalni test na sifilis za vse nosečnice.
Gonoreja
Gonoreja je druga od tako imenovanih klasičnih spolno prenosljivih bolezni. Stari imeni zanjo sta kapavica ali triper. Leta 2008 je bilo v Sloveniji 43 odkritih okužb, kar jo po pojavnosti uvršča na šesto mesto med spolno prenosljivimi okužbami. Povzročitelj gonoreje je bakterija Neisseria gonorrhoeae, katere edini gostitelj je človek. Znaki okužbe se pri moških pojavijo pogosteje in bolj zgodaj, v enem tednu po okužbi. Pogosto jih sili k mokrenju, uriniranje je boleče, pekoče, iz sečnice izteka gnojni izcedek. Tipično je, da izcedek opazijo zjutraj pred prvim mokrenjem, imenujemo pa ga »bonjour kapljica«. Pri ženskah med okužbo in pojavom simptomov lahko mine več tednov, mesecev. Simptomi so precej podobni kot pri moških, torej pekoče, boleče uriniranje, rumenkast gnojen izcedek iz nožnice, srbenje. Kot vse ostale bakterijske spolno prenosljive bolezni je tudi gonoreja ozdravljiva z antibiotiki. Če je okužba nezdravljena, prav tako lahko povzroča neplodnost in zunajmaternično nosečnost. Prenosljiva je tudi z matere na otroka med porodom.
Genitalni herpes
Najpogostejši povzročitelj genitalnega herpesa je virus herpes simplex tipa 2. Virus herpes simplex tipa 1 pa je tisti, ki povzroča največ primerov herpesa na ustnici. Vendar je možen prenos obeh tipov herpesa tudi na druge dele telesa. Za zaščito je zato nujno potrebno poskrbeti tudi pri oralnih spolnih odnosih.
Na mestu vstopa virusa v telo se po približno enem tednu razvijejo mehurčki, napolnjeni z bistro, vodeno tekočino. Mehurčki počijo in za seboj pustijo bolečo razjedo, ki se zaceli v tednu ali dveh. Pri nekaterih ljudeh lahko ob prvem srečanju z virusom pride tudi do splošnih znakov, kot so slabo počutje, povišana telesna temperatura, povečane bezgavke, medtem ko se pri drugih mehurčki nikoli ne razvijejo in so vse življenje le prenašalci virusa. Virus po okužbi ostane v telesu do konca življenja in občasno povzroča ponovne zagone herpesa. Zdravimo lahko le simptome okužbe (npr. z aciklovirom). Okužena oseba lahko prenaša virus na svoje spolne partnerje tudi, če v času spolnih odnosov nima vidnih znakov bolezni. Je pa dokazano, da imajo osebe, ki so že okužene z enim tipom virusa herpes simplex, ob okužbi z drugim tipom bolj milo obliko bolezni.
Ogrožene skupine
S spolno prenosljivo okužbo se lahko okuži vsaka spolno aktivna oseba, ne glede na starost, izobrazbo, socialni status ali spolno usmerjenost. Večjo verjetnost za okužbo imajo osebe s tveganim vedenjem, kot je pogosto menjavanje spolnih partnerjev, nedosledna uporaba zaščite, vključenost v več vzporednih partnerskih odnosov. Temeljno vodilo zaščite pred vsemi spolno prenosljivimi boleznimi še vedno obstaja ABC sistem:
A – abstinenca (od tveganega spolnega vedenja)
B – zvestoba (en spolni partner)
C – dosledna uporaba kondomov kot edinega kontracepcijskega sredstva, ki učinkovito zmanjšuje možnost prenosa okužbe
