Smrčanje. Nočna mora vseh, ki cele noči poslušajo glasno žaganje svojih partnerjev, redna tema družabnih večerov ter pogosta iztočnica šaljivcev. Predvsem pa vzrok za razdražljivost, jutranjo utrujenost in z njo pogojene težave čez dan. Smrčanje je značilen in vsem znan zvočni pojav, ki nastaja v žrelu med spanjem. Če je smrčanje tiho, je lahko celo prijetno, največkrat pa je (pre)glasno in zato huda nadloga. Nadležen hrup smrčanja je razlog za prepir med zakonci, vzrok za ločene spalnice, utemeljen razlog za razvezo zakonov in dokumentirano je, da je bil tudi že vzrok za umor(!!).
Zanimivo je, da večina 'smrčačev', ki me v obiščejo ambulanti, prihaja na pobudo zakoncev ali prijateljev/prijateljic, ki jih moti njihovo 'nočno žaganje'. Prepričali so jih, da terorizirajo bližnjo in daljno okolico in da je to razlog za zdravljenje.
Pa vendar je v resnici smrčanje predvsem težava tistega, ki smrči, čeprav se tega sam največkrat niti ne zaveda. Tisti, ki smrči, trpi veliko bolj od okolice, ki ga posluša, saj je njegovo dihanje med spanjem ovirano. Vzrok za smrčanje je namreč ovira v dihalni poti, ki predvsem otežuje dihanje, smrčanje pa je le znak (simptom), ki opozarja na to.
Za premagovanje dihalne ovire je potreben velik napor in to med spanjem, ki je namenjeno počitku. S smrčanjem je zato povezano nemirno spanje, nočne more, pogosto zbujanje, jutranji glavobol, slabo razpoloženje, razdražljivost, izguba koncentracije, kronična utrujenost in prekomerna dnevna zaspanost, ki je najpogosteje 'neznan' vzrok za nesreče pri delu in v prometu ...
Pri tihem smrčanju opisane težave morda še niso povsem izražene, s časom pa se smrčanje stopnjuje, zato postanejo vse bolj izrazite. V približno 10 odstotkih postane smrčanje tako hudo, da povzroči zastoje dihanja in s tem pravo dušenje med spanjem. Če so zastoji daljši od 10 sekund in jih je več kakor 15 na uro, tega ne imenujemo več smrčanje, ampak obstruktivna apneja. To stanje je resna zdravstvena težava, ki sproži nastanek različnih bolezni, predvsem povišanega krvnega tlaka in bolezen srca, poslabšuje pa tudi druge, že prisotne bolezni.
Smrčanje torej sploh ni le nadležno nočno razgrajanje, ampak resen znak ali simptom, ki opozarja na motnje dihanja in spanja ter na možnost nastanka (resnih) zdravstvenih težav.
Kaj je vzrok za smrčanje?
Smrčanje nastaja zaradi plapolanja mehkega neba. To je mogoče tudi videti skozi priprta usta 'smrčača', saj jih večina smrči z odprtimi usti. Ni pa povsem jasno, zakaj pride do plapolanja mehkega neba. No, raziskave (tudi študija, ki smo jo opravili v Kliničnem centru) so pokazale, da je vzrok ožina za mehkim nebom, ki jo vedno ustvari mehko nebo samo. Mehko nebo postane ohlapno in s tem daljše, zato jeziček visi daleč za korenom jezika. Takšno postane najpogosteje z leti (s staranjem), ožino pa lahko poveča tudi debelost (ozko žrelo v celoti), povečani mandlji in žrelnica (predvsem pri otrocih), pa tudi uživanje pomirjeval, uspaval in alkohola pred spanjem (vse navedene droge povzročajo ohlapnost mišic mehkega neba). Tudi ležanje na hrbtu sproži ali okrepi smrčanje, saj mehko nebo v tem položaju pade nazaj in utesni prehod zraka za njim.
Kako ožina povzroči opletanje mehkega neba, lahko razložimo s fizikalnim zakonom po Bernoulliju. Razlaga je zapletena, je pa mogoče nastanek smrčanja zelo enostavno ponazoriti s pihanjem med dve poli papirja. Če sta papirja narazen (npr. 5 cm ali več), ostaneta pri tem mirna, če pa ju približamo (na npr. 1 cm), ju pihanje potegne skupaj, plapolata ter proizvajata zvok, podoben smrčanju.
Zdravljenje smrčanja
Če nastanek smrčanja pravilno razumemo, je recept za njegovo zdravljenje enostaven. Treba je odstraniti vzrok smrčanja! V praksi poznamo več možnosti. Razlikujemo zdravljenje z ukrepi, ki jih lahko vsak poskusi sam, na voljo so tudi določeni pripomočki, če pa vse to ne zaleže, ostane še kirurško zdravljenje. Vsak lahko sam poskusi z ukrepi, kot so telovadba, izogibanje alkoholu, pomirjevalom in uspavalom pred spanjem. S tem se okrepijo mišice žrela in prepreči njihova ohlapnost med spanjem. Priporočljiva je opustitev kajenja in spanje na boku (koristen trik: tenis žogica prišita na hrbtni strani pižame!). Zelo uspešno je hujšanje. Poznam kar nekaj debelih 'bolnikov', ki so smrčanje povsem odpravili samo z normalizacijo svoje telesne teže! Pomagajo lahko tudi razna pršila, ki mehko nebo zatrdijo in ustne naprave, ki potegnejo spodnjo čeljust naprej in s tem povečajo prehod za mehkim nebom. Teh naprav pri nas ni mogoče kupiti, priporočljivo je, da jih izdela zobozdravnik po meri. Pri zelo hudem smrčanju, ki je povezano tudi z zastoji dihanja, je lahko uspešna tako imenovana maska CPAP. To je aparat, podoben aparatu za umetno dihanje, ki med spanjem pod pritiskom vpihuje zrak v nos preko maske. Na ta način se dihalne poti (predvsem ožina, ki je vzrok za smrčanje) razširijo in omogočijo zadovoljivo dihanje. Seveda taka priprava ni preveč udobna, kar si lahko vsak predstavlja sam, povzroča pa tudi marsikatero drugo nevšečnost na področju nosa in žrela. Če z omenjenimi postopki in pripomočki ni želenega rezultata, je potreben pregled pri otorinolaringologu. Če so prisotni zastoji dihanja (apneje) in znaki prekomerne dnevne zaspanosti, je potreben še obisk pri specialistu za motnje spanja. Namen teh pregledov je ugotoviti stanje v žrelu, predvsem mehkega neba, in prepoznati morebitne dodatne dejavnike, ki vplivajo na nastanek smrčanja ter opredeliti najustreznejše zdravljenje.
Operativno zdravljenje smrčanja
Za odpravo smrčanja je najučinkovitejše kirurško zdravljenje. Ne bojte se ga preveč, ne gre za velike operacije! Vendar bodite pozorni, vsi posegi niso enaki, med njimi so velike in pomembne razlike! Ločimo vzročno in simptomatsko kirurško zdravljenje (za razumevanje teh izrazov preberite besedilo v okvirčku).
Poseg, ki odpravi vzrok za smrčanje, poteka tako, da kirurg razširi ožino v žrelu. S tem je osnovni vzrok za nastanek smrčanja odstranjen, istočasno pa se izboljšata tudi dihanje in spanje, kar je za človeka, ki smrči, še bolj pomembno. Tak poseg imenujemo uvulopalatoplastika.
Druga možnost so simptomatski posegi. Strokovno jih imenujemo somnoplastike. Ti posegi zatrdijo mehko nebo. S tem se prepreči plapolanje mehkega neba in nastanek zvoka smrčanja, oviranega dihanja in motenega spanja pa poseg ne izboljša. Mehko nebo je mogoče zatrditi z visoko temperaturo (koblacija, radiofrekvenca), kemično (injiciranje kemikalij v mehko nebo) ali mehanično (vstavljanje teflonskih vložkov). Ti posegi torej utišajo smrčanje, dihanje pa se lahko celo poslabša zaradi zatezanja brazgotin v mehkem nebu. To se po posegih tudi slabše giblje in lahko povzroči nosljanje pri govoru ter zatekanje pijače v nos pri pitju.
Uvulopalatoplastika
Sam sem zagovornik uvulopalatoplastike. To je manjši in povsem neboleč poseg v lokalni anesteziji, s katerim mehko nebo skrajšamo in preoblikujemo ter tako razširimo prehod za dihanje. Traja od 15 do 30 minut. Eno uro po posegu 'bolnik' lahko odide domov. Celjenje traja, kakor pri vsakem kirurškem posegu, teden dni. V tem času je potrebno uživanje mehke in prekuhane hrane, tekočin ter zdravil proti bolečinam. Pomembnih neugodnih posledic po uvulopalatoplastiki praktično ni, po lastnih izkušnjah in navedbah drugih kirurgov so prisotne pri manj kakor petih odstotkih. Nekoliko se lahko spremeni barva glasu (kar je pomembno morda le za pevce), ostane lahko tudi občutek napetosti v žrelu.
Po uvulopalatoplastiki je 84 odstotkov 'bolnikov', ki sem jih operiral, povsem prenehalo smrčati ali pa je njihovo smrčanje postalo bistveno tišje, tako da so bili z zdravljenjem zadovoljni. V primeru neuspeha je poseg mogoče ponoviti. Večina operiranih je bila po posegu še najbolj vesela izboljšanega dihanja in spanja, saj svojega smrčanja tudi pred posegom ni slišala!
Po devetih letih moje prakse je postala uvulopalatoplastika zanesljiv poseg. Kot zanimivost naj omenim, da sem sprva pri delu uporabljal laser in nato radiofrekvenčno aparaturo. Izkazalo pa se je, da sta ta dva instrumenta, ki delujeta po toplotnem načelu, kriva za hudo pooperativno bolečino, saj pri delu povzročata tudi opeklino tkiva. S prehodom na uporabo klasičnih instrumentov je postala bolečina bistveno manjša, primerjali bi jo lahko z bolečino pri angini.
Smrčanje je torej zoprna nadloga, ki pa jo je mogoče uspešno odpraviti. Vsem, ki ste neposredno prizadeti in se odločate o morebitnem zdravljenju, priporočam najprej obisk v ambulanti ORL. S pregledom je mogoče natančno opredeliti težavo smrčanja, svetovati primerno zdravljenje, morda celo brez kirurškega posega, napovedati uspeh in tudi priporočiti ukrepe, ki še izboljšajo uspeh posega. Dodatne informacije o smrčanju in zdravljenju smrčanja si oglejte še na internetni strani med.over.net.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 3, september 2006.
