Sladkorna bolezen (diabetes) velja za eno najbolj razširjenih nenalezljivih in neozdravljivih kroničnih bolezni sodobnega človeka. Strokovnjaki ugotavljajo, da je na svetu 250 milijonov ljudi z diabetesom. V državah Evropske unije se število obolelih giblje okoli 30 milijonov, v Sloveniji pa okoli 160.000, število pa povsod strmo narašča. Predvidevajo, da bo leta 2025 število obolelih doseglo 380 milijonov. Za posledicami sladkorne bolezni vsako leto umrejo štirje milijoni ljudi. Prav zato lahko upravičeno rečemo, da je sladkorna bolezen epidemija sodobnega časa.
Sladkorna bolezen je kompleksna kronična presnovna motnja, pri kateri celice trebušne slinavke ne proizvajajo dovolj inzulina. Lahko pa telo proizvedenega inzulina ne more učinkovito porabiti ali pa gre za kombinacijo obojega hkrati. Prehod glukoze, ki jo dobimo s hrano, oteženo prehaja v celice, ki zato ne morejo normalno delovati. Motena je tudi presnova ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Zaradi pomanjkanja inzulina pri sladkorni bolezni organizem ne more pravilno izkoriščati sladkorja. Nastale motnje spremljajo sladkornega bolnika vse življenje in so vzrok za trajne okvare tkiv ali organskih sistemov, odpoved delovanja nekaterih organov (posebno oči, ledvic, živcev, srca in ožilja), slabo kakovost življenja in skrajšanje pričakovane življenjske dobe.
Tipi sladkornih bolezni
Glede na trenutno veljavna merila (Svetovna zdravstvena organizacija, Ameriška diabetična organizacija, Mednarodna diabetična federacija) delimo sladkorno bolezen na sladkorno bolezen tipa 1 in 2, nosečnostno sladkorno bolezen in druge tipe sladkorne bolezni, kamor uvrščamo stanje kronične hiperglikemije.
Sladkorna bolezen tipa 1
Je avtoimunska bolezen, ki se pojavi zaradi hudega pomanjkanja inzulina. Do tega pride zaradi uničenja celic trebušne slinavke, ki preneha izločati hormon inzulin. Ker organizem ne more izrabljati glukoze, začne razgrajevati lastne zaloge maščob, kar vodi v hujšanje kljub večjemu uživanju hrane in pijač. V celicah nastajajo razkrojeni proizvodi maščobnih kislin, tako imenovani ketoni, ki vodijo k zastrupitvi organizma. Prav zato lahko to privede do kome ali smrti. Nujna je takojšnja zdravniška obravnava in trajno zdravljenje z inzulinom. Bolezen se najpogosteje pojavlja pri otrocih in mlajših osebah, ni pa tudi redek pojav po 30. letu. Bolnik s sladkorno boleznijo tipa 1 je torej naravno dovzeten za to bolezen in se ji zato ne more izogniti.
Sladkorna bolezen tipa 2
Je povezana predvsem z nezdravim načinom življenja in s čezmerno telesno težo. Pri tem tipu bolezni trebušna slinavka še vedno proizvaja inzulin, a ne dovolj za uravnavanje količine sladkorja v krvi. Sladkorna bolezen tipa 2 se navadno pojavi pri osebah po 45. letu starosti, čedalje bolj razširjena pa postaja tudi med mladimi in otroki. Dejavniki tveganja, ki pospešijo razvoj sladkorne bolezni tipa 2, so pomanjkanje gibanja, debelost, stres, starost nad 45 let, dednost in sladkorna bolezen v nosečnosti.
Nosečnostna sladkorno bolezen
Je pogostejša pri nosečnicah s čezmerno telesno težo in pri tistih s sladkorno boleznijo v družini. Navadno je začasna in izgine po končanem dojenju. Tveganje za njen pojav lahko zmanjšamo z vzdrževanjem primerne telesne teže, zdravo prehrano in redno telesno vadbo.
Drugi tipi sladkorne bolezni
Sem uvrščamo stanje kronične hiperglikemije. Vzrok je obolenje trebušne slinavke, uživanje nekaterih zdravil in okužbe.
Motena toleranca za glukozo
Je najblažja oblika kronične hiperglikemije. Njena značilnost je povečano tveganje za razvoj okluzivne arteroskleroze. Pri pojavljanju v srednji in starejši dobi je sorodna s sladkorno boleznijo tipa 2.
Mejno bazalno glikemijo
Je mejno zvišanje količine krvnega sladkorja od 6.1 do 6.9 mmol/l.
Prepoznavanje sladkorne bolezni
Pri obeh tipih sladkorne bolezni, tip 1 in 2, se raven krvnega sladkorja zviša in lahko povzroči simptome, kot so povečana žeja ali lakota, suha usta, pogosto uriniranje, utrujenost, zamegljen vid, izguba telesne teže, slabo počutje, počasno celjenje ran in prask ter zmanjšana odpornost.
Presežek glukoze v krvi se začne izločati v urin, kar privede do razmnoževanja bakterij in glivic v urinu, to pa povzroča pekoče odvajanje urina in srbenje spolovila. Tudi gnojne okužbe lahko privedejo bolnika s sladkorno boleznijo k zdravniku. Vendar statistika kaže, da je kar 50 % bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 brez značilnih znakov in zato njihovo bolezen odkrijejo po naključju. Pri obeh tipih sladkorne bolezni se lahko pojavijo zapleti na očeh, ledvicah, živcih in večjih krvnih žilah, kar lahko privede do izgube vida, amputacije, okvare ledvic in srčnega infarkta.
Pri sladkorni bolezni, tip 1 in 2, se raven krvnega sladkorja zviša in lahko povzroči simptome, kot so povečana žeja ali lakota, suha usta, pogosto uriniranje, utrujenost, zamegljen vid, izguba telesne teže, slabo počutje, počasno celjenje ran in prask ter zmanjšana odpornost.
Te zaplete lahko preprečimo ali odložimo z zgodnjim odkrivanjem in primernim zdravljenjem. Postavitev diagnoze je zelo preprosta. Pri znakih bolezni zadostuje za diagnozo določitev glukoze nad 11 mmo/l. Če pa znakov bolezni ni, mora biti rezultat merjenja glukoze v krvi za potrditev bolezni dvakrat na tešče večji od 7 mmol/l.
Pri zdravljenju sladkorne bolezni ima največjo vlogo sladkorni bolnik sam. Le dobro ozaveščen in motiviran bolnik lahko s pomočjo zdravstvenega osebja doseže kakovostno življenje brez razvoja zapletov bolezni. Uspeh je v doseganju primerne vrednosti krvnega sladkorja, zadovoljive telesne teže, urejenega krvnega tlaka (do 130/85 mmHg) in krvnih maščob (holesterol do 5,0 in trigliceridi do 1,7 mmol/l).
Zdravljenje sladkorne bolezni
Zdravljenje sladkorne bolezni obsega dve veliki skupini ukrepov:
1. Sprememba življenjskega sloga
Življenjski slog z zdravim načinom prehranjevanja
Obroki naj bodo najmanj trije, še bolje pet. Presledek med obroki naj bo od tri do štiri ure. Pomembno je uživati mešano in nemastno hrano. Največji delež obroka naj sestavljajo sestavljeni ogljikovi hidrati (žitna zrna in stročnice, izdelki iz žit, testenine, zelenjava in sadje). Iz prehrane izločimo sladkor (saharozo), sladkana živila in pijače. Za slajenje so na voljo umetna sladila. Za pitje najbolj priporočamo vodo in nesladkan čaj ali posneto mleko. Namesto sadnih in zelenjavnih sokov uživamo le sveže sadje in svežo zelenjavo.
Meso naj bo pusto, denimo puranje ali piščančje belo meso brez kože in kunčje belo meso. Izogibamo se vsem vidnim maščobam in izdelkom z veliko skritih maščob (npr. salame, mastni siri). Dober izvor beljakovin so ribe, ki vsebujejo manj nasičenih maščob in holesterola kot meso. Beljakovine lahko dobimo tudi iz stročnic, ki imajo malo maščob in energije in ne vsebujejo holesterola. Oreščki in semena imajo tudi veliko beljakovin, večina maščob, ki jih vsebujejo, pa je nenasičenih in so zato priporočljive.
Manj kuhane testenine (»al dente«) povzročijo manjši porast glukoze v krvi v primerjavi s premehko kuhanimi, krompir v oblicah je primernejši kot pire krompir. Zdrava prehrana naj vsebuje živila iz polnozrnate moke – neolupljen oz. rjavi riž, ajdovo in proseno kašo, ovsene kosmiče, proso, amarant, oves in otrobe. Zelo koristne sestavine živil so tudi vlaknine (stročnice, artičoka, brokoli, brstični ohrovt, cvetača, gobe, jajčevec, por, stročji fižol, radič, jabolka, hruške, jagodičje, marelice), ker zmanjšajo praznjenje želodca, podaljšajo občutek sitosti in vsrkanje glukoze in s tem zmanjšajo porast glukoze v krvi. V črevesju vežejo holesterol, ki tako ne prehaja v kri, temveč se izloča z blatom. Vlaknine pospešijo prebavo.
Za izboljšanje okusa jedem namesto soli raje dodajajmo različne začimbe. Pri kuhanju uporabljajmo olja, zlasti olivno in repično. Izogibajmo se industrijsko pripravljenim jedem, cvrtju in seveda sladkarijam vseh vrst. Hrana naj bo bogata z naravnimi antioksidanti
(vitamini A, C, E) in magnezijem. Pri zniževanju krvne ravni sladkorja, holesterola in trigliceridov pomaga tudi cimet.
Zadostna telesna dejavnost in primerna telesna teža
Redna telesna dejavnost zmanjša možnost za razvoj sladkorne bolezni, izboljšuje odzivnost tkiv na inzulin in znižuje krvni sladkor. Ugodno vpliva tudi na znižanje škodljivih maščob v krvi (LDL-holesterola in trigliceridov), zvišanje »koristnega« holesterola (HDL-holesterola), znižanje krvnega tlaka in s tem povezanega tveganja za nastanek srčno-žilnih zapletov (srčna kap, možganska kap, zamašitve arterij nog). Telesno dejavnost je treba izvajati redno, najbolje vsak dan 30 minut ali vsaj trikrat tedensko eno uro.
Opustitev kajenja, vsakodnevna sprostitev (joga, maditacija, sprehod ipd.), dober spanec, vzdrževanje stikov z ljudmi ipd.
2. Zdravljenje z zdravili
Za zdravljenje sladkorne bolezni so med zdravili na voljo peroralna antidiabetična zdravila (tablete) in inzulin. Zdravljenje s peroralnimi antidiabetiki začnemo takrat, ko nefarmakološko zdravljenje po treh mesecih ne zadošča za vzdrževanje ciljne ravni urejenosti glikemije. Zdravljenje je stopenjsko. Najprej začnemo z monoterapijo, z enim zdravilom. Ko to ne zadostuje več, preidemo na dvotirno zdravljenje. Bolnik dobi dve različni peroralni zdravili, ki delujeta na različnih mestih.
Ko urejenosti bolezni ne dosegamo več in glikiran hemoglobin raste, je čas za inzulin. Zdravljenje z inzulinom, s t. i. inzulinsko shemo, prilagodimo bolniku, njegovim sposobnostim, starosti in psihofizičnemu stanju. Včasih tudi ob peroralni terapiji dodamo inzulin. Peroralno terapijo lahko tudi ukinemo in uvedemo inzulinske mešanice (dolgo in kratko delujoči inzulin v enem pripravku). Lahko pa uvedemo t. i. bazalno bolusno terapijo. To je najzahtevnejše zdravljenje, pri katerem si bolnik vbrizga kratko delujoč inzulin pred obrokom in dolgo delujoč oziroma bazalni inzulin enkrat ali dvakrat na dan, odvisno od njegovih potreb. Taka shema zahteva znanje bolnika o štetju ogljikovih hidratov, o prilagajanju doze in predvsem o redni samokontroli.
V obeh različicah zdravljenja je zelo pomembno, da nadaljujemo nefarmakološko zdravljenje oziroma ga še krepimo. Pomembno vlogo pri zdravljenju sladkorne bolezni pa ima zagotovo tudi izobraževanje bolnika o bolezni.
