»Izbira točke, odločitev, osredotočenost, postavitev telesa, delo mišic, sproščenost ... začetek ... leva, desna, telo zaniha, ulovi se!, ujemi ravnotežje!, uspelo je, točka, leva, nihaj, ovira, napor, pazi!, ... aaaaaa ... ne!, spet na tleh!« Vas to na kaj spominja? Na vaše prve korake, ko ste se kot majhen otrok prvič postavili na noge?
Verjetno ne, saj človeški spomin redko sega tako daleč. Nekateri bi pomislili na učenje vožnje s kolesom, drugi na prve zavoje in padce v sneg pri učenju smučanja. Lahko tudi na kakšno drugo aktivnost, pri kateri so bili prezaposleni vaši možgani, na koncu pa zelo utrujene mišice. Kaj pa hoja po najlonski vrvi, poznana pod imenom »slacklining«?
Hoja po najlonski vrvi je šport ravnotežja, pri katerem uporabljamo trak iz umetnih vlaken – slackline, po domače »gurtno«. Pojem slackline izvira iz angleščine in je sestavljen iz dveh besed: »slack«, ki se prevaja kot »nenapet«, in »line«, ki pomeni »vrv«. To vrv pritrdimo med dve sidrni točki (drevesi).
Po njej je možno hoditi, za to pa je treba loviti ravnotežje, saj »gurtna« ni popolnoma napeta. Gre za mlad šport; čeprav hojo po vrvi poznamo že tisoče let, pa je bila nedostopna širšim množicam, videna le v dih jemajočih točkah cirkuških mojstrov. V nasprotju s hojo po vrvi je slackline dinamična, raztezajoča se vrv, ki mestoma spominja na ozek in dolg trampolin.
Začetek tik nad tlemi, vrhunec hoja nad prepadom
Začetki slacklininga segajo v zgodnja 80. prejšnjega stoletja, ko sta dva plezalca v kalifornijski dolini Yosemite začela hoditi po ograjah ob parkiriščih. Njuna strast je kmalu prerasla bregove doline, navdušenje plezalcev pa se je začelo nezadržno širiti po vsem svetu. Hoja po najlonski vrvi zaradi svoje vsestranskosti postaja vedno bolj priljubljen šport tudi v Sloveniji, razvijajo se tudi različne discipline. Izvirni slackline, hoja po od 2,5 do 5 cm široki vrvi, se dogaja malo nad tlemi. Na njem večina slacklinerjev »shodi«. Kasneje lahko ostanejo na tej vrvi in nadgradijo hojo z izvajanjem različnih trikov, podobnih tistim na trampolinu. Druga možnost je, da se slackline podaljša v več kot 40 metrov dolg »longline«.
Na njem izziv hoji predstavljajo povsem drugačne amplitude nihanja, v ospredje pride psihološko- meditativni vidik. Ta doseže svoj ekstremni vrhunec na »highlinu«, ko je gurtna napeta visoko nad prepadom, za hojo pa moraš biti varovan. Visoko nad prepadom biješ bitko z lastnim strahom, premaguješ samega sebe.
V zadnjih letih navdušeni »vrvohodci« prirejajo številna srečanja, poznana kot »slackline sessions«. Dogajajo se v mestnih parkih, nad vodno gladino, zasneženimi travniki, visoko »nad oblaki«, kjer se lahko vsakdo preizkusi v premagovanju lastnih meja. Osnove hoje po gurtni se lahko nauči vsak, razen tistih z večjimi telesnimi ovirami. Dober učenec ob dobrem inštruktorju lahko trdno stoji in naredi nekaj korakov v približno 15 minutah.
Dober način za ohranjanje vzdržljivosti
Ljudje hodijo po najlonski vrvi zato, da bi ohranili splošno telesno vzdržljivost, pozdravili poškodbo, povečali pripravljenost za druge športe, nekateri le iz čistega užitka premagovanja samega sebe.
Pomembne koristi hoje po gurtni so:
- krepi moč in vzdržljivost mišic, utrjuje notranje podporne mišice in jih naredi bolj prožne,
- izboljša občutek za ravnotežje, telesno držo in koordinacijo,
- pripomore k hitrejšemu okrevanju poškodovanih sklepov, predvsem gležnjev, kolen in kolkov,
- izboljšuje sposobnost koncentracije in pospešuje reakcijski čas, ker krajša nevrološke/živčne poti med levo in desno hemisfero (mentalna vadba),
- omogoča iskanje notranjega miru in doseganje stopnje višje zavesti (meditacija), deluje protistresno,
- je družabni dogodek z obilo zabave pri učenju prvih korakov, kasneje pa resnih trikov in akrobacij.
Modrosti slacklina lahko povežemo s filozofijo starih grških mislecev. Aristotel pravi, da krepost, preko katere dosežemo cilj, ki je srečnost, sledi »kraljevsko srednjo pot« med dvema skrajnostima. Ravnovesje je smisel bivanja – človekovo naravno stanje. Bistvo slacklina je telesno ravnotežje, notranje ravnovesje.
Trenutek, ko se moraš iz velikega, stabilnega in varnega udobja tal premakniti na majhno, nestabilno črto, je najtežji. Ovirajo te misli, um, ki telesu omejuje sproščeno gibanje. »... leva, nihaj, ovira, napor ... aaaaaa ... ne, spet na tleh!« Pravijo, da je trik v tem, da ne smeš razmišljati o ničemer, preprosto samo hodiš in si, »zen«. Kakor hitro pomisliš na to, da moraš ostati miren, nisi več v trenutku, in gurtna se zatrese. Najlaže je torej najtežje – misliti na nič. Potem ko si spet na udobnih tleh, um bolj čisto deluje, zavedanje sebe in okolja, narave postane intenzivnejše. Spoznanja iz gurtne so lahko v veliko pomoč pri premagovanju vsakodnevnega stresa in velikih življenjskih ovir.
Literatura:
- www.slackline.si
- gurtna.si
- Gantar K. (2002). Aristoteles, Nikomahova etika. Ljubljana: Slovenska matica.
- Kališnik G. (2011). Nedelo: Slackline po slovensko oziroma meditacija na sto metrov. Dostopno prek: www.delo.si
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 72, april 2013.
